Svobodna gospodarska pobuda ustvarja temeljne pogoje za družbeno ekonomski razvoj in blaginjo. Sodobne ustavne demokracije lahko po drugi strani razumno omejujejo podjetniško svobodo iz različnih razlogov v javnem interesu. Evropska komisija je pred nekaj meseci podala nov predlog za spoštovanje človekovih pravic in okolja v gospodarstvu. Njen predlog je v zadnjih mesecih še okrepila praksa evropskih gospodarskih družb v kontekstu agresije na Ukrajino.

Ruska agresija na Ukrajino je v zadnjih dveh mesecih pretresla institucije evropskega sodelovanja in tudi domače pravne rede. Svet Evrope in Evropska unija sta se ažurno, skrbno in jasno odzvala na kršitve mednarodnega prava. A evropske družbe, vključno s slovensko, se vsakodnevno soočajo s težkimi izzivi nadaljnjega sobivanja, sodelovanja in strpnosti. Izzive lahko zasledimo na področju normativnega varstva, pluralizma in gospodarstva.

Več kot mesec dni je minilo od začetka samovoljne in nezakonite ruske agresije na Ukrajino. Civilno prebivalstvo še vedno beži pred napadi in umira v nediskriminatornem obstreljevanju. V zadnjih tednih lahko opazujemo umik številnih gospodarskih družb z ruskega trga. Kakšni so razlogi za njihov odhod? Kakšne so obveznosti gospodarskih družb do varstva človekovih pravic pri poslovanju?

Ljudje smo vsakodnevno razpeti med družinsko življenje in družbo. Družinsko življenje pogojuje naše javno življenje kot tudi javno življenje pogojuje naše družinsko življenje. Nekdanje nedemokratične režime so v začetku devetdesetih let nadomestile mlade ustavne demokracije, ki niso bile uspele izpolniti obljub o svobodi. Kako torej razumeti pojem svobode v sodobnih demokracijah?

Država in nedržavni subjekti so v demokratični in pravni državi nosilci obveznosti do varstva pravice do življenja. V času epidemije je s covidom-19 v slovenski družbi umrlo že preveč ljudi. Strokovnjaki za modeliranje so prikazali, da bo v naslednjih tednih in mesecih s covidom-19 umrlo vsaj še nekaj sto oseb, še več jih bo trpelo zaradi dolgotrajnih posledic covida-19. Kaj mora država in vsi mi kot zasebniki storiti, da preprečimo vsaj katero od predvidenih smrti in da zadostimo lastnim obveznostim do varstva pravice do življenja?

Olimpijske igre vsakih nekaj let zberejo najboljše športnike sveta v različnih disciplinah. Globalna javnost lahko dobra dva tedna spremlja vrhunske bitke med športnimi gladiatorji. Ko pade zastor, športniki, strokovno in funkcionarsko osebje odidejo domov. Domačini se morajo nato soočiti tako s pozitivnimi kot tudi s slabimi posledicami olimpijskih iger. Tudi tokrat v Tokiu ne bo nič drugače.

Svet Organizacije združenih narodov (OZN) za človekove pravice je junija 2011 sprejel Smernice za spoštovanje človekovih pravic v gospodarstvu. Njihov glavni cilj je izboljšati državne in korporativne prakse pri varovanju človekovih pravic v gospodarstvu. Ali je v zadnjem desetletju v domačem in globalnem gospodarstvu prišlo do kakšnih korakov naprej?

Slovenska država je v sredo doživela še en debakel (tokrat pričakovan) pred mednarodnimi sodišči. Evropsko sodišče za človekove pravice je zavrglo njeno pritožbo zoper hrvaško državo glede domnevnih kršitev Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Zakaj slovenska država tako pogosto pred mednarodnimi sodišči potegne kratko? Kdo nosi odgovornost za izgubljene sodne bitke?

V zadnjih mesecih se je v slovenski družbi v veliki meri izkristaliziralo neizmerno medsebojno nerazumevanje, pomanjkanje dialoga in posledično nespoštovanje. Ne gre več zgolj za iskrice, temveč za slovenski vulkan, ki vre pod in med nami. Slovenska družba v zadnjih treh desetletjih ni ponotranjila temeljnih vrednot slovenske ustavne demokracije. Nekateri njeni deli pa jih celo neposredno zavračajo.

Starka s koso še naprej skoraj neomejeno pleni po evropski celini. Večina evropskih držav je popolnoma nemočna pri omejevanju širjenja epidemije.  Poskušajo vse. A zaenkrat zaman. Nekateri protiukrepi izzvenevajo zaradi predhodnega podcenjevanja epidemije. Vse države se zato sprašujejo, kako čimprej priti do učinkovitega cepiva zoper koronavirus?

Država in večina gospodarskih družb s sedežem v slovenski državi vsaj retorično soglaša, da je treba spoštovati in varovati človekove pravice v gospodarstvu. A v praksi korporativnega upravljanja tako državnih kot zasebnih gospodarskih družb pogrešamo celovito uresničevanje človekovih pravic tako doma kot v tujini.

V Sloveniji se radi pohvalimo, kako se pri nas dobro živi. A družbeno ekonomski kazalniki različnih mednarodnih organizacij kažejo, da je vsaj del te samohvale le mit. Kdaj bomo v Sloveniji na splošno dosegli življenjski standard dežel severne in zahodne Evrope? Ali so takšne želje le utopija prvih novoletnih dni?

Načelo delitve oblasti je temelj za uresničevanje vladavine prava v slovenski ustavni demokraciji. Omogoča medsebojno nadzorovanje in samoomejevanje treh vej državne oblasti s ciljem preprečevanja zlorab. Ali slovensko Ustavno sodišče ustrezno varuje in uresničuje delitev oblasti ter preprečuje razkroj vladavine prava?

Vsakodnevno pomanjkljivo uresničevanje človekovih pravic v slovenski družbi ustvarja mnogo priložnosti za izboljšanje tako institucionalno kot tudi v civilni družbi. Prepogosto ga pogojujejo ozki partikularni pristopi, ki so večinoma utemeljeni v ideologiji oziroma svetovnonazorskem prepričanju institucij demokratične in pravne države, civilnodružbenih organizacij in posameznikov. Varstvo človekovih pravic je zato neenako, enostransko, neučinkovito in neprepričljivo.

V slovenski družbi z nami živi polno nedokončanih in mračnih zgodb iz polpretekle zgodovine. Pretekle kršitve človekovih pravic se pogosto nadaljujejo v sedanjosti in prihodnosti, ker jih slovenska demokratična in pravna država ter njeni ljudje nočejo popraviti. Takšna je tudi mračna zgodba pokojnega izrednega profesorja Milana Cundra.

Slovenija naj bi po različnih mednarodnih raziskavah, s katerimi se radi pohvalijo naši oblastniki, sodila med dohodkovno najbolj enake države na svetu. A iz vsakdanjega življenja izhaja izjemna neenakost začetnih možnosti za samouresničenje, ki jih imajo prebivalci v različnih delih Slovenije.

Duševno zdravje je eno izmed tistih temnih področij slovenske družbe, kjer je v zadnjih desetletjih prihajalo do številnih kršitev človekovih pravic. O nekaterih izmed njih pričajo odločbe Ustavnega sodišča RS in Evropskega sodišča za človekove pravice. Še več jih je skritih v arhivih slovenskih psihiatričnih bolnišnic. Pričakovali bi, da bo zaradi preteklih izkušenj takšnih kršitev že končno enkrat konec, a zadnja odločba Ustavnega sodišča RS žal sporoča ravno nasprotno.

Domačini bodo čez dober teden v noči na šentjanževo kot vsako leto prižgali kres na vrhu ponosa Katalonije, gori Canigó, ki se sicer nahaja na francoski strani Pirenejev. Letošnje praznovanje bo za Katalonce dosti bolj trezno in manj evforično kot še pred dvema letoma, ko se še niso razblinile njihove sanje o lastni državnosti.

Objava poročila o delu Ustavnega sodišča v letu 2018 terja poglobljen premislek o vlogi najvišjega varuha ustavnosti in človekovih pravic v slovenski družbi. Ali naj Ustavno sodišče v tako krhki tranzicijski družbi kot je slovenska poskuša delovati v korist pritožnikov kar se da odprto, transformativno oziroma celo katarzično ali naj zožuje dostop do vsebinske obravnave ustavnih pritožb?

Kakšno mesto zaseda v slovenski družbi življenje? Kako slovenska družba varuje človekovo dostojanstvo kot njeno individualno in kolektivno vrednoto? Ali lahko kakršnokoli bolezensko stanje upravičuje odločanje o predčasni prekinitvi življenja? Koliko pravzaprav šteje življenje v slovenski družbi?

Bralci se bodo spomnili, da je Evropsko sodišče za človekove pravice pred nekaj leti ugotovilo, da so litvanske oblasti kršile načelo zakonitosti, ko so gospoda Vasiliauskasa obsodile zaradi storitve hudodelstva genocida. Pred kratkim pa je četrta sekcija Evropskega sodišča obravnavala podobno zadevo, Drelingas proti Litvi, iz podobnega zgodovinskega konteksta, v kateri so podali nekaj lekcij za razumevanje prepovedi hudodelstva genocida, kot tudi za izvrševanje sodb ESČP v pravnih redih posameznih držav.

Slovenija je pred dobrim mesecem obeležila petindvajsetletnico vstopa v Svet Evrope,  regionalno mednarodno organizacijo, ki se zavzema za varovanje človekovih pravic, vladavino prava in demokracijo. Še dobro leto kasneje pa jo je začela zavezovati Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, verjetno eden od temeljnih dokumentov, ki so nastali v okviru Sveta Evrope. Kako je v teh letih Evropska konvencija vplivala na varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin v Sloveniji?

Dva tedna je minilo, odkar je preminil eden največjih slovenskih intelektualcev zadnjega stoletja, Ljubo Sirc. V Glasgowu na Škotskem so Ljuba Sirca včeraj kremirali, k dokončnem počitku bo položen naslednji mesec v domačem Kranju, kjer je želel biti pokopan skupaj s svojima staršema. Čeprav ga ni več med nami, njegove misli, sporočila in argumenti ostajajo z nami še naprej.  

Evropske države že vrsto let zaznamujejo skrajna gibanja z obeh primarnih strani svetovnonazorskega pola, ki v določeni meri načenjajo vrednote, ki utemeljujejo demokratične in pravne države. Kako torej istočasno zavarovati vrednote demokratične in pravne države ter tudi pluralizem različnih stališč?

Mednarodno poslovno okolje vsakodnevno deluje na številnih ravneh in podravneh. Preden pride izdelek do končnega kupca, mora preiti skozi številne postopke. Ali morajo transnacionalne tekstilne korporacije v svojih globalnih oskrbovalnih verigah poleg tehničnih standardov in predpisov slediti tudi določenim standardom varstva človekovih pravic oziroma ali so dobre prakse v poslovanju le posledica njihove dobre volje?

Dečki in deklice po vsem svetu sanjajo, da bodo nekoč morda lahko zaigrali na svetovnem nogometnem prvenstvu oziroma da bodo vsaj kdaj navijali za svojo reprezentanco, ki bo tam nastopila. Sanjajo kako bodo zabili gol v reprezentančnem dresu. Le redkim bo uspelo, za večino njih se sanje ne bodo izpolnile, še posebej, če prihajajo iz majhnih dežel. Svetovno nogometno prvenstvo nam zato vsi – od televizije, transnacionalnih korporacij do izdajateljev albumov s sličicami - prodajajo kot ideal. Kot nekaj največjega, kar obstaja v tem človeškem  svetu.

Letošnjega 21. avgusta zjutraj so, domnevno, sirske vojaške sile na območju Ghoute, blizu Damaska, uporabile kemično orožje. V napadu je, po zadnjih podatkih, umrlo preko tisoč civilistov, med njimi nekaj sto otrok. Združeni narodi zadevo še preučujejo. Če držijo dokazi, da je kemično orožje uporabila sirska vojska, se postavlja vprašanje, kaj lahko stori mednarodna skupnost?

Vsesplošna gospodarska in finančna kriza je v večini evropskih držav odvrnila pozornost od razmer v manj razvitih delih sveta, kjer je še pred desetletjem in pol vladala skrajna revščina. V zadnjem desetletju je v državah globalnega juga prišlo do tektonskih sprememb v njihovem razvoju.

Zrelost neke družbe lahko presojamo glede na stopnjo njene kulture govora in dialoga. Ko družba dopušča in spodbuja razpihovanje sovraštva, nestrpnosti ter nasilja, taka družba ni niti svobodomiselna niti zrela. Tudi ko družba ob pojavih sovražnega govora ostane ravnodušna in hkrati ambivalentna, smo v takšni družbi priča razpadu vrednostnega sistema, seveda, če je tak sistem nekoč obstajal. Nastopi zmagoslavje sovražnega govora.

Slovenska družba se je na začetku dva tisoč trinajstega leta znašla na prelomnici zaradi vsesplošnega nezaupanja, ki je omrtvilo skoraj vse njene plasti. Nezaupanje pa ni prišlo iznenada, kot v teh mesecih prehladi, ampak so ga nekateri, lahko jih imenujemo nedotakljivi, skrbno ustvarjali vsa leta slovenske države, in še prej v nekih drugih časih.

V času vseobsežne gospodarske krize, nas bolj kot stečaji podjetij in množična odpuščanja delavcev, ki so že sama po sebi nevzdržna, zaskrbljuje pomanjkanje ustvarjalnosti in upanja v boljši jutri. Če izpuhti življenjska energija, potem vsakokratni družbi ne morejo pomagati niti novi nakupovalni centri in športni štadioni niti nove avtoceste. Takrat ne ostane nič.

Hudodelstvom zoper človečnost v Siriji ni videti konca. Bolj kot konec totalitarnega režima predsednika Assada je verjetno nadaljevanje dolgotrajne državljanske vojne. Ali nosi mednarodna skupnost odgovornost, da zaščiti nedolžno civilno prebivalstvo?