c S
V iskanju človekovega dostojanstva
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
07.10.2011 V času, ko etične, zgodovinske in pravno filozofske vrednote izgubljajo na pomembnosti ter prepričljivosti, so njihovi prebliski v javnem prostoru vredni več kot le običajne pozornosti. Ustavno sodišče RS je v torek objavilo poglobljeno odločbo, utemeljeno na človeških vrednotah, s katero je odpravilo člen 2 Odloka o določitvi in spremembi imen in umeščenosti cest in ulic na območju Mestne občine Ljubljana (U-I-109/10). Odpravljen odlok je v členu 2 določal, da se v Ljubljani del obstoječe Štajerske ceste in del na novo projektirane ceste poimenuje Titova cesta.

Slovenija je v zadnjem stoletju kot edina država članica Evropske Unije trpela pod tremi različnimi totalitarnimi režimi, vendar so njihovi simboli, posebno najdlje trajajočega komunističnega sistema, še vedno del naše vsakdanjosti. Vse skupaj navkljub v ustavi in Temelji ustavni listini zapriseženih pripadnosti načelom demokratičnosti pravne države, varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter svobodni demokratični družbi. Ne samo iz slovenske, ampak tudi iz drugih post-totalitarnih družb izhaja kolikšno moč še vedno izžarevajo totalitarni simboli. Zaradi izgubljenega soglasja o temeljnih vrednotah, slednji še dandanes krasijo ulice, trge, mesta, gledališča in športne dvorane . Denimo, ena od osrednjih ulic v galicijskem Santiago de Compostela se še vedno imenuje Rua do Franco. Simboli tako ostajajo, ker še vedno, dolgo po padcu totalitarnih sistemov, prepričujejo mimoidoče o veličastnosti propadlih avtokratskih režimov.

Takšno izrazito prepričevalno moč totalitarnih simbolov v sodobnih demokratičnih družbah je prepoznalo tudi Ustavno sodišče RS (US), saj lahko poimenovanja ulic, cest, trgov in mest 'prispevajo tudi k širjenju in krepitvi določenih stališč, idej in vrednot.' (13. odstavek). US je zato odpravljen odlok razumelo 'kot priznanje nekdanjemu nedemokratičnemu režimu'(15. odstavek), ki ne sodi v svobodno demokratično družbo. Simboli totalitarnih režimov imajo pomembno vlogo pri vzpostavljanju, ohranjevanju in obnovi totalitarnih režimov, zato je pomembno, da se odstranijo iz vseh plasti javnega življenja, da se ne bi nikoli več ponovili. Težje je takšne in navidezne simbole odstraniti iz podzavesti posameznikov in iz nje izločiti strah in okrepiti zaupanje, sočutje in odgovornost. Dejanje priznanja in legitimnosti totalitarnim režimom je v nasprotju s temeljnimi vrednotami, ki utemeljujejo sodobne ustavne demokracije. US je zato avtoritativno zapisalo, da 'takšno novo poimenovanje v današnjem prostoru in času nima več svojega mesta, ker je v nasprotju z načelom spoštovanja človekovega dostojanstva...' (18. odstavek).

Človekovo dostojanstvo je tista vrednota, ki jo uresničujejo človekove pravice in temeljne svoboščine ter načela pravne države, demokratičnosti, ustavne demokracije in svobodne demokratične družbe. US priznava, da dokončna opredelitev človekovega dostojanstva ni mogoče, saj gre za odprt pravni pojem, ki ga napolnjujejo tako etične, pravne, religiozne, zgodovinske in civilizacijske vsebine. (11. odstavek) Navsezadnje pa človekovo dostojanstvo napolnjujemo ljudje v našem vsakdanjem življenju. Zato je 'vladavina človekovega dostojanstva' kot jo je poimenoval ustavni sodnik Zobec, predvsem vladavina ljudi, ki človekovo dostojanstvo vsakodnevno napolnjujemo z vrednotami in načeli.

Človekovo dostojanstvo potrebuje na normativni ravni konkretizacijo. V pravu človekovih pravic velja načelo, da imajo države na področju človekovih pravic tripartitno obveznost za njihovo varovanje: prvič, obveznost spoštovati človekove pravice, kar pomeni ne vmešavati se v posameznikovo uresničevanje človekovih pravic; drugič, obveznost varovati človekove pravice, ki državi nalaga aktivno vlogo pri njihovem uresničevanju, saj mora sprejeti ustrezne ukrepe in zagotoviti,  da tudi zasebni subjekti varujejo človekove pravice; ter tretjič, obveznost uresničevati človekove pravice, ki od države zahteva, da  sprejeme splošne ukrepe in nameni finančna sredstva za preprečevanje podobnih kršitev v prihodnosti.

Če je že kaj očitati odločitvi US, lahko zapišemo, da ni jasno razčlenilo državnih obveznosti glede izvrševanja človekovega dostojanstva in odstranjevanja totalitarnih simbolov iz javnega življenja. US se je sicer v 16. odstavku opredelilo le do obveznosti spoštovanja posameznikovega človekovega dostojanstva, kamor državne in lokalne oblasti ne smejo posegati, ko je zapisalo, da morajo'žrtvam vseh totalitarizmov … oblastni organi na vseh ravneh izkazovati … vsaj pasivno spoštovanje z opustitvijo ravnanj, ki so nezdružljiva s temeljnimi ustavnimi vrednotami in za katera je mogoče vnaprej predvidevati in pričakovati, da bodo povzročila novo prizadetost.' US se je tako ustavilo pri prvem koraku, saj ni jasno razdelalo preostalih dveh vej državnih obveznosti do varstva človekovih pravic. US bi tako lahko jasno zapisalo, da ima država obveznost, da zagotovi, da bo v javnem življenju aktivno varovala človeško dostojanstvo, tako da sprejme ukrepe za odstranitev preostalih totalitarnih simbolov iz javnega življenja. Še več, v obrazložitvi pogrešamo jasno razčlenitev državnih obveznosti do uresničevanja človekovega dostojanstva, ki bi se lahko zrcalile v institucionalni in finančni podpori strokovnim institucijam, ki se ukvarjajo s preučevanjem totalitarističnih hudodelstev.

Odločitev US je morda bolj kot iz ustavnopravnega stališča potrebno razumeti iz globlje etične, filozofske, humanistične in sociološke perspektive, saj izraža že dolgo časa izgubljeno zrelost slovenske družbe in javnega prostora. Če bi bila podobna odločitev v nekaterih razvitih in zrelih ustavnih demokracijah samoumevna, pa je takšna odločitev zaradi specifičnosti slovenske zgodovinske izkušnje vsekakor terjala pogum, pokončno, etično in vizionarsko držo ustavnih sodnikov.

Vse plasti slovenske družbe se lahko poistovetijo s človeškim dostojanstvom in sočutjem do sočloveka. Prav v tem pa se skriva najpomembnejši prispevek odločbe  U-I-109/10 h krepitvi ne samo slovenskega ustavnega reda, temveč tudi k odraščanju slovenske družbe. Najvišji varuh ustavnosti in zakonitosti v slovenski družbi je, sicer posredno v pravniškem jeziku, pa vendarle, pozval k spravi, ki lahko temelji samo na 'vladavini človekovega dostojanstva'. Kot pravi akademik Trontelj gre za 'iskanje izgubljena sočutja', ki nas lahko pripelje do polnega spoštovanja, varovanja in uresničevanja človekovega dostojanstva.  Samo od nas samih in nikogar drugega je odvisno ali bomo slednjo vladavino v polni meri kdaj dosegli in ali bomo sočutje kdaj v polni meri zaživeli.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.