V eni izmed prejšnjih kolumn sem že omenila pomen mednarodnega kazenskega prava v sedanjih časih in potrebo po njegovem poznavanju tudi v okvirih slovenskega pravnega sistema. Tokrat pa bi rada predstavila našo knjigo Slovenija in mednarodno kazensko pravo, ki je poleti izšla pri GV Založbi. Naš namen je bil obravnavati mednarodno kazensko pravo, kot se je v Sloveniji že uporabljalo in kot bi za Slovenijo še lahko bilo relevantno tako z vidika mednarodnega sodelovanja kot z vidika delovanja sodnega, vojaškega in političnega sistema.
Simon Gabrovec je v poglavju Jurisdikcija v mednarodnem kazenskem pravu in načelo komplementarnosti obravnaval vprašanje, kako Mednarodno kazensko sodišče (MKS) dopolnjuje nacionalne jurisdikcije, kadar te ne ukrepajo glede mednarodnih kaznivih dejanj, ker se Slovenija lahko znajde v položaju, ko bo morala hitro in učinkovito urediti prekrivanja med svojo jurisdikcijo in pristojnostjo MKS.
Beti Hohler in Martina Žaucer Hrovatin sta se ukvarjali z dopustnostjo dokazov v kazenskih postopkih v Sloveniji in pred MKS ter ugotavljali, da slovenski pravni okvir sicer določa izločitev nezakonitih dokazov, vendar da sodišča uporabljajo načelo sorazmernosti in pragmatične omejitve. MKS pa združuje absolutne in relativne standarde, pri čemer presoja dokazno vrednost in postopkovno pravičnost.
Maša Devinar Grošelj je podrobno obravnavala obveznosti in priložnosti za sodelovanje Slovenije z MKS. Rimski statut namreč določa obveznosti držav pogodbenic do MKS, hkrati pa omogoča dodatne oblike prostovoljnega sodelovanja. Obrazloženo je ugotovila, da Slovenija aktivno podpira MKS in raziskuje nove možnosti za okrepitev svojega sodelovanja.
Matevž Pezdirc se je osredotočil na pravosodno sodelovanje kot temelj boja proti nekaznovanosti in zlasti na vlogo Genocide Network in Eurojusta. V zadnjih letih namreč države članice EU, vključno s Slovenijo, prevzemajo vse večjo vlogo pri pregonu mednarodnih kaznivih dejanj, ki so pogosto kompleksna in čezmejna. Genocide Network in Eurojust omogočata zbiranje dokazov, delitev znanja in učinkovito mednarodno sodelovanje.
S tem je povezana tudi tema Matije Hostnika o državah s specializiranimi enotami za vojne zločine. Več evropskih držav je ustanovilo specializirane enote za preiskovanje in pregon mednarodnih kaznivih dejanj. Slovenija takšne enote še nima, vendar bi jih lahko razvila z usposabljanjem in mednarodnim sodelovanjem, zato poglavje ponuja razmislek o taki možnosti. Isti avtor se je ukvarjal tudi z vprašanjem obravnave prosilcev za azil in beguncev kot žrtev ali prič mednarodnih kaznivih dejanj. Ti imajo pogosto ključno vlogo pri zagotavljanju dokazov, zato sta njihova zaščita in ustrezna obravnava bistveni za učinkovite in poštene sodne postopke.
V nadaljevanju je moja obravnava kazenskopravnega pregona storilcev mednarodnih kaznivih dejanj v Sloveniji, ki vsebuje nekatere temeljne vidike obravnave teh kaznivih dejanj v Sloveniji. Posebna pozornost je namenjena pravicam žrtev, obravnavi otrok vojakov ter sodelovanju policije in tožilstva. Osvetlila sem tudi nekatere ustavnopravne vidike obravnave mednarodnih kaznivih dejanj v Sloveniji, zlasti z vidika ustavne obveznosti preganjanja mednarodnih kaznivih dejanj, vprašanja imunitet in jasne zakonske določitve kaznivih dejanj. S soavtorjem Majem Fritzem pa sva obravnavala nekatere vidike vojaškega prava. Slovenska vojska deluje v skladu z Ustavo, zakonodajo in mednarodnim pravom, pri čemer se v mednarodnih misijah srečuje z različnimi pravnimi izzivi. Med drugim sta posebno relevantni vprašanji odgovornosti za izvrševanje ukazov in jurisdikcije za kazniva dejanja v tujini.
Eneja Drobež je ugotavljala, kakšna je praksa najvišjih slovenskih sodišč glede mednarodnih kaznivih dejanj in povezanih vprašanj. S tem namenom je pregledala prakso slovenskega Vrhovnega in Ustavnega sodišča, ki se v veliki večini nanaša na postopke iz obdobja druge svetovne vojne in po njej.
Sklepno poglavje Marka Rakovca in Mateje Štrumelj Piškur pa vsebuje opis prispevka naše države k razvoju mednarodnega kazenskega prava in njegovemu uresničevanju v praksi, s poudarkom na konferenci MLA, ki je bila leta 2023 v Ljubljani.
Vsi soavtorji se na različne načine vsaj delno ukvarjamo z mednarodnim kazenskim pravom. Kot sem napisala v predgovoru h knjigi, je eden izmed njenih ciljev prav povezovanje takih posameznikov in našega znanja, ki sicer pogosto ostaja nepovezano. Druga želja oziroma cilj knjige pa je, da bi bralce spodbudila k začetnemu ali poglobljenemu študiju ali pa morda k praktičnemu ukvarjanju z mednarodnim kazenskim pravom. Zlasti pa si želim, da bi naši prispevki pripomogli, da se mednarodnega kazenskega prava ne bi več držal sloves nečesa eksotičnega. Zlasti v današnji realnosti mednarodnih odnosov in (ne)spoštovanja mednarodnega prava, s čimer (mednarodno) kazensko pravo postaja vse bolj aktualno.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
