c S
Nasilje v družini
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
11.01.2013 Kršitve človekovih pravic se pogosto dogajajo za štirimi zidovi. Med najhujše skrite kršitve človekovih pravic sodi nasilje v družini. Takšno nasilje ni enkratno, pogosto traja več mesecev in let. Pusti dolgotrajne posledice na žrtvah, predvsem na otrocih, ki se morajo soočati s posledicami nasilja in zlorab celotno svoje odraslo življenje.

Nasilje v družini je vse bolj večplastno. Storilci pogosto izkoriščajo strah, obup in ranljivost žrtev, da jih lahko dolgotrajno in sistematično pretepajo ter zlorabljajo. Iz začaranega kroga žrtve težko izstopijo, saj se bojijo maščevanja storilcev. Tudi hude telesne poškodbe pogosto niso dovolj, da bi žrtve vztrajale pri kazenskem preganjanju in odškodninski tožbi zoper storilce. Še težje je obravnavati in dokazati psihično nasilje v družini. Žrtve se zato soočijo z dilemo ali storilce sprejeti nazaj ali vztrajati pri uveljavljanju odgovornosti.

Nasilje v družini je šolski primer kršenja človekovih pravic na horizontalni ravni, v razmerju med dvema ali večimi zasebnimi subjekti, kjer še vedno večina v državi ne soglaša, da njene obveznosti za varovanje človekovih pravic segajo v zasebno področje. Nasilje v družini vključuje splet različnih okoliščin, med njimi prevladujejo izkazovanje moči, alkoholizem, droge in gospodarska kriza, kar vse vpliva na družinske denarnice. Države še vedno nosijo primarno odgovornost za preprečevanje nasilja v družini, predvsem preko svojih represivnih organov, ki morajo takšna dejanja obravnavati resno in skrbno. Če nasilja ne obravnavajo skrbno in učinkovito, same postanejo odgovorne za premajhno skrbnost pri njegovem preprečevanju. V zadevi Opuz v. Turčija (št. 33401/02) je Evropsko sodišče za človekove pravice jasno zapisalo, da imajo države pozitivno pravno obveznost, da preprečujejo nasilje v družini.

Preprečevanje nasilja v družini je v slovenskem pravnem redu normativno bolj ali manj zadovoljivo urejeno. Zakon o preprečevanju nasilja v družini ga v 3 (1). členu opredeljuje kot »vsako uporabo fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega družinskega člana proti drugemu družinskemu članu oziroma zanemarjanje družinskega člana  ne glede na starost, spol ali katerokoli drugo osebno okoliščino žrtve ali povzročiteljice oziroma povzročitelja nasilja …« Kazenski zakonik v 191. (1) členu opredeljuje uradno pregonljivo kaznivo dejanje nasilje v družini, ki omogoča preganjanje vsakogar, ki »v družinski skupnosti z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugače boleče ali ponižujoče ravna, ga z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja iz skupnega prebivališča ali mu omejuje svobodo gibanja, ga zalezuje, ga prisiljuje k delu ali opuščanju dela ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravlja v skupnosti v podrejen položaj.« Policijski organi pa imajo v podzakonskih aktih na razpolago še nekaj ukrepov, ki omogočajo preprečevanja nasilja v družini (glej denimo Pravilnik o prepovedi približevanja določenemu kraju oziroma osebi).

V lanskem letu je bilo prijav kaznivega dejanja nasilja v družini 1.917, leta 2010 pa 2.344 (Poročilo o delu policije za leto 2011, str. 62). V prvem poletju leta 2012 pa policijski organi poročajo že o 1.011 kaznivih dejanjih nasilja v družini (Pregled dela policije za prvo polletje 2012, str. 9). Število prijav kazniv dejanj zagotovo ne odraža realnega stanja. Zgornje številke so zagotovo nekajkrat višje, saj večina žrtev nasilja v družini ne prijavlja, še posebej v povezavi s psihičnim, čustvenim in ekonomskim nasiljem.  Zanimivo pa bi bilo zgornje številke primerjati s številom obsodb za kazniva dejanja nasilja v družini.

Vprašanje, ki se postavlja je, ali ima vsakdo izmed nas obveznost, da varuje človekove pravice v naših vsakodnevnih zasebnih razmerjih? Ali imamo obveznost, ko izvemo, da je naš prijatelj, prijateljica, sosed, soseda, sodelavka, sodelavec žrtev nasilja, prijaviti takšno dejanje na najbližjo policijsko postajo? Zagotovo. Nosilci obveznosti za preprečevanja nasilja v družini niso in ne morejo biti samo državni organi, ampak tudi zasebni subjekti, ki so pogosto bližje takšnim dejanjem in jih lahko hitreje in učinkoviteje preprečijo.

Res pa je, da imajo državni organi pozitivno obveznost, da preprečijo nasilje z aktivnimi in učinkovitimi ukrepi, kot so učinkovito medsebojno sodelovanje državnih organov, ukrepi na področju socialnega varstva, zdravstva, izobraževanja, družinskih zadev, pravosodja in izvršilne veje oblasti. Zagotovo je nujno potrebno zagotoviti štiriindvajset urno varno točko, kjer bi lahko žrtve nasilja poiskale zatočišče.

Ko je normativni okvir za preprečevanje nasilja v družini enkrat vzpostavljen, glavno breme odgovornosti prevzamejo ljudje, ki morajo skrbno in resno preprečevati nasilje v družini. Primarno so to uslužbenci policije, centrov za socialno delo in drugih socialnovarstvenih služb, pa tudi uslužbenci v pravosodju. Hkrati pa pomembno vlogo prevzamejo predvsem tedaj, ko država odpove, predani delavci nevladnih organizacij in nenazadnje vsakdo izmed nas, ki lahko preprečimo nasilje v družini ali njegovo nadaljevanje oziroma pomagamo žrtvam kaznivih dejanj.

Če odpovejo državni organi, če odpove nevladni sektor, če odpovejo posamezniki, žrtve ostane same, ranljivo gole in izolirane na dosegu storilcev. Večina nasilniških dejanj v družini ni enkratnih, ampak se slej kot prej ponovijo, saj mnoge žrtve dobronamerno verjamejo storilcem in njihovem kesanju, da se takšna dejanja ne bodo ponovila. Takrat je pogosto že prepozno in nasilje se ponovni. Nihče si ne želi, da bi v slovenskem prostoru stopili na žalostno pot južnoevropskih držav, kjer vsako leto pod roko moža ali fanta umre nekaj deset žensk.

Zagotovo je pri preprečevanju nasilja v družini potrebno nameniti več pozornosti pravicam žrtev pri uveljavljanju njihovih pravic. Večina žrtev ne more zbrati poguma, da bi se zoperstavile storilcem. Zato je vloga državnih organov toliko pomembnejša. Preveč je primerov iz bližnje preteklosti, ko so državni organi poudarjali predvsem pravice storilcev, in zamahnili z roko, ko so poslušali žalostne zgodbe žrtev. Nasilje v družini zadeva nas vse. Tako država kot zasebni subjekti imamo obveznosti, da ga preprečujemo.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.