Stoletnica prve sodne justifikacije v ljubljanski justični palači

Ne pozabimo tudi dejstva, da je za obnovo Ljubljane mošnjič odvezal še sam »presvitli« Cesar Franc Jožef (I.) osebno, ki je Ljubljančanom za ta namen namenil nezanemarljiv znesek 10.000 goldinarjev lastnega denarja.[1] Eden izmed teh dokaj številnih ljubljanskih popotresnih »otrok« je tako tudi justična palača, dokončana leta 1902. In točno pred to palačo še vedno stoji spomenik velikonočnemu potresu, ki ga marsikateri mimoidoči, pa čeprav morda celo rojeni Ljubljančan, povsem gladko spregleda.

Na sprednji strani sedanjega Miklošičevega spomenika je moč uzreti kip mladega dekleta kot personifikacije (popotresne) Ljubljane, ki svojo hvaležno roko dviguje proti personi, katere glava krasi njegov vrh. Ta namreč prvotno ni pripadala velecenjenemu jezikoslovcu (vitezu pl.) Miklošiču, marveč ga je vse od 1908. leta krasilo cesarsko doprsje kot »večno« znamenje zahvale ljubljanskih meščanov za njegovo pomoč pri popotresni obnovi. No, ta brezčasna in docela neminljiva hvaležnost ljubljanska je nato trajala vsega skupaj (reci in piši) celih deset let, saj jo je že konec leta 1918 odnesla (po)prevratniška evforija SHS. Cesarjeva eminentna glava je nato s poškodovano obrvjo in nosnico romala v depoje mestnega muzeja, njen prostor pa je nato vrsto let zasedala dokaj neugledna kovinska vaza. In tako dokaj zaskrbljene obrvi tega eminentnega slavista, uperjene v pročelje sodne palače, sam spomenik krasijo šele od leta 1926. Ni kaj, recikliranje – pa četudi javnih spomenikov oziroma njegovih sestavnih delov – vrlim Ljubljančanom že pred stotimi leti res ni bil popolnoma nepoznan koncept …[2]

A komaj leto pred zamenjavo (teh glav), v času, ko je ta spomenik popotresne hvaležnosti še vedno služil kot poveličan podstavek za prehitro uvelo vegetacijo, je bilo prav na današnji dan pred do dneva natanko stotimi leti za zapahi te palače govor o neki popolnoma drugi glavi, predvsem pa seveda o njenem vratu. Ravno na torek, 26. maja 1925, se je na sredini notranjega dvorišča ljubljanske justične palače namreč (sploh) prvič izvršila sodna justifikacija.

Ali povedano drugače, šlo je za prvo izvršitev smrtne kazni, ki jo je v razpravni dvorani sodne palače na (sedanji) Tavčarjevi 9 kadarkoli izrekel sodnik (v mirnem času).

To je pripoved o obsojencu S. Nagliču, njegovem dokaj lakoničnem »krvniku« F. Mausnerju ter o vsej »strašni« evforiji, ki je spremljala ta dogodek.

***

Že v moji prejšnji kolumni ste imeli priložnost seznaniti se vsaj z nekaterimi »posebnostmi« KZ SHS.[3] A ne pozabimo, ta (splošno veljavni) zakonik je bil uveljavljen šele leta 1930, do tedaj pa je potankosti kaznovalnega prava v tej kraljevini urejalo več različnih zakonikov, vse odvisno od dejstva, kje si imel kot državljan SHS svojo rezidenco. In tako si lahko bil za isti (zavržen) dejanski stan obsojen na (vsaj) pet različnih načinov,[4] neenotno je bilo urejeno tudi vprašanje načina (sodne) usmrtitve. Predvojna srbska ureditev je namreč favorizirala strelski vod, nekdanji podaniki avstrijskih in ogrskih kron pa smrt z obešanjem. In čeprav se je že leta 1921 s kraljevskim ukazom na celotno takratno državo razširila uporaba splošnega dela KZ Kraljevine Srbije,[5] s tem pa tudi uporaba njegovega § 13, ki se je glasil:

»Kdor je obsojen na smrt, tega naj ustrele s puškami in takoj pokopljejo.«,

je ta ukaz v isti (normativni) sapi vseboval tudi izrecno določbo (III. člen), češ da se v primeru kolizije srbskega KZ z določbami obstoječih KZ uporabi milejši zakon. In tako se je vse do uveljavitve KZ SHS tostran Save in Drine za istovrstna »res težka hudodelstva« obešalo, na nasprotnem bregu pa streljalo. Vse našteto je takratno pravno eminenco dr. Dolenca prisililo k temu, da se je kot že večkrat prej v svojem »Tolmaču« h KZ SHS[6] moral takole pridušati:

»Obešanje (namesto streljanj[a] po [KZ Kraljevine Srbije]) se je uvedlo, ker se da ta način izvršitve kazni objektivno laže izvesti in je tudi sigurnejši; kajti smrt nastopi brez vsake zavesti bolečin in v najkrajši dobi. (…) Zakonodajec [namreč smatra] obešanje za humanejše in modernejše kazensko sredstvo [, s tem pa tudi za milejšo kazen od streljanja].«[7]

Skratka, za najhujša kazniva dejanja so te pri nas pred stotimi leti (in še nemalo časa pozneje) čakale – bridke gavge.

***

Pa poglejmo najprej podrobneje okoliščine, ki so privedle do prizora, ki mu je na današnji dan pred sto leti malenkost pred šesto uro zjutraj na dvorišču v notranjosti (takrat še) Deželnega sodišča v Ljubljani želel prisostvovati skoraj vsak Ljubljančan. Že iz razlogov varnosti in (omejenega) prostora je bilo na voljo komajda 189 vstopnic na morišče. Naval nanje pa je bil baje tolikšen, da se je celo takratni predsednik sodišča dr. Kaiser, ki je bil po svoji naravi sicer gospod vselej milega in uglajenega temperamenta, vseh ljubljanskih zijal ter drugih pretendentov za vstopnice lahko »iznebil« šele z neizprosno osornostjo, včasih začinjeno še s kančkom kakšne sočnejše kletvice. Dr. Kaiser je imel namreč druge skrbi, in sicer tudi s samo proceduro, saj je hkrati opravljal tudi vlogo predsednika senata, ki je S. Nagliču izrekel smrtno (ob)sodbo in ki je slednjega komajda dan prej seznanil s tem, da je bila prošnja za pomilostitev zavrnjena, s čimer se je razblinilo še zadnje upanje na spremembo izvršitve naložene kazni.

S. Nagliča je tako čakala smrt na vešalih, in sicer za izvršeno posilstvo v sostorilstvu in umor, vse našteto izvršeno zoper lastno ženo. Dejstva samega primera pa so bila takšna, da so precej izkušenega poročevalca Jutra privedla k temu, da se je še pred koncem sojenja pridušal, da gre pri tem za »slučaj divje posurovelosti, kakor je v naših krajih le redka«.[8] Storjenega zločina namreč ni bilo moč ublažiti s travmami spričo prestanih grozot komaj končane svetovne vojne ali življenjske bede preživetja v novi državi. Storilec je bil namreč nekdo, ki se je vpoklicu v avstrijsko vojno suknjo dokaj elegantno izognil z začasnim (ekonomskim) eksodusom v ZDA, od koder se je po vojni vrnil celo z dokaj zajetno kopico (dolarskih) novcev, ob prihodu domov pa se je za povrh še dokaj dostojno priženil na neko solidno gorenjsko kmetijo. A novopečeni kmečki gospodar je kaj kmalu pokazal svojo izredno surovo plat, katere ost je bila v kombinaciji z vedno škodljivim vplivom prekomernega uživanja žganice najbolj usmerjena prav v njegovo soprogo. Oziroma kot je bilo mogoče ob priliki justifikacije prebrati v ljubljanskem Jutru:

»Življenje uboge [žene] je postalo pravo peklo. Da jo popolnoma poniža, si je Naglič izmislil peklensko – perverzen načrt. Podkupil je mladega [F. Ž.], da je ob njegovi navzočnosti posilil njegovo lastno ženo. [Ta] je sramoto težko prenašala. A surovežu še ni bilo dovolj. Sklenil je, da jo umori. Dne 10. oktobra [1924] je prišlo do katastrofe. Napadel je svojo nič hudega slutečo ženo pri delu na polju, jo pretepel, vrgel na tla in jo nato [štirikrat] s samokresom – ustrelil.«[9]

Tako nekako niti ne čudi, da ljubljansko sodišče že spričo »posebne bestijalnosti zločina« v svojem mnenju ni našlo razlogov, da bi podprlo obsojenčevo prošnjo za pomilostitev kralju, kar je v tedanjih časih pomenilo, da je ta brž ko ne venomer obsojena na propad.

***

Sedaj je na prizorišče stopil še drugi akter te zgodbe, in sicer poklicni »krvnik« F. Mausner, čigar nedavni prihod na ljubljanski kolodvor je med meščani prav tako povzročil pravcato evforijo. Medijsko zanimanje je bilo namreč tolikšno, da je moral ta sicer zgolj šepetaje in po tiho omenjen državni nameščenec odgovarjati na preštevilna novinarska vprašanja. In tako se je Jutru ob tem zapisalo:

»[F. Mausner] ni prav nič rabeljski. Ravnodušen, priprost stric – čiča; srednje rasti, prej droben nego močan; roke tišči v žepu in ležerno pripoveduje, kar ga vprašaš.«[10]

S svojim »poslom« se je pričel baviti prav za Ljubljančane tako usodnega leta 1895, pri čemer je bil pred in med svetovno vojno ter po njej najprej pomočnik drugemu sodnemu krvniku, s katerim sta na »oni svet« skupaj pospremila 30 oseb v času miru, 22 pa tudi še med vojno. Od leta 1921, ko je kot edini svoje »sorte« še opravljal ta poklic, je tej vsoti prištel še dodatnih 16 nesrečnih duš, vključno s tedaj zloglasnim rokovnjačem Čarugo.[11] Glede opreme, nujno potrebne za svoje delo, je odvrnil naslednje:

»Vrv je iz merikanske trave, potrebuje se jo po 120 cm. Da bi jo po justifikaciji prodajal babjevernikom na kosce, [Mausner] odločno demantira. »Glejte,« pravi, »to vrv porabim jutri že tretjič.« (Dne 17. marca je v Osijeku justificiral Ladrinovića, v soboto Podleska v Celju in zdaj Nagliča.) »[Če bi] pri justifikaciji [razbojnika] Čaruge imel na klaftre vrvi, prodal bi jo bil. Tako pa sem jo samo dragovoljno razdelil višjim gospodom in damam.«.«[12]

O svoji službeni dolžnosti pa: »O samem aktu justifikacije pravi, da ga ne razburja niti za hip. Služben opravek, pa basta. Nekateri izdihnejo prej, nekateri dve, tri minute pozneje: vsekakor pa je po njegovem mnenju ta način smrti najbolj human in najpraktičnejši, ker ji ne izbegne nihče, čim ga zajame zanjka in ni treba še kakih drugih gest okrog glave. Z ženskami ob smrtnem stebru pa še ni imel opravka...«[13]

Edinole s plačo ob obstoječi draginji v državi ni bil kaj prida zadovoljen. Res je bilo sicer, da mu državni erar kot tedaj edinemu krvniku v državi ni kanil znižati plače, a je bila ta razmeroma skromna, saj je Mausner prejemal 928 Din mesečno, 40 Din dnevnic za službeno potovanje ter 1000 Din »honorarja« za vsako »glavo«, ki jo je podvrgel justifikaciji. »A pomislite,« pravi, »to ni mnogo. Pred vojno sem za vrv plačal [drobiž], a zdaj je ta po 140 Din meter.«[14] Tako ne preseneča dejstvo, da je Mausner ob svojem prvem slovenskem postanku v Celju tri dni prej, kjer je vrvi podvrgel vrat obsojenca Podleska, prenočil raje v jetniški celici v »Starem piskru«, v Ljubljani pa se je malenkost udobneje namestil kar v službenih prostorih justične palače, saj si po poročanju tedanjih medijev »hotelske sobe kot državni nameščenec baje ne more privoščiti«.[15]

***

Ko se je bližala zora usodnega dne, je ozračje v justični palači postajalo vse bolj naelektreno. Težo trenutka je seveda poleg samega obsojenca še posebej čutil tudi dr. Kaiser, saj je bil kot predsedujoči tako sodišču kot tudi (pristojnemu) kazenskemu senatu dolžan zagotoviti, da vse poteka brez zapletov. Obsojencu sta jetničarja najprej v celici zvezala roke na hrbet in ga nato ob natančno 5.53 ob spremstvu duhovnika privedla na dvorišče. Tam ga je v smrtni tišini pred vsemi zbranimi naslovil dr. Kaiser z besedami: »Približala se je ura, ko se ima izvršiti smrtna kazen.«

Dr. Kaiser se je nato obrnil še proti k F. Mausnerju in ga nagovoril: »Gospod krvnik, izvršite svoj posel!«

Krvnik je S. Nagliča, ki je bil sedaj že popolnoma apatičen, s pomočjo še enega pomagača prijel pod roke ter odvedel na leseni oder z nastavkom za kljuko, ki jo je Mausner prejšnjo noč skrbno montiral in preizkusil. A ker je bil obsojenec dokaj robustne telesne konstitucije, njegova smrt ni bila takojšnja, marveč jo je sodnijski zdravnik ugotovil šele po nekaj manj kot dvanajstih minutah agonije.

Dr. Kaiser je nato celotno proceduro zaključil z besedami: »S tem je smrtna obsodba nad [S.] Nagličem izvršena in zakon je dobil zadoščenje. Bodi mu odpuščeno!«[16]

A kar nam je pri opisu dogajanja obešenja S. Nagliča pričevalec tistega časa še skušal zatajiti, nam je njegov novinarski kolega, ki je bil preteklo soboto v Celju priča justifikaciji obsojenca Podleska pred tamkajšnjem sodiščem, prav tako delo rok F. Mausnerja, v svojem poročilu ta »posel« razkril v vsej njegovi neizprosni življenjski nazornosti:

»Obsojenec je stopil nato po stopnicah sam do vešal. Bil je očividno povsem apatičen; ozrl se je še enkrat po navzočih.

Krvnik Mausner mu je s pomočjo svojega pomočnika vrgel vrv okrog vratu, tako da se je zanka dotikala obsojenčevega tilnika.

Nato mu je pomočnik spodnesel stopnice, vrv se je tesno zadrgnila okoli vratu, telo se je zazibalo ob stebru, obraz se je še bolj pordečil, oči so se izbuljile in usta so se razklenila. V tem trenutku je krvnik okrenil obsojenčevo glavo, tako da mu je istočasno z zanko zlomil tilnik.

(…) Obsojenčevo telo je še malo vztrepetalo, nakar je nastopila kratka predsmrtna agonija. Krvnik se je odkril in javil sodnemu dvoru, da je svojo dolžnost izvršil. (…) Obsojenec ves čas ni izpregovoril besedice in tudi med obešanjem samim ni bilo čuti niti stokanja [kaj šele] grgranja.«[17]

***

Kar je sledilo, je bil praktično do minute natančno usklajen protokol. V obeh primerih je F. Mausner po zaključni besedi predsednika senata še viseče truplo obešenca pokril s sivo rjuho, nato pa prizorišče skupaj z drugimi udeleženci zapustil. Ob 7. uri se je z nekaj pomagači vrnil na prizorišče, obešenca odkril, snel z vislic ter njegovo truplo položil v navadno leseno krsto, ki je bila nato s konjsko vprego odpeljana na bolniški oddelek bližnjega pokopališča, kar je bilo v primeru S. Nagliča locirano pri nekdanjem Sv. Križu (sedaj Navje).

Krvnik Mausner je nato še odmontiral »mrtvaško« kljuko z nastavka vislic, si čez ramo obesil rjuho in vrv ter vzel pot pod noge v smeri glavnega kolodvora. Ko ga je nadobudni novinar Jutra pred slovesom še pobaral »Bogve, ali bi se našel v Ljubljani?«, si je ta Sarajevčan najprej prižgal ponujeno cigareto, popravil kravato živo rdeče barve ter odvrnil s kratkim »Hm, ne verjamem.«, nato pa roko spoštljivo ponudil v slovo.[18]

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.