Pomladanski dnevi prebivalce slovenske prestolnice vabijo na sprehode po različnih ostankih socialističnega urbanizma, tako v njenem središču kot na njenih obrobjih. Na osrednjem trgu slovenske države, Trgu republike, sprehajalci že skoraj tri desetletja po nastanku slovenske države zaman iščejo vsaj neko minimalno obeležje, da je tam 25. junija 1991 prvič zaplapolala slovenska zastava. Sprehajalci zaman iščejo tudi besedilo Preambule slovenske ustave, ki se glasi: »Izhajajoč iz Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ter temeljnih človekovih pravic in svoboščin, temeljne in trajne pravice slovenskega naroda do samoodločbe, in iz zgodovinskega dejstva, da smo Slovenci v večstoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost, sprejema Skupščina Republike Slovenije Ustavo Republike Slovenije.« Ne, simboličnega obeležja z besedilom preambule ni mogoče najti na Trgu republike. Preambula demokratične in pravne slovenske države si seveda ne zasluži mesta na osrednjem slovenskem trgu. Kaj takega bi bilo seveda najhujši izraz podivjanega nacionalizma, kaj ne?
Namesto nje lahko sprehajalci na istem trgu preberejo del preambule neke druge ustave, ki jo je leta 1974 sprejel nedemokratični režim, ki je sistematično kršil človekove pravice. Slabe tri mesece pred tridesetletnico nastanka slovenske države tako še kar čakamo državne oblasti, da se bodo ustrezno spomnile dogodkov, ki so se na Trgu republike odvili 25. junija 1991, morda s postavitvijo obeležja in/ali spomenika? Odsotnost demokratičnih simbolov slovenske demokratične države in prisotnost simbolov nedemokratičnega jugoslovanskega sistema v središču slovenske države ni izjema. Je ilustracija pravila, ki ga lahko v zadnjih treh desetletjih opazujemo v institucionalnem življenju slovenske države in družbe. Kljub visokoletečim odločbam prvega mandata slovenskega Ustavnega sodišča, do popolnega preloma s prejšnjim nedemokratičnim sistemom v praksi nikoli ni prišlo.
Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU) je pred nekaj tedni objavila izjavo o »Slovenski spravi«. Akademiki so v izjavi med drugim zapisali, da »S preteklostjo neobremenjeno družbeno sožitje je mogoče doseči le s prizadevanjem za resnico o medvojnih in povojnih dogodkih in z njihovim ocenjevanjem na podlagi občeveljavnih etičnih načel ter s pietetnimi in spominskimi dejanji, ki bodo namenjena vsem padlim, pobitim in umorjenim.« Dodali so še, »Kolikor je le mogoče, moramo popraviti krivice, prenehati z medsebojnimi obtoževanji, izključevanji in instrumentaliziranjem zgodovine ter pri vsem tem spoštovati drugače misleče.« Lepe spravne besede, ni kaj, s katerimi se lahko na besedilni ravni strinjamo. A prakse slovenske družbe v zadnjem letu in zadnjih desetletjih kažejo, da so akademiki preveč idealistični in utopični. Člani Slovenske akademije znanosti in umetnosti sami dobro vedo, da slovenska družba v prvih treh desetletjih slovenske države ni znala oziroma želela ponotranjiti vrednot človekovega dostojanstva, kaj šele tranzicijo v polni meri izpeljati. Stanje v slovenski družbi je žal diametralno nasprotno izjavi SAZU-ja.
Večina kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz preteklosti še ni bila in tudi nikoli ne bo obravnavana. Človekovo dostojanstvo večine tistih, ki so bili zverinsko pobiti, še vedno leži nekje na dnu jam, kamor so bili odvržena in zakopana njihovo trupla. Domnevni storilci so živeli in še živijo lepa življenja v vilah svojih žrtev. Nikomur se ni bilo potrebno bati, da bo kateri izmed slovenskih državnih tožilcev zbral vsaj malo poguma in končno izpolnil pozitivne obveznosti slovenske države, da razišče sistematične kršitve pravice do življenja. Akademiki so v svoji izjavi idealistični tudi zato, ker ne le, da ni prišlo do kazenskih postopkov, slovenska država ni zmožna postaviti niti obeležja tistim, ki so bili zverinsko pobiti. Edino uradno obeležje (če odštejemo tisto plastično prevleko na Kongresnem trgu) je zato mogoče najti le na pročelju ograje pred veleposlaništvom Združenih držav Amerike.
Matej Avbelj je v svoji zadnji kolumni žalostno zaključil, da »Lahko pa se, jasno, dogovorimo tudi za drugačno državno ureditev. Za sistem, v katerem bo sodstvo absolutno avtonomno in neodvisno, tako da bo o njegovih odločitvah lahko razpravljala samo sodna oblast. Za sistem, v katerem bo tožilstvo svoja veja oblasti in se bo v celoti samoupravljalo, kadrovalo in nagrajevalo.« A kot kolega še predobro ve, vzorci prav takšnega sistema in njegovih ljudi v praksi obstajajo in se obnavljajo že desetletja. Želja večine političnih akterjev seveda ni polnokrvna ustavna demokracija, za katero se kolega prizadeva že vsaj dve desetletji. Ne le, da slovenska družba v zadnjih tridesetih letih ni ponotranjila temeljnih ustavnih vrednot. Nasprotno, zoper njihovo ponotranjenje deluje dobro organiziran upor.
Nekateri komentatorji upravičeno izpostavljajo številne presežne smrti v slovenski družbi v času epidemije covid-19, hkrati pa zamižijo na obe očesi ob kosteh deset tisočih pobitih oseb, ki se še vedno nahajajo v slovenskih jamah, rudnikih, gozdovih itd. Težko jim je sprejeti, da nosi slovenska država pozitivno obveznost, da razišče vse kršitve pravice do življenja in ostalih človekovih pravic ter temeljnih svoboščin, ne le tiste, ki so jim ideološko simpatične. Trideset let po nastanku slovenske države v njeni družbi zato ni tranzicijske pravičnosti. Nikoli je v polni meri ni bilo, ker v slovenski družbi ne obstaja soglasje, da so človekovo dostojanstvo, pluralizem, svoboda, enakost in solidarnost njene temeljne ustavne vrednote. Naj torej živijo enoumje, enotna oblast, teptanje človekovega dostojanstva in nekaznovanost storilcev ter sovjetizacija slovenske države?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
