Kaj kmalu bom dobil otroka. Rojstva svojega prvorojenca se neizmerno veselim. Vsak dan, ko zagledam svojo nosečo ženo, se bolj in bolj zavedam pomena, ki ga potomec prinese v življenje starša. Slednji prevzame odgovornost za dobrobit povsem nebogljenega bitja.
Dejstvo pa je, da ni vse v rokah staršev. Velik vpliv na fizično podobo otroka, njegovo osebnost in kakovost življenja ima družba, v kateri živi. Podobno kot vse sedanje ali bodoče starše – ne dvomim pa, da tudi druge – me skrbijo problemi trenutne in prihodnje družbe. Ne vem, ali sem samo bolj pozoren ali pa je nekaj na tem, vendar vse bolj opažam poglabljanje prepada med besedami in dejanji v družbi. To se dogaja tako na ravni posameznikov kot na ravni institucij in pravnih oseb – te seveda kot fikcija ne morejo ravno odstopati od obnašanja ljudi, ki jih upravljajo. Pogosto govorimo o zdravem in trajnostnem načinu življenja, pomenu izobrazbe, varovanju narave, strpnosti, solidarnosti in konstruktivnem reševanju sporov, a ko pride do dejanskega udejanjanja teh vrednot, je resničnost pogosto povsem drugačna.
Za svojega otroka si želim, da bo odraščal v družbi golih, ne alternativnih dejstev. Le stežka razumem, da so alternativna dejstva – včasih smo jim rekli laži – lahko nagrajena. Neresnične izjave o tem, da priseljenci jedo hišne ljubljenčke, da so bile volitve v ZDA leta 2020 ukradene in druge podobne trditve (seznam je vsak dan daljši), te ne bi smele postaviti na položaj vodje najbolj vplivne države na svetu. Tudi na ravni EU in naše države je mogoče opaziti poskuse manipulacij. Tu imam zlasti v mislih vztrajno prikrivanje SMS-komunikacije med predsednico Evropske komisije in direktorjem Pfizerja glede nakupa cepiv v času epidemije covid-19 (afera Pfizergate). Pri nas pa smo bili priča razkritju prikritega dogovarjanja dveh največjih političnih strank, da si pilatovsko umijeta svoje roke tako, da neinformiranemu ljudstvu zgolj na videz prepustita za Slovenijo eno najpomembnejših odločitev od osamosvojitve naprej, tj. izgradnjo nove jedrske elektrarne Krško – čeprav je bila odločitev že sprejeta. Pri tem se ne sme pozabiti, da je bilo posvetovalno referendumsko vprašanje o JEK2 (»Ali podpirate izvedbo projekta Jek 2, ki bo skupaj z ostalimi nizkoogljičnimi viri zagotovil stabilno oskrbo z električno energijo?«) izrazito sugestivno. Do resne politične in pravne odgovornosti za tovrstna medijska razkritja, ki so le vrh ledene gore, ni prišlo, lahko pa smo veseli, da vsaj mediji ohranjajo svojo vlogo psa čuvaja. Se pa ob vsem tem sprašujem, kako naj svojemu otroku dopovem, naj bo v življenju iskren do sebe in drugih. Seveda je tu moralni kompas, ki ga svojim otrokom starši želimo izročiti, vendar bi si pri tem želel, da bi že sama družba kazala jasna načela, da laž in zavajanje v življenju ne pripeljeta daleč.
Za svojega otroka si želim, da bi odraščal v zdravem življenjskem okolju. Zanj se bomo morali bolj potruditi ter spoštovati vsaj minimalno postavljene cilje. Pariški podnebni sporazum namreč vsebuje zavezo držav za ohranitev dviga povprečne globalne temperature znatno pod 2 °C v primerjavi s predindustrijsko dobo in za prizadevanje za omejitev dviga temperature na 1,5 °C v primerjavi s predindustrijsko dobo. Tako bi namreč občutno zmanjšali tveganja in učinke podnebnih sprememb. Zakaj potem poročilo Svetovne meteorološke organizacije, objavljeno 28. maja, indicira, da se bo naš planet v dveh letih segrel za 1,5 °C nad predindustrijsko raven? Prelomni točki v podnebnem sistemu smo torej bliže kot kadarkoli prej, vendar to držav očitno ne skrbi preveč. Nekateri voditelji na vsake toliko časa le ponovijo mantro, da so zavezani k okoljevarstvenim ciljem, pri čemer je med njimi vse več takih, ki niti ne skrivajo, da jim je za to popolnoma vseeno – pomembno je le, da se kujejo (kratkoročni) dobički. Še Evropska komisija naj bi v juliju predstavila bolj »fleksibilen podnebni cilj«. Morda nič presenetljivega, vsekakor pa nič optimističnega, zlasti ob upoštevanju, da se Evropa od vseh celin segreva najhitreje. Tako se mi vse bolj dozdeva, da bo zdravo življenjsko okolje tudi v Evropi postalo luksuzna dobrina, za katero iskreno upam, da jo bom lahko zagotovil svojemu otroku. Seveda pa bi si želel, da ne bi bilo tako ter da bi pravico do zdravega živalskega okolja lahko užival vsakdo.
Za svojega otroka si želim, da se bi izobraževal v kakovostnem javnem šolstvu. Glede na medijske objave in pripovedovanja sorodnikov, prijateljev in znancev današnji šolarji in dijaki dosegajo nižje učne in fizične uspehe, kot so jih njihovi predhodniki pri enaki starosti v preteklosti. Niti malo spodbuden ni niti podatek, da je učiteljski poklic za mlade vse manj privlačen. Eden od razlogov za ta pojav je mogoče najti v preusmeritvi učiteljskega temeljnega poslanstva – vzgoje in izobraževanja otrok – v birokratizacijo šolstva in delo s starši. Nekateri starši namreč pričakujejo, da bo šola prevzela naloge, ki so dodeljene njim, pri tem pa pozabljajo, da imajo glavno odgovornost za varstvo in vzgojo otroka ter njegov razvoj prav oni sami, država pa jim pri tem nudi (zgolj) pomoč (135. člen Družinskega zakonika). S pomanjkljivim izvajanjem svojih dolžnosti starši prikrajšajo tako svoje otroke kot tudi njihove sošolce. Vsi so upravičeni do kakovostnega šolanja, vendar lahko že en izstopajoč sošolec (kaj šele dva ali več) to bistveno oslabi. Kot bodoči starš bi si želel, da bi imela šola učinkovite mehanizme za ustrezno ukrepanje. Čeprav slabo vzgojeni otrok praviloma ni glavni krivec za svoje vedenje, je za varstvo pravic drugih otrok v razredu treba sprejeti vzgojne ukrepe. Teh pa ni mogoče izreči prav zlahka. Učitelji se tako pogosto znajdejo v nezavidljivi situaciji, ko želijo svojemu razredu zagotoviti ustrezno izobrazbo, medtem ko večino njihove energije vzame en zahteven otrok. Verjamem, da bi večja avtonomija – ne pa samovolja – učitelja, ki bi se vzpostavila tako v odnosu do učencev kot njihovih staršev, lahko povečala privlačnost tega plemenitega poklica ter tudi izboljšala kakovost javnega šolstva.
Za svojega otroka si želim dobre in dostopne javne zdravstvene oskrbe. Zato me žalostijo novice, da morajo pacienti za opredelitev pri družinskem zdravniku po več ur čakati v vrsti. Tudi pri iskanju pediatra – vsaj v Ljubljani z okolico – sem opazil, da se bom moral potruditi oziroma upati na to, da se me bo zdravnik, ki ima že »polno«, usmilil in sprejel mojega otroka. V luči nedavno sprejete novele Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej-N) se tako v svojem poklicnem kot v zasebnem življenju sprašujem, ali so pretirane omejitve pri dodatnem delu res lahko rešitev za javno zdravstvo. Po mojem mnenju bo novela ZZDej-N, ki z namenom dostopnejše zdravstvene obravnave prinaša dodatne omejitve za koncesionarje, zaposlene v javnih zavodih in javne zavode same, lahko dosegla kvečjemu nasprotni učinek. Med drugim si je težko predstavljati, da bodo koncesionarji, ki na področju javnega primarnega in sekundarnega zdravstva marsikje zapolnjujejo vrzeli, še naprej opravljali koncesijsko dejavnost, če jim je zakonodajalec ponovno onemogočil prosto razpolaganje s presežkom prihodkov nad odhodki iz koncesijske dejavnosti. Državni zbor je tako kljub jasnemu stališču Ustavnega sodišča (odločba U-I-194/17 in odločba U-I-59/18) o neustavnosti take ureditve posegel v svobodno gospodarsko pobudo koncesionarjev. Tovrstne odločitve imajo lahko dolgoročne posledice, četudi bo Ustavno sodišče sporne določbe razveljavilo. Kot zdravnik bi se namreč vprašal, ali si res želim delati v javni mreži (bodisi kot javni uslužbenec bodisi kot koncesionar), če mi pravna ureditev niti ne dopušča svobodnega razpolaganja s svojim prostim časom oziroma pridobljenim presežkom dohodkov nad odhodki. Morda pa se problem javnega zdravstva ne skriva v »dvoživkah? Kot je dr. Alojz Ihan, dr. med. nazorno opozoril v svoji kolumni za Delo, so najpomembnejši vzroki za neučinkovito in premajhno produkcijo zdravstvenih storitev, zaradi katerih nastajajo nedopustne čakalne dobe in s tem velika tveganja za prepozno odkrivanje ter zdravljenje bolezni, v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ter na njegovi podlagi sprejetih aktih. Seveda pa je tovrstna reforma bistveno zahtevnejša, ampak dokler se je ne bomo premišljeno lotili,[1] bomo tudi na potrebne zdravstvene storitve morali bodisi čakati bodisi zanje dodatno plačati. Ker za javno zdravstvo vsak mesec namenim kar dober del svoje plače, menim, da tako zase kot za svojega otroka lahko pričakujem ukrepe, ki bodo naredili javno zdravstveno oskrbo dostopno – brez večurnih čakanj v vrsti za opredelitev pri zdravniku ali nekajmesečnih (ali celo večletnih) čakanj na potrebne preiskave oziroma posege.
Nenazadnje si za svojega otroka želim tudi življenja v strpni in solidarni družbi. Na žalost ima človeštvo slab spomin, zato se grozodejstva ponavljajo in ponavljajo, pri čemer se lahko tudi zgodi, da nekdanje žrtve – ki bi se toliko bolj morale zavedati nepotrebnosti trpljenja – postanejo rablji. Samooklicani braniki demokracije pa s svojo vlogo v svetu to dopuščajo, medtem ko svoje solidarnostne programe opuščajo brez resnega premisleka o posledicah svojih dejanj. Napetosti posledično rastejo tako v odnosih med državami kot v odnosih med ljudmi (na primer nedavni napad v Gradcu), zato me je (utemeljeno) strah, ali bo družba, v kateri bo živel moj otrok, zmogla premostiti razlike ter preprečiti krepitev mizoginije, ksenofobije in drugih fobij, ki zmanjšujejo strpnost in solidarnost. Navedeni vrednoti namreč človek kot družbeno bitje nedvomno potrebuje za obstoj.
Za konec kolumne bi se želel zahvaliti tebi, dragi bralec. Zakaj? V mojem zasebnem življenju bosta namreč odslej prednost imela skrb za otroka in izgradnja doma za družino, zato je ta kolumna zadnja. Zavedam se, da sem v njej podobno kot vsaka prava balkanska restavracija postregel »mešano na žaru«, pri čemer bi lahko dodal še kakšno dodatno prilogo, ki si jo gost želi, vendar pa ni mogoče iti mimo okoliščine, da je gostinec omejen s sredstvi (v mojem primeru s številom znakov). Tako kot pravi gostinec vseeno upam, da so moji zapisi pustili dober priokus. Če bi želel dodati kakšno konstruktivno kritiko, pa jo bom z veseljem prebral v knjigi pohval in pritožb, ki se ji reče moj osebni e-naslov.
[1] 23. maja se je sicer končala javna razprava o osnutku novele Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (EVA: 2025-2711-0053).
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
