c S
Svoboda izražanja v kritikah zoper oblast
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
14.08.2020 Svoboda izražanja tvori enega od stebrov ustavne demokracije, ki temelji na političnem pluralizmu, strpnosti in širokosrčnosti. Zavarovana je še posebej v razmerju do vseh treh vej oblasti. Kritično izražanje zoper oblast lahko prihaja tako od zunaj kot od znotraj posamezne veje oblasti. V tej luči je potrebno še posebej zavarovati svobodo izražanja v kritikah zoper sodno vejo oblasti, ki na koncu sodi oziroma odloča o domnevnih kršitvah svobode govora.

Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v zadnjih mesecih podalo dve pomembni sodbi o varstvu svobode izražanja v kritikah zoper oblast. Konec letošnjega junija so sodniki ESČP, vključno s sodnikom v imenu Slovenije, Markom Bošnjakom, podali sodbo v zadevi Cimperšek proti Sloveniji (št. 58512/16, 30. junij 2020). Odločili so, da so slovenske oblasti arbitrarno kršile pritožnikovo pravico do svobode izražanja iz 10. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), ker Ministrstvo za pravosodje leta 2014 ni želelo brez vsakršne obrazložitve vpisati pritožnika v imenik sodnih tolmačev, ker se je predhodno na svojem spletnem blogu kot tudi v komunikaciji z izvršilno oblastjo kritično izražal o delovanju državnih oblasti, čeprav je pred tem uspešno opravil izpit za sodnega tolmača. Po mnenju sodnikov »je zavrnitev (vpisa v imenik, op. a.) lahko imela ... potencialno zastraševalni učinek (»chilling effect« op. a.) na uresničevanje svobode izražanje oseb, ki želijo opravljati funkcijo sodnih izvedencev.« (58. odstavek sodbe) Evropsko sodišče je še dodalo: »ker v odločbi ministra in sodbi upravnega sodišča ni bilo podrobno obrazloženo, zakaj je bilo pritožnikovo uresničevanje pravice do svobodnega izražanja žaljivo in kot tako nezdružljivo z delom sodnega izvedenca, Sodišče ne more soglašati z vlado, da je bila zavrnitev prošnje pritožnika nujno potrebna za zagotavljanje morale in ugleda sodnih izvedencev ter za varstvo avtoritete in nepristranskosti sodstva« (68. odstavek sodbe). Varstvo svobode izražanje v kritikah državne oblasti je nujen del svobodne demokratične družbe in demokratične ter pravne države. Oblasti v demokratični družbi ne smejo arbitrarno preganjati posameznikov zaradi izražene kritike. V nasprotnem primeru se formalno demokratična družba in različne veje njene oblasti spremenijo v karikaturo same sebe.

Evropsko sodišče za človekove pravice je v primerljivi zadevi, Monica Macovei proti Romuniji (št. 53028/14, 28. julij 2020), odločilo, da so romunske oblasti kršile pritožničino svobodo izražanja. Pritožnica, sicer takrat članica evropskega parlamenta, je na poletni šoli septembra 2009 označila ravnanje dveh romunskih politikov, sicer članov takratnega sklica romunskega parlamenta oziroma senata za »... tipično korupcijsko dejanje s političnim vplivom« (7. odstavek sodbe). Pritožbeno sodišče v Bukarešti je leta 2011 ugotovilo pritožničino odškodninsko odgovornost za podane izjave, saj jih je označilo kot izjave, ki temeljijo na dejstvih, ki jih svoboda izražanja varuje, le če so dokazano resnične. Ker pritožnica ni dokazala njihovih resničnosti, je sodišče razsodilo, da mora članu Senata Romunije plačati odškodnino.

Evropsko sodišče se ni strinjalo z obrazložitvijo domačih sodišč. Poudarilo je, da sodi »način, kako lokalno izvoljeni uradnik opravlja svoje uradne dolžnosti in vprašanja, ki se dotikajo njegove osebne integritete, med zadeve splošnega pomena za skupnost ..., in da je po 2. odstavku 10. člena EKČP malo prostora za omejevanje političnega govora ali debate o zadevah javnega interesa …« (86. odstavke sodbe). Iz obrazložitve torej izhaja, da so evropski sodniki, za razliko od romunskih sodišč, večinoma razumeli pritožničine izjave kot splošne in kolektivne vrednostne sodbe, katerih resničnosti ni potrebno dokazovati. V tej luči je ESČP zapisalo, da »so bile navedbe pritožnice glede obeh poslancev D.Ş. in V.P. kolektivne narave in so bile namenjeni zgolj predstavitvi primera sistema politične korupcije pri podeljevanju pogodb za pravno svetovanje s strani javnih podjetij, ne pa obtoževanja D.Ş. in V.P. resnične korupcije.« (91. odstavek) Večina je torej menila, da so bile pritožničine izjave večinoma splošne in kolektivne narave, zaradi česar izpolnjujejo pogoje za vrednostne sodbe. ESČP je zato dodalo, da »izjave pritožnice ne pomenijo neupravičenega osebnega napada zoper D.Ş.«, pri čemer je upoštevalo »status pritožnice in romunskih poslancev kot politikov in izvoljenih predstavnikov ljudstva, kolektivno naravo pritožničinih izjav in obtožb, celotni kontekst, ki izhaja iz medijskih poročil, in sicer zavzemanje za zakonsko ureditev, ki bi uveljavila nezdružljivost funkcij odvetnika in poslanca, ter obstoj vsaj določenega dejanskega ozadja njenih izjav in trditev ….« (94. odstavek). ESČP je v zadevi Monice Macovei proti Romuniji potrdilo veljavnost strogega testa sorazmernosti kot tudi zelo ozkega polja proste presoje, ki ga uživajo državne oblasti v primerih omejevanja svobode izražanja politikov, ki se kritično izražajo o drugih politikih in funkcionarjih.

Politično izražanje je zaradi svoje esencialnosti za svobodno demokratično izražanje ena izmed najbolj varovanih oblik svobode izražanja. Svoboda izražanja v kritikah zoper oblast, kot izhaja iz zadeve Cimperšek proti Sloveniji, mora biti vedno široko varovana. Kaznovati nekoga le zato, ker se kritično izraža o delovanju vseh vej državne oblasti sodi med prakse avtokratskih in totalitarnih režimov. Hkrati je pomembno ponotranjiti sodno prakso ESČP glede svobode izražanja politikov. Države uživajo le »omejeno polje« proste presoje pri omejevanju svobode izražanja politikov in funkcionarjev. Zato je ključnega pomena, da se tudi v slovenski družbi svoboda izražanja v obliki kritike oblasti varuje široko v razmerju do vseh treh vej oblasti. Vsaka izmed treh vej oblasti je lahko v svobodni demokratični družbi predmet ostre kritike.

Sodna veja oblasti mora še posebej zagotavljati, da arbitrarno ne preganja, suspendira in se kako drugače maščuje tistim, ki zunaj ali znotraj državnih oblasti opozarjajo na pomanjkljivosti delovanja državnih oblasti. Slovenska država nosi pozitivno pravno obveznost, da takšne pogumne posameznike, pravzaprav borce za človekove pravice, varuje in jim zagotavlja varen zasebni, poklicni in javni prostor, kjer bodo brez skrbi za svoje poklicno in družinsko ter drugo zasebno življenje lahko izražali kritike. Sodbo v zadevi Monica Macovei proti Romuniji morajo zato še posebej pozorno brati v slonokoščenih stolpih vrhov rednega sodstva, kjer se zdi, da je trenutnemu vodstvu bolj pomembno preganjanje in suspendiranje neposlušnih sodnikov, ki upravičeno opozarjajo na pomanjkljivosti, kot pa reševanje sistematičnih in vsesplošnih težav pri uresničevanju pravice do poštenega sojenja, zaradi katerih padajo sodbe Vrhovnega sodišča na Ustavnem sodišču in na ESČP. Svoboda izražanja pripada tako običajnim ljudem kot tudi politikom in funkcionarjem, pri čemer morajo sodne oblasti skrbno in pošteno poskrbeti, da ne prihaja do zlorab pri njenem uresničevanju.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.