c S
Dosje
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
25.02.2011 Totalitarni režimi ohranjajo svojo moč na ustrahovanju običajnih prebivalcev in njihovem vohunjenju drug za drugim. Državni aparat mora nadzirati vse, kar se v državi dogaja. Prav nič mu ne sme uiti. Niti s kom ste tisti dan obedovali ali s kom ste šli zvečer na zmenek. Katero knjigo ali časnik prebirate ter kakšno glasbo poslušate oziroma igrate.

Še več, totalitarni državni aparat  zanimajo še natančnejše podrobnosti vašega vsakdanjega življenja. Obseden je z vašo notranjostjo.  Zato raziskuje in nadzira tudi kateremu svetovnonazorskemu prepričanju sledite. Zato vam sledi celo tudi za štiri zidove, kjer državni aparat rekrutira katerega od vaših sosedov ali celo najbližje, da mu skrbno poroča o vaših najbolj osebnih stališčih in prepričanjih. Na takšnih vzorcih temeljijo ozirom so temeljili tako v zadnjem mesecu razpadajoči severnoafriški diktatorski režimi kot tudi bivši totalitarni režimi tranzicijskih držav Srednje Evrope.

Pred kakšnim mesecem mi je v knjižnici pod roke naključno prišla knjiga oxfordskega profesorja politične zgodovine ter predvsem globokega poznavalca Srednje Evrope Timothyija Gartona Asha z naslovom Dosje (The File). Ash je konec sedemdesetih in na začetku osemdesetih let nekaj let preživel v vzhodnem Berlinu v takratni Nemški demokratični republiki (NDR), kjer je sprva nameraval napisati doktorat o nemškem odporu zoper nacistični totalitarizem, potem pa je spričo okoliščin začel raziskovati delovanje totalitarne policijske vzhodnonemške države.

Ashevo delo Dosje je osebna zgodba, ki jo Ash umešča v širši srednjeevropski kontekst. Zgodba se prične, ko Ash nekaj let po demokratizaciji vzhodne Nemčije v čitalnici urada za ohranjanje arhivov NDR začne preučevati svoj 325 strani dolg dosje z imenom 'Romeo' ki ga je o njem vodila vzhodnonemško ministrstvo za državo varnost (Ministerium für Staatssicherheit oz. krajše Stasi). Ash nato s pomočjo dosjeja in svojega osebnega dnevnika iz tistega časa počasi rekonstruira ne samo svoj vsakdanjik, temveč tudi takratno vzhodnonemško realnost, in skuša prikazati objektivno sliko delovanja totalitarnega državnega aparata. Ash se v svojem doživljanju režima kmalu zave, da vzhodnonemški režim ni nič manj totalitaren od tistega, nacističnega, o katerem je nameraval prvotno pisati doktorat.

Ministrstvo za državno varnost je skozi zaposlovalo okrog 90,000 sodelavcev za polni delovni čas. Neformalni sodelavcev pa je bilo vsaj pol milijona. Ash ugotavlja, da so bili le-ti običajni ljudje, ki so vohunili za svojimi sosedi, družinskimi člani, prijatelji, profesorji oziroma za komerkoli, ki ga je Stasi označil kot morebitno nevarnost za državno varnost. Šlo je za obsežen državni aparat, ki je praktično nadzoroval vse plasti osebnega in družbenega življenja prebivalcev vzhodne Nemčije.

Ash moralno ne obsoja ljudi, ki so vohunili za njim. Ne želi se postaviti v vlogo sodnika. Vohune poskuša prikazati kot običajne ljudi, ki so nadzorovanje, opazovanje in vohunjenje jemali kot nekaj najbolj običajnega. Hkrati pa Ash ne želi odpuščati hudodelstev in grozot, ki so jih ljudje in državni aparat z neprestanim nadzorovanjem omogočili. Totalitarističnih hudodelstev ni mogoče opravičiti zgolj sklicevanjem na težke osebne okoliščine takratnih sodelavcev režima, ki so zaradi takšnih ali drugačnih razlogov pristali v Stasiju. Ne. Ash odločno stoji na stališču, da je totalitarno hudodelstva potrebno obsoditi in o njih ozaveščati javnost, da ne pristanejo na smetišču zgodovine.

Raziskovanje njegovega dosjeja je za Asha tudi nekakšna refleksija njegove mladosti in mladostnih izkušenj in prijateljev, ter tudi oseb, ki ji jih sicer ni poznal, vendar so one poznale njega. S pregovorno natančnostjo razpoznava za tajnimi osebami, ki so ga nadzorovale, ljudi z imeni in priimki. Vendar ne ostane samo pri tem. Večino svojih nadzornikov obišče na njihovih domovih, kjer ga ti gospodje in gospe neradi sprejmejo in pristanejo na soočenje. Vsi po vrsti pa svojih dejanj ne obsojajo in jih ne poskušajo opravičevati. Da so vohunili za drugimi zaradi boljšega položaja v službi, izobraževanja svojih otrok, zaradi potovanj v tujino, in zaradi drugih ugodnosti, ki so jih kot sodelavci režima imeli. Ash tako opazi, da večina ni vohunila zaradi globokega prepričanja, da je potrebno komunistični režim obvarovati, ampak zaradi banalnih osebnih privilegijev.

Kako pa lahko Ashovo izkušnjo umestimo v slovensko družbeno realnost? Za slovensko družbo obstaja Ashova izkušnja popolnoma nereflektirana. Več kot dvajset let po razpadu totalitarnega režima bivše nedemokratične države ostaja dostop do celotnega arhivskega gradiva omejen. Nobene zgodovinske izkušnje nismo potegniti iz tega obdobja. Državni organi ne želijo ponoviti, kar je že večkrat zapisalo slovensko Ustavno sodišče, da slovenska demokratična družba ni naslednica bivšega totalitarnega režima, ki je vladal do leta 1990, ter slovenska pravna država temelji na spoštovanju človekovih pravic, ter da je zato potrebno odpreti brez razprav, vse arhive, ki so nastali v nedemokratičnem režimu. Brez izjeme.

Ker do takšnega spoznanja različne interesne skupine nočejo priti, slovenski Dosje še vedno ostaja odprt in bo ostal odprt toliko časa, dokler bodo javni in zasebni arhivi nekaterih posameznikov ostali zaprti. Slovenska danost zato ne bi mogla biti bolj različna od (vzhodno) nemške in se utaplja v pomanjkanju katarze. Zato vse vodi - kot je zapisal pisatelj Drago Jančar leta 1997 ob koncu spremne besede k Ashovem Dosjeju – k 'nesposobnosti za življenje v sproščeni sedanjosti in prihodnosti.' (str. 265).


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.