Evropsko sodišče v sodbi z ugotovljeno kršitvijo praviloma od države zahteva, da pritožniku izplača pravično zadoščenje ter da izvede posamične ukrepe za odpravo ugotovljenih kršitev. V zahtevnejših, tako imenovanih pilotnih zadevah, pa lahko od države zahteva, da sprejme tudi splošne ukrepe, s katerimi države odpravijo sistematične in splošne kršitve pri uresničevanju EKČP. Znano je, da se nekatere evropske države soočajo s sistematičnimi problemi, kako zagotoviti učinkovito varstvo človekovih pravic in kako učinkovito izvršiti sodbe Evropskega sodišča. Pilotne sodbe sledijo cilju, da se države posvetijo sistematičnim težavam in jih tudi odpravijo. Slovenska država je morala v pilotnih zadevah Kurić in ostali proti Sloveniji (št. 26828/06, 26. junij 2012) ter Ališić in ostali proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji (št. 60642/08, 16. julij 2014) sprejeti posamične in splošne ukrepe. Šele po sprejetju teh ukrepov je Evropsko sodišče lahko ocenilo ali so slovenske oblasti zadevo zadovoljivo rešile.
Kaj pa storiti, če država zavrača sprejem posamičnih in splošnih ukrepov za izvršitev sodb Evropskega sodišča? Kako postopati, če pride zaradi neizvrševanja pred Evropsko sodišče na tisoče novih podobnih zadev? Nadzor nad izvrševanjem sodb Evropskega sodišča praviloma izvaja Odbor ministrov, ki ima na razpolago paleto različnih orodij pritiska na države, ki ne izvršujejo sodb, vključno z najstrožjim ukrepom izključitve države iz Sveta Evrope. A tudi Evropsko sodišče mora opraviti določeno vlogo pri nadzoru izvrševanju sodb. Takšna je bila vsaj dosedanja praksa, dokler ni v lanskem letu prišlo do spremembe v sodni praksi na aveniji človekovih pravic v Strasbourgu, saj je sodišče dalo prednost načelu ekonomičnosti pred zasledovanjem pravičnosti.
Evropsko sodišče je v zadevi Yuriy Nikolayevich Ivanov proti Ukrajini (št. 40450/04, 15. oktober 2009) odločilo, da so ukrajinske oblasti pritožniku sistematično kršile pravico do poštenega sojenja in varstva premoženja, ker v domačem pravnem redu ne zagotavljajo izvršljivosti domačih sodb. Istočasno je ukrajinskim oblastem naložilo, da sprejmejo posamične in splošne ukrepe, ki bodo odpravili kršitve v številnih podobnih primerih. Ker ukrajinske oblasti niso sprejele omenjenih ukrepov, je na tisoče pritožnikov vložilo nove pritožbe zoper ukrajinsko državo.
Evropsko sodišče je lanskega oktobra nato podalo sodbo v zadevi Burmych in ostali proti Ukrajini (št. 46852/13,12. oktober 2017), kjer zavrglo kar 12.148 pritožb, ki izhajajo iz omenjene neizvršene pilotne sodbe v zadevi Yuriy Nikolayevich Ivanov proti Ukrajini. Sodniki so zapisali, da je »reševanje pričujočih pritožb in 12.143 nerešenih pritožb ... del postopka izvrševanja pilotske sodbe v zadevi Ivanov in da bi bilo treba vsem žrtvam omogočiti povračilo za sistematične težave, ki so bile ugotovljene v sodbi Ivanov... « (215. odstavek sodbe). Evropsko sodišče je tako zavrglo vse preostale pritožbe, ki izhajajo iz podobnih sistematičnih in splošnih težav pri uresničevanju človekovih pravic v ukrajinski družbi, namesto, da bi ukrajinske oblasti znova opomnilo, da morajo odpraviti sistematične napake. Pritožnika pa je napotilo na Odbor ministrov Sveta Evrope, ki naj bi bil izključno pristojen, da nadzoruje izvrševanje sodb Evropskega sodišča. Sodišče je dalo prednost načelu ekonomičnosti tudi zato, da je lahko v letnem poročilu prikazalo izboljšanje statistike reševanja pritožb, saj je lahko tako pohvalilo, da je v enem zamahu rešilo več kot 12.000 pritožb. Vprašanje je, zakaj je Evropsko sodišče odstopilo od svoje sodne prakse, saj je v dosedanji praksi izhajalo, da bo Evropsko sodišče nove podobne zadeve zavrglo šele, ko se bo prepričalo, da je bila prvotna zadeva zadovoljivo rešena v domačem pravnem redu.
Sedem sodnikov je v svojem skupnem odklonilnem ločenem mnenju ostro opozorilo, da »... trenutna rešitev spodbuja države članice, da ne sprejmejo splošnih ukrepov, kjer je bili ugotovljeni strukturni problem. Zato pričujoča sodba dejansko nagrajuje neskladnost.« (32. odstavek ločenega mnenja). Sodniki bi se morali zavedati, da je Evropsko sodišče pogosto zadnje upanje pritožnikov in bi zato morali resno, skrbno in premišljeno obravnavati vse zadeve, ki pridejo na njihove mize, in predvsem tiste, kjer države načrtno ne želijo odpraviti sistematičnih in splošnih kršitev človekovih pravic. Sodniki so v ločenem mnenju še zapisali, da je bilo »Sodišče ... ustanovljeno, da kot neodvisno sodno telo presoja kršitve in se ne osredotoča na statistične podatke. Sodno dolžnost odločanja o posameznih zadevah je treba izraziti z večjo močjo, če je uresničevanje vladavine prava in izvrševanje tisočih pravnomočnih sodb v državi članici ... tako problematično. Sodišče se je s tem, ko ni obravnavalo tega vprašanja, ustrelilo v nogo – vladavino prava v državah članicah ...« (39. odstavek ločenega mnenja).
Primarna naloga Evropskega sodišča za človekove pravice je, da zavaruje človekovo dostojanstvo ranljivih posameznikov pred državnimi posegi. Njegova primarna naloga ni, da se primarno posveča statistiki in načelu ekonomičnosti. Delovanje Evropskega sodišča se ne konča, ko ugotovi kršitev EKČP, temveč mora skupaj z Odborom ministrom sodelovati, da se njegove sodbe učinkovito izvršujejo v domačih pravnih redih. V nasprotnem primeru lahko Evropsko sodišče pripomore k razjedanju vladavine prava in nespoštovanju človekovih pravic, saj domači pravni redi v številnih državah članicah Sveta Evrope niso zmožni učinkovito uresničevati človekovih pravic. Če Evropsko sodišče ne bo v prihodnje upoštevalo specifičnih kontekstov domačih pravnih redov, se bo vladavina prava še naprej umikala arbitrarni moči državnih oblasti in neformalnih omrežij. Evropsko sodišče za človekove pravice se mora zavedati, da za številne pritožnike iz vzhodnoevropskih držav opravlja vlogo primarnega, ne le subsidiarnega varuha pravic in svoboščin iz Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
