c S
Odisejada
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
21.08.2015 Reke prebežnikov se še naprej valijo proti mejam Evropske unije. V letošnjem letu jih je vanjo vstopilo že skoraj tristo petdeset tisoč. Njihovemu valu še ni videti konca. Kako jim pomagati in istočasno vsaj kratkoročno rešiti krizo, je poglavitno vprašanje, ki še naprej ostaja neodgovorjeno.

Tisoči prebežnikov vsakodnevno preko Sredozemskega morja prihajajo v Evropsko unijo. V mesecu juliju jih je v Evropsko unijo vstopilo kar sto tisoč, od tega skoraj petdeset tisoč v Grčijo. Predvidevajo, da bodo države članice Evropske unije letos obravnavale blizu milijon prošenj za mednarodno, začasno oziroma humanitarno zaščito. Prebežniki trdijo, da bežijo iz vojnega območja, ker jih je utemeljeno strah pred pregonom, s čimer naj bi jim avtomatično pripadal status mednarodne zaščite.

Morda res. Večina bo kljub vsemu neuspešna, saj je za podelitev statusa mednarodne zaščite potrebno izkazati resno grožnjo telesni integriteti posameznika. Prebežniki bodo denimo v Nemčiji težko dokazali, da se nobena od obmejnih tretjih držav Evropske unije ne šteje za varno državo, ki bi lahko obravnavala njihovo prošnjo za mednarodno zaščito. Veliko število pa jih želi oditi na sever Evrope, predvsem zaradi upanja po boljšem življenju. Večina prebežnikov si želi v Nemčijo, Združeno kraljestvo, države Beneluksa in v nordijske države. Te države jim večinoma ne verjamejo in so zelo zadržane pri podeljevanju zaščitnih statusov. Preostale države jih ne zanimajo, še najmanj pa Grčija, ki zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ni zmožna obravnavati njihovih prošenj, zaradi česar jih samo popiše in nato kar najhitreje spušča preko svojega ozemlja.

Večina evropskih držav se prihodov novih prebežnikov brani oziroma celo boji. Nekatere kot je Madžarska celo gradijo zid, ki naj bi preprečil njihov prihod. Jasno je, da zid ne bo preprečil prihodov, kvečjemu bo zvišal dobičke trgovcev z ljudmi, ki bodo za prehod madžarske meje zaračunali nekajkrat več kot sedaj. Druge države prihajajoče posameznike površno in čez palec označujejo kot teroriste, s čimer opravičujejo politiko zavračanja. Takšni in podobni ukrepi in oznake vodijo v nestrpnost, diskriminacijo in nasilje.

Priseljenci zagotovo poživijo lokalna gospodarstva, čemur večina vlad ne oporeka. Vprašanje pa je, ali je takšno število prebežnikov, kot jih bo v letošnjem letu prišlo v Evropsko unijo, dolgoročno vzdržno? Verjetno ne. Katerokoli okolje bi se s prihodom skoraj milijona prebežnikov v tako kratkem času kot je eno leto, težko soočilo. Še tako strpno, svobodomiselno in odprto prebivalstvo se lahko kaj hitro obrne zoper prebežnike. Še posebej spričo težkih gospodarskih in socialnih razmer v najbolj obremenjenih južnih in vzhodno evropskih državah. Zato dileme varstva človekovih pravic tako ne moremo obravnavati izven konteksta finančnih in preostalih zmožnosti posameznih držav, da sprejmejo takšno veliko število prebežnikov in priseljencev. Tudi v tistih najrazvitejših.

Evropska komisija je sicer pred kratkim sprejela nov program pomoči državam članicam pri obravnavi priseljencev in prebežnikov. A to je le kaplja v morje. Pametne in enkratne rešitve takšnih težav zaenkrat še ni na obzorju, zaradi česar je potrebno izoblikovati nekaj predlogov za holistično obravnavo tako prosilcev za mednarodno zaščito kot konteksta, ki povzroča njihove kalvarije.

Prvič, breme števila prebežnikov oziroma priseljencev je potrebno dokončno enakomerno porazdeliti znotraj vseh držav članic Evropske unije. Deset milijonska Kraljevina Švedska že nekaj let sama prostovoljno sprejema okrog petdeset tisoč prosilcev za mednarodno zaščito na leto, težko je verjeti, da njene kapacitete dovoljujejo kaj več. Plan, ki so ga sprejele države Evropske unije o sprejemu in razdelitvi 32,256 prosilcev za mednarodno zaščito, je korak v pravo smer. Da se je Republika Slovenija zavezala, da v letošnjem letu sprejme 230 prosilcev za mednarodno zaščito, je enako korak v pravo smer, saj smo mnogi pričakovali, da bo težko preseči dvomestno število. V prihodnje bo potrebno storiti še kaj več, saj je kar sto tisoč prebežnikov prišlo v Evropsko unijo v zadnjih nekaj tednih. Predvsem bo potrebno v premestitveno shemo vključiti vse države, saj nekatere izmed njih, kot denimo Avstrija in Madžarska, zavračajo sodelovanje.

Drugič, v vseh državah članicah in neposredno v obmejnih državah je potrebno vzpostaviti neposredne evropske odzivne centre in namestitvene prostore s takojšnjo pomočjo v obliki nudenja osnovnih potrebščin. Evropska unija mora povečati neposredno finančno pomoč državam in lokalnim skupnostim, ki so najbolj izpostavljene. Južnoevropske in vzhodnoevropske države niso tehnično in organizacijsko zmožne sprejemati tako velikega števila prebežnikov. Evropska unija mora storiti nekaj več, da jim tukaj in zdaj zagotovi osnovne potrebščine kot so hrana, voda, zdravstveno varstvo in ustrezna začasna bivališča. Evropske države morajo tudi povečati prisotnost svojih reševalnih ladij na vseh koncih Sredozemskega morja. Enako morajo varnostne službe držav članic pomagati grškim in italijanskim oblastem pri preverjanju identitete prebežnikov.

Tretjič, okrepitev tehničnega in finančnega sodelovanja s tretjimi državami, da bodo le te lahko prevzele nekaj več bremena. Če čez Makedonijo in Srbijo vsakodnevno potujejo tisoči, ni razloga, da ne bi vladi obeh držav z evropsko pomočjo prevzeli del bremena in sami obravnavali nekaj sto prošenj posameznikov. Podobno denimo velja za Grčijo in Turčijo, ki morata kljub velikemu finančnemu in človeškemu bremenu poskusiti storiti nekaj več, da pomagata ljudem. Več morajo storiti tudi premožne bližnjevzhodne države. Enako je treba okrepiti mednarodno kazensko sodelovanje pri pregonu trgovcev z ljudmi oziroma dobičkarjev s človeškimi usodami, ki jim trenutno stanje še najbolj ustreza.

Četrtič, v reševanje problematike se mora v vseh državah članicah še močneje vključiti tudi zasebna sfera, bodisi preko prostovoljstva, raznih donacij in aktivnega sodelovanja pri reševanju problematike kot je denimo gradnja začasnih nastanitvenih centrov bodisi v državah Evropske unije ali v tretjih državah. V Grčiji denimo veliko breme pomoči prebežnikom nosijo prostovoljci. Varstvo pravic prebežnikov ni samo stvar države, ampak vseh posameznikov, podjetij in drugih akterjev.

Petič, v evropskih državah se nenazadnje ne cedita med in mleko. Večina izmed njih se sooča s kronično brezposelnostjo, predvsem mlajšega dela prebivalstva. Težko si je predstavljati, da bi lahko evropske države dolgoročno sprejemale skoraj milijon prebežnikov na leto, saj jim pravzaprav zelo težko ponudijo delovna mesta in socialno stabilnost za njihove družine. Zato je potrebno okrepiti in preoblikovati razvojno pomoč tretjim državam, ki se soočajo s strukturnimi gospodarskimi in socialnimi težavami, ter sistematično izboljšati programe vrnitve tistih prebežnikov, ki jim ne bo odobren status mednarodne, začasne oziroma humanitarne zaščite.

Prihodom tisočih in tisočih na meje Evropske unije ni videti konca. Postali so del vsakdanjika. Evropske države se morajo s tem hote oziroma nehote sprijazniti. Oblikovati in sprejeti je potrebno paleto različnih, vendar medsebojno povezanih, holističnih ukrepov. Ti morajo vključevati učinkovito in hitro obravnavanje prošenj prebežnikov, porazdelitev bremen in okrepitev sodelovanja s tretjimi državami in sodelovanja z zasebno sfero. Odisejada prebežnikov zahteva, da evropske države začnejo varovati njihovo človekovo dostojanstvo. Istočasno odpira še težje vprašanje, kako prebežnike učinkovito vključiti v evropske družbe v izogib prihodnjim potencialnim terorističnim grožnjam in hudodelstvom.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.