Slovenska država in družba temelji na ljudeh. Brez ljudi ni človeških družb, ni držav. Zadnje številke kažejo, da je z virusom kovid-19 v Sloveniji do sedaj umrlo že 1.592 ljudi, s čimer se dan za dnem uvrščamo višje na žalostni lestvici držav z najvišjimi številom umrlih na prebivalca. Po številu umrlih na milijonov prebivalcev se tako približujemo najbolj prizadetim državam. V Baskiji, avtonomni pokrajini na severu Španije s podobnim številom prebivalstva, a neprimerno močnejšim zdravstvenim sistemom kot je slovenski, je v letošnjem letu do sedaj umrlo kar 2.556 ljudi, večina v prvem valu. V zadnjem mesecu so tam tudi z milejšimi ukrepi kot so slovenski, a z večjo ozaveščenostjo prebivalstva, drugi val epidemije umirili.
V slovenski družbi se umrlim ne posveča dovolj pozornosti. Ostajajo številke. Njihove osebne zgodbe le redko prek javnih občil pridejo do nas. Več jih žal slišimo, ko se pogovarjamo s prijatelji in kolegi. Kljub izjemno visokim številkam umrlih v zadnjih mesecih, se jim še vedno številni posmehujejo. Pravijo, da umirajo le starejši in tisti s pridruženimi bolezni. Dodajo, da bomo tako ali drugače vsi nekoč umrli. A tisti, ki jih slišimo ugovarjati, se ne zavedajo, da s tem zmanjšujejo pomen in vrednost tudi lastnega življenja ter tako tudi spodkopavajo glavno vrednoto slovenske družbe.
Različni deležniki se v zadnjih tednih sprašujejo, kako presojati, ali je država sprejela ustrezne ukrepe za zavarovanje pravice do življenja v času drugega vala epidemije? V nekaterih prejšnjih letošnjih kolumnah sem že pojasnil in razčlenil nekatere deleže obveznosti države in zasebnikov do spoštovanja pravice do življenja. Slovenska država nosi negativne in pozitivne obveznosti vsebinske narave, da varuje pravico do življenja. Vanjo ne sme samovoljo posegati, kot si mora prizadevati, da do kršitev ne prihaja v zasebnem sektorju. Evropsko sodišče za človekove pravice je v svoji sodni praksi izoblikovalo jasne standarde glede državnih obveznostih do življenja.
Ko bo ta epidemija nekoč usahnila, bodo še možnosti za presojo morebitne državne odgovornosti za čezmerno število smrti, v znanstvenih razpravah, v morebitnih parlamentarnih komisijah in morda celo za presojo ustreznosti in primernosti ukrepov. A v slovenskem kontekstu si moramo že sedaj vsi skupaj zastavljati težka vprašanja, ki izhajajo iz testa skrbnosti glede varstva pravice do življenja iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice. Razdelimo jih na splošna in specifično povezana z epidemijo kovid-19.
Začnimo najprej s splošnimi: Ali je slovenska država v zadnjih treh desetletjih ustrezno financirala slovensko zdravstvo ali je (bila) zmožna zagotavljati boljše zdravstveno varstvo? Ali so odločevalci ustrezno upravljali slovenski zdravstveni sistem? Ali so si prizadevali učinkovito razpolagati z javnimi sredstvi za delovanje zdravstvenega sistema? Ali si je slovenska država zadostno prizadevala zadrževati diplomante slovenskih medicinskih in zdravstvenih fakultet v slovenskem zdravstvu? Kaj je slovenska država v zadnjih desetletjih storila za varovanje človekovega dostojanstva v javnih in zasebnih domovih za starejše? Ali je vzpostavila zadostno zdravstveno mrežo za spopad s tako izjemno zdravstveno krizo, kot jo je povzročil kovid 19? Ali so državne institucije v zadnjih desetletjih in letih ustrezno nadzorovale delovanje posameznih delov zdravstvenega sektorja?
Enako pomembna so specifična vprašanja povezana z epidemijo: Ali so državne oblasti pravočasno sprejele ukrepe za varstvo pravice do življenja v času drugega vala, da se negativne učinke zmanjša na minimum? Ali so (bili) ukrepi primerni, ustrezni in učinkoviti za varstvo pravice do življenja? Ali so domovi za starejše in zdravstvene ustanove pravočasno začeli preventivno in periodično testirati zaposlene, stanovalce domov za starejše in bolnike? Ali so šole in šolske oblasti preventivno testirale svoje zaposlene in učence v mesecu septembru ali oktobru? Zakaj ni prišlo do sistematičnega testiranja prebivalstva že na koncu poletja? Ali zasebniki poskušajo varovati pravico do življenja drugih, spoštujejo protivirusne ukrepe in se zavedajo svoje obče obveznosti do spoštovanja človekovega dostojanstva drugih? Ali so delodajalci sprejeli ustrezne preventivne ukrepe za varstvo pravice do življenja? Ali so oziroma bodo državne oblasti sprožile hitre, učinkovite, poštene in neodvisne preiskave o smrti umrlih s kovidom 19 in uveljavljale potencialno individualno odgovornost odgovornih?
Zgornja vprašanja si moramo postaviti in si izmenjavati argumente, če nam je kaj mar za življenje v slovenski družbi. Odgovori na zgornja vprašanja ne bodo lahki kot tudi ne razprava. Primarno ne gre le za razpravo o potencialni odškodninski ali kakšni drugi obliki odgovornosti državnih in zasebnih subjektov. Enako pomembno je, da prepoznamo storjene napake in se o njih začnemo strpno pogovarjati, da se pripravimo na naslednjo epidemijo in izboljšamo delovanje državnih institucij. Kot tudi, da se bolje potrudimo med zasebniki ponotranjiti, varovati in uresničevati človekovo dostojanstvo kot temeljno vrednoto slovenske družbe. Najhujše kar se slovenski družbi lahko zgodi je, da smrti umrlih s kovidom-19 ostanejo številke, večina pa nas hitro zapre to temno poglavje slovenske družbe tako, da se bo v drugi polovici naslednjega leta nadaljevalo z življenjem, kot da se ni nič neobičajnega zgodilo. Prosti tek slovenske družbe znotraj ali izven epidemije ne sme biti več pravilo, postati mora izjema.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
