c S
Evropsko nesoglasje
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
27.07.2016 Evropski kontinent napolnjujejo medsebojno izjemno raznolike domače tradicije in konteksti, zaradi česar mnogi dvomijo o obstoju temeljnih evropskih vrednot. Ta raznolikost se najbolj odraža pri varovanju človekovih pravic, ki so prepogosto plen različnih radikalnih in arbitrarnih ideoloških nazorov. Kako poiskati pravo mero v razmerju med varstvom človekovih pravic in različnimi regionalnimi ter lokalnimi evropskimi konteksti in tradicijami?

Evropsko sodišče je v zadnjih desetletjih v svoji praksi razvilo doktrino polja proste presoje (margin of appreciation), ki državam omogoča, da določene pravice iz Evropske konvencije razlagajo in uresničujejo skladno s svojo tradicijo, zgodovinskimi izkušnjami, običaji in kulturo. Doktrina sledi načelu subsidiarnosti evropskega sistema človekovih pravic, ki primarno odgovornost za uresničevanje človekovih pravic nalaga državam pogodbenicam Evropske konvencije. Te naj bi Evropsko konvencijo prilagodile lokalnemu okolju, saj je zaradi različnosti evropskega kontinenta težko enotno razlagati posameznih pravic, ki bi jih soglasno sprejeli na vseh koncih evropskega kontinenta. S tem, ko je Evropsko sodišče dalo bolj proste roke domačim sistemom, se je zvišala legitimnost njegovih sodb v skoraj vseh delih evropskega kontinenta. V bistvu pa doktrina kaže na nesoglasje pri razumevanju in varstvu človekovih pravic v evropskem kontekstu.

Obstoj nekakšnega nabora evropskih vrednot je težko zagovarjati, še posebno v današnjem času. Če pa jih že, se ta seznam pri vrednotah človekovega dostojanstva in pluralizma kar hitro konča. Evropska konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP) velja skoraj na celotnem evropskem ozemlju, razen na ozemlju Belorusije in Kosova, vendar se mora v domačih sistemih prilagajati lokalnim okoliščinam, običajem in tradicijam. Polje proste presoje velja skoraj za vse pravice iz Evropske konvencije, tako tiste absolutne kot relativne narave. Edini izjemi sta morda le 3. člen EKČP, ki prepoveduje mučenje, nečloveško in ponižujoče ravnanje ali kaznovanje, in 4. člen, ki prepoveduje suženjstvo in prisilno delo. Vse države pogodbenice Evropske konvencije morajo te prepovedi brez izjem spoštovati in varovati, ker gre za absolutno človekovo pravico, ki ne dovoljuje izjem. Tudi pri drugih absolutnih pravicah, kot je denimo pravica do življenja, je polje proste presoje zelo ozko. Evropsko sodišče je tako večkrat poudarilo, da je pravica do splava absolutne narave v primeru posilstva in ogrožanja življenja matere (glej denimo R.R. v Poljska (št. 27617/04, 26. maj 2011) in A.B.C. v Irska (št. 25579/05, 16. december 2010).

Narava in obseg polja proste presoje sta tako v veliki meri odvisna od tega ali gre za absolutno ali relativno človekovo pravico. Enako pomemben je tudi obstoj evropskega soglasja glede posameznih standardov varovanja človekovih pravic kot tudi okoliščine konkretnega primera. Evropsko sodišče doktrino polja proste presoje pretežno uporablja pri razlagi pojmov »nujne družbene potrebe« ali »nujnosti v demokratični družbi« pri razlagi človekovih pravic iz 8. do 11. člena EKČP. Do enotne razlage naj bi se na vseh koncih Evrope dokopali postopno in tekom desetletij. Ključno vprašanje, ki se postavlja, je, kako se dokopati do prave mere pri uporabi polja proste presoje glede uresničevanja določene pravice iz EKČP?

Evropsko sodišče v zadnjem času sledi primerjalnopravni analizi. Še posebej so zanimive analize zadeve glede pravice do zasebnega in družinskega življenja. Evropsko sodišče je denimo v lanskoletni zadevi Oliari in ostali v Italija (št. 18766/11 in 36030/11, 21. julij 2015) odločilo, da je Italija šestim pritožnikom – trem istospolno usmerjenim parom -  kršila pravico do družinskega življenja iz 8. člena EKČP, ker jim ni omogočila pravnega priznanja njihove skupnosti. Pri tem je med drugih uporabilo tudi primerjalnopravno analizo kot eno izmed razlagalnih metod. Takšne analize so potrdile, da obstaja nekakšno soglasje glede minimalnega skupnega imenovalca, da je istospolno usmerjenim posameznikom priznana pravica do družinskega življenja v obliki zakonsko priznane skupnosti, saj takšno skupnost trenutno priznava štiriindvajset izmed sedeminštiridesetih držav (178. odstavek sodbe). Italija je zato uživala ozko polje proste presoje. Mimogrede, Italija je pred kratkim istospolno usmerjenim osebam priznala pravico do registracije njihove skupnosti.

Evropsko sodišče pa je v zadevi Stűbing v Nemčija (št. 43547/08, 12. april 2012) glede kriminalizacije incestnega odnosa med bratom in sestro, ki so se jima so rodili štirje otroci, zapisalo, da »kadar pa v državah članicah Sveta Evrope ni konsenza, bodisi glede relativnega pomena interesa bodisi kot najboljšega sredstva za zaščito informacij, zlasti če zadeva ne odpira občutljivih moralnih ali etičnih vprašanj, bo obseg polja proste presoje širše. Zaradi njihovega neposrednega in stalnega stika vitalnih sil svojih držav, so državni organi načeloma v boljšem položaju kot mednarodna sodišča, da podajo mnenje, ne samo na "natančni vsebini zahtev morale" v svoji državi, ampak tudi o nujnosti omejitve, namenjene za njihovo uresničitev« (60. odstavek sodbe). Evropsko sodišče je nato s primerjalnopravno analizo ugotovilo, da štiriindvajset od štiriinštiridesetih držav kazensko prepoveduje takšne prakse, zaradi česar je odločilo, da »domače oblasti uživajo široko polje proste presoje pri odločanju, kako se soočiti z incestnimi odnosi med odraslimi osebami, ne glede na to, da se takšna odločitev nanaša na intimni vidik posameznikovega zasebnega življenja« (61. odstavek sodbe).

Uresničevanje doktrine polja proste presoje je zagotovo kontroverzno. Njeni nasprotniki ji očitajo teptanje človekovih pravic zapostavljenih posameznikov in ranljivih skupin. Hkrati pozivajo k oblikovanju enotnih standardov, ki bodo enotno veljali v vseh državah Evropske konvencije. Takšna stališča denimo izhajajo celo iz 36. odstavka splošnega komentarja št. 34 Odbora za človekove pravice Združenih narodov, ki poudarja, da doktrina polja proste presoje nasprotuje univerzalnim in enotnim standardom na področju varovanja človekovih pravic. Po drugi strani pa se je treba zavedati, da Evropsko sodišče deluje na zelo kočljivih področjih, kjer se krešejo stališča med zahodnoevropskimi in vzhodnoevropskimi državami glede uresničevanja določenih Konvencijskih pravic, predvsem glede pravice do zasebnega in družinskega življenja ter pravice do svobode mišljenja, vesti in vere. Če bi Evropsko sodišče sledilo stališčem liberalnejših držav, bi tvegalo, da bi še bolj spodkopalo že tako krhko ravnovesje v vzhodnoevropskih državah nekdanjega sovjetskega bloka, ki se že dalj časa požvižgajo na sodbe Evropskega sodišča.

Doktrina polja proste presoje Evropskemu sodišču tako omogoča, da pluje med uresničevanjem Evropske konvencije in domačimi tradicijami ter običaji, s čimer ne spodkopava lokalnih specifičnosti. Da doktrina deluje, kaže tudi na dobro sprejetost Evropskega sodišča v domačih okoljih, predvsem v vzhodnoevropskih državah, kjer Sodišče pogosto predstavlja edino rešilno bitko za običajne ljudi. Evropsko soglasje v praksi Evropskega sodišča obstaja samo glede nekaterih absolutnih pravic, kot so prepoved mučenja, pravica do življenja ter prepoved suženjstva in prisilnega dela, glede uresničevanje vseh preostalih Konvencijskih pravic, pa države uživajo ožjo ali širšo polje proste presoje. Polje proste presoje pa bo tako širše, kjer večina domačih sistemov odobrava določen način uresničevanja vsakokratne pravice, in ožje, kjer je mogoče najti le prakso malega števila držav pogodbenic. Evropska konvencija tako ne deluje le kot supernacionalni dokument, temveč je del domačega pravnega reda v vseh sedeminštiridesetih državah pogodbenicah, ki jo morajo spoštovati v vsakodnevnem življenju.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.