To pot lahko označimo kot pot domov slovenske družbe. Pot domov pooseblja pot k temeljnim vrednotam sodobne svobodne in demokratične evropske države: k učinkovitem in odgovornem delovanju oblasti, skrbnem upravljanju z javnimi financami ter varovanju temeljnih pravic prav vseh. Trnova pot slovenske družbe se je z nastankom njene države šele začela. Morda je ta pot v svobodno in demokratično družbo utopična in preveč idealistična tako, da je vprašanje, če bomo kdaj prišli na njen cilj.
Nastanek slovenske države se v slovenskem javnem prostoru pogosto razlaga dialektično. Po eni strani nekateri zavračajo njen nastanek kot ključni dogodek v razvoju slovenskega naroda, saj naj bi bilo narodnoosvobodilno gibanje v drugi svetovni vojni ključen dogodek, po drugi pa ga nekateri poveličujejo kot konec večtisočletnega trpljenja slovenskega naroda in ga označujejo kot dan, ko se je slovenski narod osvobodil iz primeža tujih oblastnikov. Obe razlagi sta zato, ker sta izključujoči, zmotni.
Ko se je slovenski narod pred dvaindvajsetimi leti na referendumu odločil za samostojno in neodvisno državo, je šele vstopil na vijugavo in hribovito pot domov. Od takrat sta minili že več kot dve desetletji, a doma še vedno nismo dosegli. Zakaj? Odgovor je enostaven. Bolj kot domov se nekaterim mudi drugam, kjer lahko izpolnjujejo svoje zasebne interese, ki pa so v naravi stvari vedno parcialni in omejeni. Zasledovanje zasebnih interesov ni nič napačnega, če se njihovo uresničevanje ne črpa iz javnih sredstev.
Samostojnost, ki smo jo dosegli tudi zaradi vizionarskega predloga o plebiscitu, velikega Slovenca Jožeta Pučnika, je pomenila šele začetni korak na poti k ciljem, ki jih hrepeneče, in žal, neuspešno zasledujemo že več kot desetletje. Nekaterim ti neuspešni koraki vzbujajo nostalgijo po različnih totalitarnih simbolih in praksah. A take želje pričajo, da smo še daleč od želenega cilja. Drugim je takšen neuspeh samo dokaz, da smo Slovenci nesposobni delovati državotvorno in da je bil nastanek slovenske države prej naključje kot artikulacija tisočletne želje slovenskega naroda. A taki jugonostalgični pogledi so zmotni, saj je vendarle nekaj znakov, ki dokazujejo nasprotno.
Morda je idealistično in utopično pričakovati, da bomo cilj svobodne in demokratične družbe in države kdaj dosegli. Morda je bilo preveč napačnega izrečenega, napisanega in storjenega. Morda je pluralnost različnih stališč nekaj, kar je tuje slovenski družbi. Morda je nerazumsko pričakovati, da bo javna oblast opravljala svoje delo pošteno, skrbno in odgovorno. Morda je neumno pričakovati, da bodo vsi zavezanci v roku poravnavali davčne obveznosti. Morda je idealistično pričakovati, da bodo človekove pravice in temeljne svoboščine varovane enakopravno ter predvsem neodvisno od svetovnonazorskega prepričanja vsakokratnega (ne)državnega organa. Morda nekateri ne morejo živeti v deželi brez pozivanja k sovraštvu, nestrpnosti, neenakopravnosti ali celo k linču, samo iz takšnih ali drugačnih partikularnih ciljev. Morda ne moremo živeti v deželi, kjer bi bilo komurkoli še mar za skupno dobro in kjer bi nas skrbelo za usodo ljudi, ki živijo nekaj metrov od nas. Morda res ne moremo pričakovati, da se bo kdaj končal proces denacionalizacije, ki se je začel pred dvajsetimi leti. Morda je res, da mladi v tej deželi nimajo prihodnosti. Morda imajo prav tisti, ki pravijo, da s to državo ne bo nič.
Tesnobno ozračje, ki zaznamuje slovenski javni prostor, je posledica številnih dejavnikov, ki vsi skupaj onemogočajo pot do svobodne, demokratične in odgovorne družbe, kjer bodo vsi nosilci javnih funkcij delovali v javno korist in prevzemali odgovornost za napačne odločitve. Takšno stanje je odlično povzel Niko Grafenauer, ko je v uvodniku zbornika »Sproščena Slovenija – Obračun za prihodnost« postavil naslednje vprašanje: »Bomo zdaj propadli, ko se vendar pot še pričenja in ko niti ne vemo, ali je na koncu novega potovanja edino, kar nas čaka, zares naš polom?« (Nova Revija, 1999, str. 5). Grafenauerjeve besede so se skoraj štirinajst let kasneje vizionarsko uresničile, saj se zdi, da se slovenski javni prostor ne more izogniti njegovi napovedi iz prvega dela vprašanja - da cilja ne bomo nikoli več dosegli, saj bomo morda propadli že prej.
Morda je Grafenauerjeva preroška napoved preveč pesimistična. Morda ne. Vse kar vemo je, da si zaslužimo kakovostno boljšo državo in da je njena uresničitev možna tudi v današnjem času. Vendar je njena uresničitev odvisna od posameznikov, ki se morajo zanjo vsakodnevno boriti, od čistilke, voznika tovornjaka, preko sodnika do nosilcev najvišjih državnih funkcij. Samo tako se bomo lahko izvili občutkom obupa, negotovosti, brezizhodnosti, nezaupanja in presegli arbitrarne ter nedemokratične prakse desetletij. Ta dežela oziroma kakovostna boljša država, kamor vsi želimo domov, se ne skriva za devetimi gorami, temveč je dosegljiva tu, kjer smo. Če bomo do nje kdaj prišli, pa je odvisno samo od nas samih. Res pa je tudi, da pot domov verjetno nikoli ne bo popolnoma končana.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
