Platon na volišču

O prevajalskem dosežku umetne inteligence ima lahko vsak svoje mnenje, sporočilo, čeprav umetni prevod prevoda ali morda celo prevod prevoda prevoda, pa je večno aktualno. Kakšen naj bo vladar? Sodobni slovenski vladar je parlament in od njega postavljena vlada. Tisti vladarji torej, ki v Državnem zboru sprejemajo zakone, izvolijo vlado, ki nam nato preko predsednika vlade in ministrov krojijo vsakdan. Platon pravi nekako takole: »Verjemi mi,« sem nadaljeval, »da je treba izbrati prav takšne narave;[1]izbrati je treba najzanesljivejše, najpogumnejše in po možnosti najlepše; poleg tega ne smemo iskati le ljudi plemenitih in vzvišenih značajev, temveč morajo imeti tudi darove, ki ustrezajo takšni vzgoji.«

V vsakem poštnem nabiralniku se je znašel seznam kandidatov, ki kandidirajo v posamezni volilni enoti, na spletni strani Državne volilne komisije so seznami za vse enote. Dokaj pust tisk na časopisnem papirju. Zgolj seznami in bore malo o kandidatih. Žal je že pred leti takratna informacijska pooblaščenka podala nekaj stališč, ki drastično krojijo vedenje o kandidatih, na primer: »Zakon o lokalnih volitvah v 72. in 106. členu določa, da morajo med drugim liste kandidatov vsebovati tudi poklic in delo, ki ga kandidat opravlja. Pri tem pa Pooblaščenec pojasnjuje, da gre za podatek, ki ga v postopku kandidiranja volilni organi uradno ne preverjajo. Sporočanje podatkov o poklicu namreč temelji na načelu zaupanja«[2] in pa »Pooblaščenec meni, da za spletno objavo osebnih podatkov na volitvah neizbranih kandidatov, po tem, ko izidov volitev ni mogoče več izpodbijati z nobenim pravnim sredstvom, zakonska podlaga ne obstaja, saj je namen objave (obveščanje volivcev o kandidatih) že potekel. V zvezi s tem bo Informacijski pooblaščenec v skladu s svojimi pristojnostmi pri upravljavcu ustrezno ukrepal.«[3] Samo tisti, ki skrbno shrani te publikacije bo pri naslednjih volitvah lahko vedel, ali je kandidat X ponovno zamenjal stranko in ali je od vrtnarja napredoval do astronavta. Pravica do pozabe je v očeh varstva osebnih podatkov in samopredstav kandidatov kot kaže izenačena z geslom, da imajo volivci spomin kot zlata ribica.

Dokler je seznam še pri roki, pa se ga vseeno splača prebrati. Ni dolgo branje. Zgolj seznami s suhoparnimi podatki: ime, naslov, datum rojstva, izobrazba, delo, ki ga kandidat opravlja ter seveda najpomembnejše na kateri listi kandidira. O poklicu in delu lahko iz mnenja Informacijskega pooblaščenca sklepamo, da je zapis bolj vprašanje domišljije kandidata, kot nekaj kar dejansko velja. K temu vtisu pripomore tudi nekaj afer o ponarejenih diplomah v slovenski politiki. Je pa boleče, da se zaradi tega potem vse kandidate kaj rado meče v isti koš.

V enoti poimenovani 1000, sta na primer dva kandidata navedla, da imata osnovnošolsko izobrazbo, en nižjo poklicno šolo, 11 srednjo poklicno izobrazbo, 22 srednjo izobrazbo, 13 srednjo strokovno izobrazbo, pet višješolsko, 23 visokošolsko, 12 diplomo druge stopnje in 21 univerzitetno diplomo, 11 magisterij znanosti in šest doktorat znanosti. Nabor poklicev oziroma dela, ki ga kandidat opravlja, je izjemno raznolik, ampak en opis pa še posebej izstopa. Med kandidati je največ upokojencev, kar 28 od 136 kandidatov. Če bi jaz kandidiral bi napisal, da sem astronavt ali pa morda balerina. Prav zanima me, če bi kdo to opazil. Morda bi k temu veljalo dodati smeškota, samo kaj ko bi bil bolj kisle narave.

Če pogledamo sezname skozi Platonove besede, iz njih ni mogoče ugotoviti ničesar o plemenitosti in vzvišenosti[4] značajev, nič o darovih, ki jih kandidati imajo. Celo fotografij ni, čeprav so jih sicer polni vsi socialni mediji. Le suhoparni podatki, kot da bi kdo lahko iz tega ocenil vrline. Zakaj ni vsak kandidat dolžan v objavo prispevati še vsaj tisoč besed o sebi, o svojem razmišljanju, o svojih idejah? Magari napisanih s pomočjo svetovalcev za marketing in umetne inteligence. Tako bi bilo vsaj nekaj, sedaj pa ni nič.

Kako naj torej volivec ve, kdo je kandidat, ki je najbolj po njegovi meri? Morda se za imenom skriva plemenito srce in delavna roka. Morda ne. Kdo ve, ali kandidat kaj velja v svojem kraju ali pa ga nihče niti ne pozna in je bilo potrebno z njegovim imenom le dopolniti seznam, da je ta seznam dodobra zapolnil stran, ki jo je listi namenila Državna volilna komisija. Pri nekaterih kandidacijskih listah se velja včasih vprašati, ali vsi napisani kandidati sploh dejansko obstajajo, saj se na vsaki predstavitvi in na vsakem soočenju vidi le en in isti obraz, ki predstavlja neko kandidacijsko listo. Še sreča, da je ideja, da je potrebno delati tudi na terenu, kandidate prepričala, da so ob kakšni cesti ali trgu postavili stojnice in je mogoče vsaj s kom spregovoriti besedo ali dve. Škoda le, da je pregovorni volilni golaž zamenjala priponka in svinčnik z logotipom. Za tiste, ki niti stojnice nimajo, pa se resno sprašujem ali sploh obstajajo.

Še največ o samem kandidatu verjetno pove po koncu podatek, kdo je kandiral v domačem kraju in koliko glasov je dobil. Svetopisemske besede, da: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju« kaj jasno povedo, da je najtežje kandidirati doma. Tam kandidata vidijo sosedje tudi kadar ni ves bleščeč ali mu stvari ne gredo najbolje. Vedo za njegove navade in razvade ter ali ima rad pse ali mačke. Če ne v domačem kraju, kje pa bodo poznali kandidata. Če pa morajo še sosedje z navigacijo iskati ali je res ta, ki kandidira njihov sosed, pa tudi to dosti pove.

Morda se bo slišalo malce pikro, pa vendar bi se morda moral vsakdo, ki kandidira, vprašati kot Platon sprašuje in odgovarja: »Kakšne darove zahtevaš?« — »Imeti morajo, dragi prijatelj, ostroumnost za razumevanje ved in se ne smejo učiti počasi. Duše se namreč veliko bolj utrudijo pri resnem učenju kot v telovadnicah, saj je to bolj njihovo osebno delo, ki ga opravljajo same in ga ne delijo s telesom.«

Ne, ne gre za izobrazbo in poklic, pri kandidatih naj bi šlo za sposobnost duše, sposobnost skrbeti za koristi cele države in naroda. Če bi bilo samo vprašanje izobrazbe, bi bilo bolje,  če bi bili v parlamentu samo doktorji znanosti? Kdo ve, železni kancler Bismarck je menda z negodovanjem posvaril, da temu ni tako: »Zu viele Doktoren im Parlament - preveč doktorjev v parlamentu«, ko se učene razprave v parlamentu kar niso ni niso nikoli končale in je vsak strmel le k temu, da bi bil čim bolj bleščeč.

Če še zadnjič pogledamo k Platonu: »Potem je treba iskati dober spomin, nepopustljivost in marljivost v vsakem pogledu. Kako si sicer misliš, da bi nekdo želel in zmogel prenašati telesne napore ter hkrati opraviti tolikšno nalogo pri učenju in urjenju?« V nemškem Bundestagu naj bi imelo 81 % poslancev univerzitetno izobrazbo, 15 % pa poklicno izobrazbo.[5] Za slovenskega nisem sešteval kako je s tem. Morda niti ni pomembno. Kot pravniku se mi vse bolj zdi, da je merilo zanesljivosti in plemenitosti število sprejetih zakonov in zakonskih novel. Več kot jih je, bolj se zdi, da ravnanje poslancev ni bilo niti zanesljivo niti plemenito, če je potrebno že po mesecu ali dveh zakon popravljati ali sprejeti še en zakon, ker prejšnji ni uredil tega, kar je bilo mišljeno, da bo.

K Platonovemu si bom tako drznil dodati še, da naj vlada tisti, ki zna predvideti, kaj bo dobro za državo tudi čez leto ali deset let, tisti, ki bo sprejel zakone, ki bodo zdržali več kot le nekaj mesecev. Morda bi morali celo v ustavo zapisati največje število zakonov, ki jih sme na leto sprejeti naš Državni zbor.

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.