c S
Med vojno in mirom
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
16.10.2015 Večina kolumbijske družbe si že vrsto desetletij želi pobegniti iz primeža kulture strahu, ki jo povzročajo različni akterji v kontekstu njene državljanske vojne in začaranega kroga kršenja človekovih pravic. Da tranzicijske družbe zmorejo učinkovito obrniti list temnega poglavja svoje polpretekle zgodovine, se morajo opredeliti do najhujših storjenih hudodelstev in preganjati njihove domnevne storilce.

V konfliktnih družbah se nasprotujoče strani pogosto težko dogovorijo o koncu oboroženih spopadov, kaj šele o ustanovitvi sodnih mehanizmov za uveljavljanje odgovornosti domnevnih storilcev. Včasih se zgodi skoraj čudež, ki ga nihče ne pričakuje. Kolumbijski predsednik, Juan Manuel Santos, in vodja levičarskega gverilskega gibanja Farc-EP, Rodrigo Londoño Echeverry, sta 23. septembra v Havani podpisala dogovor o ustanoviti posebne jurisdikcije za mir (Acuerdo de creación de una Jurisdicción Especial para la Paz). Z drugimi besedami, po desetletjih državljanske vojne in letih težkih pogajanj je kolumbijskim oblastem in največji uporniški skupini uspelo podpisati sporazum o ustanovitvi ad hoc jurisdikcije za mir, ki bo imela pristojnost preganjati domnevne storilce z vseh strani državljanske vojne.

Celotno besedilo sporazuma trenutno še ni javno dostopno, temveč so objavljene samo njegove glavne točke (v španščini). Sporazum na začetku v 2. točki poudarja, da sta pogodbeni stranki zavezani uresničevanju pravic žrtev in procesu tranzicijske pravičnosti, vključno z ustanovitvijo Komisije za resnico, sožitje in preprečevanje ponavljanja hudodelstev in sistematičnih kršitev človekovih pravic. Sporazum nato v 3. točki predvideva ustanovitev posebne jurisdikcije za mir, ki bo sestavljena iz dveh delov: pravosodnih oddelkov (Salas de Justicia) in sodišča za mir (Tribunal para la Paz). Njihova naloga naj bi bila izključiti »nekaznovanost, pridobiti resnico, prispevati k povračilu žrtvam in soditi ter kaznovati odgovorne za huda hudodelstva med oboroženimi spopadi, predvsem tista najhujša in reprezentativna, kar bi preprečilo njihovo ponavljanje« (3.točka).

Razveseljivo je, da bodo organi posebne jurisdikcije lahko teoretično enakovredno preganjali domnevne storilce tako na vladni kot tudi na uporniških straneh državljanske vojne oziroma notranjega oboroženega konflikta (5. člena). Takšen dogovor je v katerikoli družbi težko doseči, zato sodi med najkakovostnejše člene in dosežke sporazuma. Kako bo sicer ta zaveza uresničena v praksi, bo pokazal čas, saj pregonu najvišjih struktur kolumbijske vojske močno nasprotujejo politične skupine povezane z nekdanjih predsednikom republike, Alvarom Uribejem, ki je sporazum že označil za nepotrebnega.

V konfliktnih in postkonfliktnih družbah se je težko zedniti o načinu prehoda iz vojnega v povojno stanje. Vse prepogosto vpleteni akterji zahtevajo amnestijo pred pregonom za vojna hudodelstva, hudodelstva za človečnost in genocid, se pravi za temeljne prepovedi mednarodnega kazenskega prava. Kolumbijski sporazum je ena izmed redkih izjem, saj iz stvarne pristojnosti ne izključuje omenjenih treh najhujših hudodelstev, s čimer sledi pravilom mednarodnega običajnega prava. Še več, v 4. točki določa, da bodo predmet amnestije lahko le najmilejša politična kazniva dejanja. Sporazum pa iz amnestije ne izključuje ne le najhujša tri hudodelstva, ampak še druga »resna kazniva dejanja, kot so ugrabitve ali druge hujše oblike odvzema prostosti, mučenje, prisilno razseljevanje, prisilna izginotja, izvensodne usmrtitve in spolno nasilje« (4. točka). Vse omenjene oblike kršenja človekovih pravic so različni akterji v zadnjih desetletjih na kolumbijskem ozemlju izvajali sistematično, vsesplošno in premišljeno, zaradi česar je nujno in primerno, da se jih tudi preganja.

Posebna jurisdikcija za mir predvideva dva postopka. Prvega za tiste domnevne storilce, ki bodo priznali svojo odgovornost, in drugega za tiste, ki je ne bodo oziroma jo bodo priznali šele kasneje (6. točka). Zoper slednje bo uveljavljena odgovornost v kontradiktornem kazenskem postopku (Prav tam). Pri prostovoljnem priznanju kazenskopravne odgovornosti so najvišje kazenske sankcije predvidene od 5 do 8 let zapora (7. točka). Če pa bo sodišče ugotovilo odgovornost, je maksimalna sankcija do 20 let zaporne kazni (Prav tam). Sporazum določa, da je njegov »bistveni cilj kazni zadovoljiti pravice žrtev in utrditi mir, pri čemer mora zasledovati popravne in povračilne funkcije povračila škode« (Prav tam).

Besedilo dogovora tako povzema najnovejše raziskave na področju mednarodnega prava človekovih pravic in mednarodnega kazenskega prava. Njegova vsebina je kakovostnejša in širša kot tista iz Pravnega okvira za mir (Marco juridico para la paz), ki ga je pred nekaj leti sprejel kolumbijski kongres. Slednje je v svojih izjavah po podpisu Sporazuma priznala tudi glavna tožilka Mednarodnega kazenskega sodišča. Posebna jurisdikcija pa seveda ne bo le preganjala domnevnih storilcev oziroma omogočila njihova priznanja, temveč bo tudi simbolično ustvarjala kolektivni spomin in morda tudi podzavestno očiščenje kolumbijske družbe spričo storjenih hudodelstev.

Seveda bo pot od podpisa dogovora do ustanovitve in začetka delovanja posebne jurisdikcije še dolga, pri čemer je potrebno dogovor vsaj malo presojati s ščepcem soli glede nevidne roke celotne politike v kolumbijskem pravosodju in širše v kolumbijski družbi. Vedeti je treba, da so različne politične stranke preko državnih vojaških in različnih uporniških sil ter domnevno tudi v sodelovanju z narkokarteli varovale obstoječe kaotično stanje, ki jim je omogočalo uresničevanje njihovih zasebnih finančnih interesov. Vprašanje je tudi, kdo bo preiskoval hudodelstva in pridržal domnevne storilce, ki naj bi jih obravnavala jurisdikcija, če vemo, da so vojaki kolumbijske vojske storili vrsto hudodelstev, da se jih večina še naprej izogiba kakršnokoli obliki kazenskopravne odgovornosti in da se najodgovornejši pripadniki uporniških skupin nahajajo globoko v kolumbijskem deževnem gozdu, kjer jih roka pravica ne more najti. Res je, do bo do uresničitve Sporazuma še dolga pot, kot bo tudi pot do učinkovitega varovanja pravic žrtev in izkoreninjenja kulture strahu iz kolumbijske družbe. A podpis Sporazuma o ustanovitvi posebne jurisdikcije vendarle zahteva, da se za trenutek ustavimo, premislimo in nato sklenemo, da o čem takem zaman sanja večina postkonfliktnih in tranzicijskih družb.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.