c S
Sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice kot nebodigatreba obveznost
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
23.03.2012 Evropsko sodišče za človekove pravice je do konca leta 2011 izdalo 239 sodb zoper Republiko Slovenijo, od tega je v več kot 220 zadevah odločilo, da je naša država kršila Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Ko Evropsko sodišče za človekove pravice poda sodbo, jo je v slovenskem pravnem redu potrebno tudi izvršiti. Tu pa nastopijo težave.

Odbor za pravne zadeve in človekove pravice parlamentarne skupščine Sveta Evrope je v aprilu 2011 objavil statistično poročilo o izvrševanju sodb Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v domačih pravnih redih držav članic Sveta Evrope (COE Committee on Legal Affairs and Human Rights, AS/Jur/Inf (2011) 05 rev, 15 April 2011). Iz slednjega poročila izhaja, da čaka na obravnavo pred Odborom ministrov Sveta Evrope 219 neizvršenih sodb ESČP proti Sloveniji.

V slovenski strokovni javnosti se pogosto pojavlja stališče, da zadostuje, da država pritožniku izplača denarno odškodnino, s čimer naj bi bila sodba ESČP v slovenskem pravnem redu že izvršena. Vendar je pravično zadoščenje le eden od treh načinov izvrševanja sodb ESČP. Odbor ministrov Sveta Evrope, ki nadzira izvrševanje sodb ESČP, od vsakokratne države zahteva, da sprejme ukrepe pravičnega zadoščenja ter ukrepe posameznega in splošnega izvrševanja.

Pravično zadoščenje v obliki denarne odškodnine je prvi izmed treh načinov izvrševanja sodbe ESČP. Odbor ministrov najprej preveri ali je država pritožniku poravnala denarni znesek pravičnega zadoščenja, ki ga je v sodbi določilo ESČP. Država pri pravičnem zadoščenju ne uživa proste presoje, ampak mora denarno odškodnino nemudoma in brezpogojno poravnati. 41. člen EKČP določa, da 'če Sodišče ugotovi, da je prišlo do kršitve Konvencije ali njenih protokolov, in če notranje pravo visoke pogodbenice dovoljuje le delno zadoščenje, Sodišče oškodovani stranki, če je potrebno nakloni pravično zadoščenje.'

Posamično izvrševanje je drugi korak pri nadzoru izvrševanja sodb ESČP. Individualno izvrševanje se nanaša na uresničevanje zahtev ESČP v konkretnih primerih in ima učinek samo inter partes v razmerju do pritožnika in odgovorne države.  Med oblike posamičnega izvrševanja uvrščamo:  vzpostavitev prejšnjega stanja ter  ponovno odločanje v civilnih,  kazenskih in upravnih zadevah.

Splošno izvrševanje je najpomembnejši način izvrševanja sodb ESČP. Države morajo s splošnim izvrševanjem zagotoviti, da država odpravi kršitve ESČP in prepreči prihodnje kršitve. Vsakokratna država tako izpolnjuje svoje mednarodnopravne obveznosti uresničevanja EKČP v domačem pravnem redu. Splošno izvrševanje ima učinek erga omnes v razmerju do vseh pravnih subjektov v vsakokratnem pravnem redu. ESČP lahko od države celo zahteva, da sprejme zakonske ali celo ustavne spremembe (Glej denimo Sejdić in Fidic v. Bosna in Herzegovina, št. 27996/06 in 34836/06, 22. 12. 2009), če le-te povzročajo kršitve EKČP. Med splošno izvrševanje prištevamo tudi praktične ukrepe, ko ESČP, denimo, zahteva izboljšanje bivalnih razmer v zaporih in priporih (Mandić in Jović v Slovenija, št. 5774/10 in 5985/10, 20.10.2011).

Primarna obveznost države je, da zagotovi prenehanje kršitev EKČP. Vendar sodbe ESČP pogosto nalagajo državam samo mednarodnopravno obveznost, ne pa tudi ustavnopravne. Države imajo t. i. obveznost kot rezultat, da izvršijo sodbo ESČP v svojem pravnem redu, pri čemer imajo proste roke, da izberejo posamezne ter splošne ukrepe. V slovenskem pravnem redu določa Zakon o sodiščih v 113. členu, da 'odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice izvrši pristojno sodišče Republike Slovenije neposredno samo, če tako določa ratificirana mednarodna pogodba ali če tako določa zakon, ki ureja sodni postopek.' Z drugimi besedami, sodbe ESČP niso že same po sebi izvršljive v slovenskem pravnem redu.

V slovenskem pravnem redu samo Zakon o kazenskem postopku delno dovoljuje neposredno izvršljivost sodb ESČP, saj v 416. členu določa, da se 'določbe ... poglavja o obnovi kazenskega postopka ... smiselno uporabljajo tudi, kadar je vložena zahteva za spremembo pravnomočne sodne odločbe na podlagi odločbe ustavnega sodišča, s katero je bil razveljavljen ali odpravljen predpis, na podlagi katerega je bila izdana pravnomočna obsodilna sodba, ali na podlagi odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice, ki se nanaša na kakšen razlog za obnovo kazenskega postopka.' Prav tako je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, 'če je z odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice ugotovljeno, da je bila s pravnomočno sodno odločbo v škodo obdolženca kršena človekova pravica ali temeljna svoboščina ...' (4. odstavek 421. člena EKČP). Zakon o splošnem upravnem postopku in Zakon o pravdnem postopku molčita o sodbi ESČP kot pravni podlagi za vložitev izrednega pravdnega sredstva. Zato se postavlja tehtno vprašanje ali je sodbe ESČP zoper Slovenijo mogoče izvršiti v konkretnih upravnih in pravdnih zadevah?

Uresničevanje sodb ESČP v slovenskem pravnem redu je nezadovoljivo, zaradi česar ga je potrebno izboljšati, tako da bi normativna ureditev dopuščala neposredno izvršljivost sodb, in da bi se sprejele potrebne spremembe postopkovnih zakonov. Republika Slovenija si ne more več privoščiti, da večina sodb ESČP v njenem pravnem redu ostaja neizvršenih. Slovenska sodišča bi morala sodbe ESČP uresničevati v konkretnih sodnih zadevah.

Konkretni sodni postopki v slovenskem pravnem redu ne potekajo nič hitreje in učinkoviteje zaradi sodb ESČP. Ne zadostuje, da Republika Slovenija le poravna denarno odškodnino, ampak je potrebno sodbo ESČP izvršiti v konkretnih zadevah, zaradi katerih so pritožniki vložili pritožbo na ESČP. Obnova postopka bi bila smiselna predvsem takrat, kadar pritožnik še vedno čuti negativne posledice ter, ko je rezultat domačega uresničevanja sodbe ESČP samo denarna odškodnina. Pomanjkljivosti v slovenskem pravnem redu je mogoče odpraviti le s pospešitvijo postopkov in ponovno preučitvijo zadeve, ko ESČP odloči, da sporna domača odločitev vsebinsko nasprotuje EKČP. Neodgovorjeno pa ostaja vprašanje ali lahko posameznik ponovno vloži pritožbo na ESČP, ker država ni odpravila kršitev, ki jih je s sodbo ugotovilo ESČP?


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.