Pisalo se je leto 2000. V Ljubljani se je snovala nova desna opozicijska koalicija. Razvpiti komedijant jo je na kabaretnem, pol uradnem dogodku tovarišev nekdanje partije razglasil za koalicijo pička.
Več kot četrt stoletja kasneje slovenski premier v odhodu menda nastajajočo desno koalicijo v predsedniški palači razglaša za koalicijo prevarantov. Tako je svojega prejšnjega strankarskega kolega in morda novega koalicijskega partnerja vztrajno označeval tudi vodja dosedanje opozicije. V manj kot treh desetletjih je politični primitivizem na Slovenskem očitno dobil domovinsko pravico na obeh straneh političnega prostora. Posledice so hude.
Normalizacija politične norosti
Ne vem, kako so vzgajali vas, toda temeljno načelo medosebnih odnosov je in bi moralo biti spoštovanje. Ljudi se ne zmerja. Prav tako se jih ne etiketira in prek diskurzivnih bližnjic pošilja na obrobje. V maloro. Kdor tako ravna, ne samo, da ni normalen, ni razumen, je nevzgojen in primitiven.
Kadar pa tako ravnajo ljudje, ki zasedajo najpomembnejše družbene položaje ali pa nanje pretendirajo, pa ne gre samo za izkazovanje lastnega neobstoječega moralnega značaja. Gre za precej več. Gre za razgradnjo dignitete institucij, za ustoličenje primitivizma na najvišji državni ravni, skratka za normalizacijo politične norosti.
Norosti, ki postane nov standard vedenja in ravnanja politikov, funkcionarjev, uradnikov, medijev in slednjič vsakega izmed nas. Taka politična skupnost se spreminja v državo norcev.
Digitalni svet ni nobeno opravičilo
OK, boste rekli, saj ni tako hudo. Večino žolča političnega primitivizma se prelije na digitalnih platformah. X-u, Facebooku, pa še kje. In tisto, kar se dogaja tam, je treba vzeti z rezervo. Upoštevaje tudi, da tega ne berejo vsi. Namenjeno je krogu lastnih vernikov in občudovalcev in tako ne gre za zastrupljanje javnega diskurza v celoti. Če ne želiš, ti tega tudi ni treba brati ali poslušati.
Narobe. Razprava na digitalnih platformah danes diktira tempo tudi v naših analognih okoljih. Vsesplošno znižanje ravni razprave v digitalni sferi je sprimitiviziralo tudi naša fizična življenjska okolja. Ker v digitalnem okviru ni več meja, ni več sramu, ker ni občutka za sočloveka, ker si samo ti, ekran, tvoji hitri prsti in v tebi nakopičen gnev, se ta digitalna kloaka prelije tudi na ljudi iz mesa in krvi tam zunaj.
To ni preveč romantičen pogled na svet
Kaj hočeš, marsikoga izrečene besede, tudi če so odmerjene v virtualni nič, in ne v tvoj lastni obraz, prizadenejo. Včasih močno. Prav zato bi vsi ti politični primitivci, ki lomastijo po vsem kar leze in gre, po njihovem, v napačno smer, morali ravnati drugače. Morali bi imeti fris te svoje stvari povedati drugemu neposredno v obraz. Ali pa držati jezik za zobmi.
Če menite, da je takšen pogled na svet preveč romantičen, se motite. Nasprotovanje primitivizmu, še posebej političnemu, in še posebej, kadar se ta dogaja na najvišji institucionalni ravni, ni nobena romantika. Je preprosto tisto, kar je prav. Kar se spodobi in je pravično, če želite živeti v normalni državi.
Izdaja zaupanja
Slovenija to pač ni. O tem pričajo, že leta, volilni rezultati. Še bolj pa formalna in neformalna dogajanja po njih. Ko je prestopljen en Rubikon, se ne ustavimo in sledijo naslednji. Pri čemer, in to je najbolj pretresljivo, to ni le bolezen enega dela politike, temveč obeh.
Za leve in desne, kot je pokazal naš uvod, so vsi tisti, ki ne plešejo po vseh notah (samo)namišljenih gospodarjev: prevaranti. To je grda beseda. Morda še bolj kot izdaja, celo veleizdaja. Kobalova »pička« ji ne seže niti do kolen.
Kajti, da nekoga sploh lahko prevaraš, moraš z njim biti v nekem, bolj ali manj tesnem, predhodnem razmerju. Prevaranti so namreč tisti, ki izdajo, kar je med ljudmi ključno: medsebojno spoštovanje in zaupanje.
Jasno, vse veze pa niso zdrave. Iz določenih je treba pobegniti. Takrat ne gre za prevaro, gre za preživetje. Prav tako ne gre za prevaro, ko si tebe ali tvoje volivce nekdo lasti. V takih primerih gre za upravičeno sesutje osebnega narcisizma in z njim nujno povezane politične megalomanije.
Mlinski kamen
Kakorkoli že, politični primitivizem se je brez dvoma razplamtel po poljanah podalpske republike. Številni ga, iz lastnih pragmatičnih, koristoljubnih razlogov, hitijo na vse načine opravičevati. Spet drugi so potonili že tako globoko, da ga priznavajo kot nekaj najbolj normalnega.
Toda, resnici na ljubo, sta ta primitivni diskurz in praksa, ki se na njegovi podlagi oblikuje, največji mlinski kamen okrog našega vratu. To je tisto, kar Slovenijo vleče k tlom. Kar duši naše razvojne potenciale. To je tisto, kar razpihuje strup, ki se zažira v vse pore te družbe na presečišču dveh črnih lukenj slovenske politične stvarnosti.
Nazadovanje
Zato nazadujemo. Nazadujemo, kamorkoli pogledate. Celo pri znanju prihodnjih generacij. Po poročanju RTV Slovenija so devetošolci na nacionalnem preverjanju znanja pri slovenščini v povprečju dosegli 56 odstotkov (leta 2025 62,6 odstotka). Pri matematiki pa je povprečje 54,4 odstotka vseh točk (2025 52,9 odstotka). Otroci, ki jih proizvaja naša vsestransko opevana javna šola, so dobesedno »polapismeni«.
Kot taki pa ne bi mogli predstavljati bolj primernega humusa za nadaljnjo rast vseh sort primitivizmov, vključno s tistim političnim. S tem bomo lahko dokončno pokopali starodavni mit, po katerem menda na mladih svet stoji, tako da prav oni zagotavljajo obet za razcvet naše republike v prihodnosti.
Kaj je rešitev?
Rešitev je v tem, da se reče bobu bob. Da se zatečeno stanje naraščajočega političnega primitivizma opiše z besedami, ki si jih zasluži. Da se ohranijo vsaj minimalni standardi diskurzivne dostojnosti, lepega vedenja in ravnanja, ki pritičejo institucijam. In da ne olepšujemo gnojnice ter svinjarij, kadar jih delajo naši, tako da s prsti kažemo samo na druge.
Samo na ta način bomo lahko vzpostavili in vzdrževali standarde, ki so vredni dobro delujoče ustavne demokracije. Samo v taki državi, v dobro delujoči ustavni demokraciji, pa bomo lahko živeli kot soljudje, zelo različni, a enakopravni državljani, ki se lahko ne le pogovarjamo, ampak tudi tvorno sodelujemo onkraj (namišljenih) vrednostnih, ideoloških, strokovnih ter političnih ovir.
Taka Slovenija bi lahko, postopoma, postala normalna država. Zaenkrat pa pospešeno potujemo v nasprotno smer. V smer, v kateri nekateri izvoljeni poslanci ponosno priznajo, da poznajo samo etični kodeks slovenskih lovcev, poslanskega pa ne. Ta pa je lovska, mar ne?!
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
