c S

Vse Baške grape te Slovenije

dr. Sabina Zgaga Markelj Docentka na PF Univerze v Ljubljani, svetovalka Ustavnega sodišča RS sabinazgaga@gmail.com
02.10.2023

K pisanju te kolumne me je spodbudila novica, ki sem jo zasledila na Facebooku, ki mi omogoča, da ostajam tudi v stiku z dogajanjem v moji Baški grapi, in ki mi jo je kasneje seveda besno delila tudi moja mama. Novica, da bo s koncem septembra v Podbrdu prenehal delati zdravnik, da se pričakuje, da bi ambulanto prevzel nov zdravnik, v vmesnem času pa imajo občani možnost, da si izberejo osebnega zdravnika v drugih ambulantah tolminskega zdravstvenega doma. Slednje je, domnevam, verjetno najbolj zaželeno in bi predstavljalo še dodaten argument za dokončno ukinitev zdravstvene postaje v Podbrdu.

Ob vsem zavedanju splošnega pomanjkanja družinskih zdravnikov v Sloveniji pa je to zadnje dogajanje samo še en simptom zapiranja v Baški grapi. Potem ko se je v začetku 2000-ih let zaprla tovarna, ki je poleg Doma upokojencev in železnice zaposlovala večino lokalnega prebivalstva, je šlo vse samo navzdol. Zaprla se je banka, pošta je kot še v toliko krajih po Sloveniji organizirana v omejenem obsegu s strani drugega ponudnika (v tem primeru Doma upokojencev). Pozabite na prijaznega in stalnega poštarja. Vrtec in osnovna šola bi bila brez s strani ministrstva spremenjenih standardov že davno zaprta ali pa vsaj podružnična enota, od upokojitve lokalne zdravnice je vedno vprašljiva prisotnost zdravnika v kraju. Dobra novica so trmast trud nekaterih, ki se trudijo za ohranitev kulturne in naravne dediščine Baške grape in za oživitev gorskega in tekaškega turizma, tudi z vključitvijo Baške grape v gorniške vasi, lanskoletno odprtje heliodroma za reševalne helikopterje, ki je predvsem relevantno zaradi številnih gora in hribov tam naokoli, obstoj lokalne skupine prvih posredovalcev, brez katere bi verjetno že marsikateremu trda predla. Preden namreč prispe rešilec po ozki in ovinkasti cesti iz Tolmina po Baški grapi do Podbrda ali do še kakšne višje ležeče vasice, bi bilo brez njihovega posredovanja za marsikoga že prepozno. Z vsem dolžnim spoštovanjem do stališč, kako je bolj specializirana in redkejša mreža centrov nujne pomoči bolj učinkovita. Ampak ob določenih geografskih značilnostih terena (in Baška grapa tu ni edina) to pač ne more držati. Prav tako se mi zdi (ustavno) sporno, da se vnaprej postavijo daljši časovni standardi za ruralne predele kot za mestne predele. Čeprav bo v praksi največkrat dejansko tako, pa verjetno ni ravno konstruktivno in ustavnoskladno že začeti iz te hipoteze? Pa ni ta mačehovski pristop nov. Sama se spomnim, da so prebivalci Baške grape že pred približno tridesetimi leti zagrozili z bojkotom udeležbe na predsedniških volitvah, da so dosegli asfaltiranje ceste med Podroštom in mejo s tolminsko občino. Ta del ceste je bil pač vedno slepo črevo za obe občini; takrat še veliko večjo tolminsko in za Železnike. Vedno je bila klasika, da je vrglo televizijo ven prav takrat, ko je bil na sporedu določen film in je televizija »snežila«. Prav tako ni bilo redko, da je ob nevihtah šla elektrika. Pri vsaki menjavi voznega reda vlaka smo s strahom gledali, kateri vlak so črtali.

Nima pa tako življenje samo slabih strani. Predvsem te nauči potrpežljivosti in učinkovite izrabe časa. Ko smo se vozili z vlakom v gimnazijo in druge srednje šole na Jesenice, smo vedno izkoristili jutranjo in popoldansko vožnjo za učenje ali druženje, bolje smo si načrtovali obveznosti kakor sedaj. Na dosegu rok smo imeli (pravzaprav bolj kot sedaj) lepote zgornjega Posočja, Bohinja in Bleda. Prav tako se mi zdi še zdaj kakšno bentenje o obvozih v ravninskih delih Slovenije prav smešno in razvajeno, ko pomislim, kaj je pomenil pred leti obvoz v Baški grapi za mojo mamo; približno 40-minutna vožnja čez Zakojco po luknjasti, strmi ter makadamski cesti v temi ob pol petih zjutraj v prepišnem avtobusu.

Baška grapa je pač »moj« primer, kolikor si jo sploh še smem lastiti, ker sem se v začetku 2000-ih let odselila v Ljubljano zaradi študija, potem pa se nikoli nisem več zares vrnila. Ampak vedno rečem, da sem originalno iz Baške grape, čeprav trenutno živim v ruralni občini na Gorenjskem, ki se glede na navedene probleme res ne more primerjati z Baško grapo. Tu je življenje udobnejše, lažje in varnejše, od tu moja slaba vest, ker sem šla in izbrala s tega vidika lažjo varianto. Bo pa naporno zaradi razdalje, ko bosta starša potrebovala več pomoči. Res pa je, da si nikoli nisem mislila, da nas bo šlo toliko. Ko sem bila otrok, je bilo le par graparjev, ki so se odselili s trebuhom za kruhom, ker jih takrat ni toliko študiralo. Z mlajšimi generacijami je bilo vse več in več takih, ki so študirali in so šli. In ostalo jih je malo, ki trmasto vztrajajo v opisanih razmerah in ki si za to zaslužijo pohvalo. Problem so prometne povezave; z železnico skozi Jesenice sta do Ljubljane vsaj dve uri, po cesti več kot ena ura, pri čemer je cesta večkrat nezanesljiva (sneg, plazovi). Do Nove Gorice po cesti prav tako več kot ura, pri čemer je cesta vrtiljak, po katerem je na marsikaterem delu najvarnejše voziti ponoči, ko se zaradi luči vidi, če ti vozi kdo nasproti. Ni pa Baška grapa edini tak primer v Sloveniji, še veliko jih je. So tudi kraji, kjer živi še manj ljudi. In so tudi ljudje, ki v takih krajih vztrajajo. Imela sem sodelavko (gotovo se prepoznaš), ki se je leta dnevno vozila iz Bohinja v Ljubljano in nazaj, zato ker ji je življenje v ruralnem in domačem okolju toliko pomenilo. Bila je vztrajna. Še vedno se vozi, samo v drug, bližji kraj. Nekateri pa spet kupujejo hiše v takih krajih, predvsem po covidu je mogoče to bolj zaželeno. Pred leti je bil izrazit trend, ko so nepremičnine kupovali Angleži. To se je pretežno ustavilo.

Priznam. Verjetno je vsakemu bralcu te kolumne jasno, da ima (drugače od prejšnje) predvsem čustveno podstat in da nima veliko ekonomske žilice. Prav tako nisem strokovnjakinja za EU-projekte in iniciative za razvoj podeželja itd. Ne glede na vse učinkovitostne paradigme, ki jih danes pretežno zasledujemo, pa se mi zdi, da ne more biti v interesu države, da je država tako neenakomerno razvita in da nekateri deli dobesedno odmirajo. Prav tako se določene storitve izvajajo v javnem interesu, ne glede na izrazit negativen vpliv na poslovanje (v določenem delu storitve). Ampak to je verjetno posledica liberalizacije javnih storitev po pravu EU. Najprej bi bilo treba ob odsotnosti domačih zaposlitev urediti prometne povezave. To je nujen predpogoj, da tudi izobraženi ostanejo doma in da se vozijo drugam na delo (ob upoštevanju možnosti dela na domu). Na tem področju je bila pred lokalnimi volitvami obljubljena prenova celotne ceste po Baški grapi in do Petrovega Brda. Za delo na domu pa je nujna dobra telekomunikacijska povezava. Tudi na tem področju šepa. Spet: v tem, tudi zanje slepem črevesu operaterji na žalost nimajo interesa nadgradnje obstoječih omrežij, tako da mi pogosto tudi to povezavo z domačimi dobesedno prekinja. Leta 2023.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.