Triglavu, temu braniku večnosti, slovenske, sem nekaj izbranih besed »izgubil« že januarja, ko je šlo za domala pozabljeno povest o dokaj žalostni usodi obeh (Njegovega Visočanstva) ladij istega imena. Tokrat pa je na vrsti kratka črtica o tem, kako se je, vsaj na ravni medijske agitacije, nekaj kratkih let po vojni, ki je dokaj neslavno potopila tudi SMS Triglav (I.), vnela pravcata propagandna bitka, ki bi se – zlasti, če bi zmanjkalo prepotrebne barve – lahko kaj kmalu utegnila prevesiti tudi v kak pravi, pravcati oborožen spopad. In vse našteto prav za – sam vrh Triglava.
V naravi vsakega slehernika je, da svoje bivanjsko okolje jemlje za dokaj samoumevno. In za nas Slovence kot tradicionalno precej zagrizen gorniški narod se zdi samo po sebi umevno, da se, sploh na tistem bolj gorenjskem koncu, brez posebnega pomisleka odpravimo v naše prekrasne gore. Konec koncev nam je to početje ostalo v krvi in srcu vsaj še iz časov, ko se je naš kulturni boj precej doživeto bil tudi na tej frontni liniji, zlasti seveda z raznimi društvi bolj nemške provenience. In ne pozabimo, da je bil prvi, ki je zašel na ta skrajno vzvišen konec gore, ki ji še Nemci dan danes rečejo po (staro)slovensko (»Terglou«), prav Slovenec (Luka Korošec). Skratka, prost dostop do Triglava je že od pamtiveka sveta pravica vseh Slovencev. No, razen v časih, v katerih se odvija današnja zgodba.
Pisala so se leta tik po prvi svetovni vojni. Alpske strmine so bile še vedno prepolne sledov, predvsem pa ostankov bojnih operacij soške fronte, ko se je čeznje počasi, a vse bolj določno zarisovala nova realnost – mednarodna meja. Na obeh straneh te na novo nastajajoče dokončne ločnice je prevladovalo kar precejšnje razočaranje: na zahodni (italijanski) strani predvsem nad pohabljenimi obljubami, ki so jih nekoč dokaj lahkotno in brez premisleka dali imperiji s figo v žepu; na drugi (naši) pa nad obeti taistih oblastnikov novega svetovnega reda, češ da bo sedaj več poudarka dano prav okoliščini narodne samoodločbe. Oboje je bilo seveda izdano.
In tako je bilo treba po pogodbi, podpisani v majhnem obmorskem Rapallu, situiranem ne ob Jadranskem, marveč ob Ligurskem morju, dokončno, začrtati nove okvire, kje se nekaj konča, drugo pa od tam naprej prične, kateri previs je sedaj italijanski, kateri breg pa bo (še) slovenski. To pa seveda nikakor ni bil lahek, kaj šele prijeten posel. Vprašajte samo generala Maistra. Ta slovenski prvoborec, ki je z odločno akcijo, včasih tudi z izdrto sabljo, izboril marsikatero rešitev, za katero Slovencem še danes ni žal, je po zaključku povojnih operacij na Štajerskem, Koroškem in v Prekmurju več let opravljal bridko vlogo – graničarja. In to dobesedno, saj je moral kot predstojnik delegacije SHS v bilateralni razmejitveni komisiji na terenu neposredno izrisovati mejno črto z Italijo. Težko si predstavljamo intimne občutke tega zavednega Slovenca, katerega naloga je bila, da po uradni dolžnosti presodi, kateri kamen, skala ali obronek je še vedno zadostno slovenski, kateri pa naj bo sedaj (bolj) italijanski.
No, v tej maniri se je ta »velevažna« komisija počasi, meter za metrom, sredi leta 1923 vse bolj bližala temu impozantnemu očaku treh vrhov in hkrati tudi najvišjemu vrhu vseh Julijcev, ki so ga Italijani sicer resda razmeroma pozno, pa vendar, poimenovali tudi po svoje, in sicer kot mogočni »Tricorno«. Ni odveč omeniti, da so se s tem potekom dogodkov počasi, a vztrajno stopnjevala tudi nervoza na obeh straneh. Bližala se je namreč sredina julija, s tem pa tretja obletnica nesrečnega (beri: zločinskega) požiga tržaškega Narodnega doma. In med ljudmi so se vztrajno pričele širiti govorice, podprte z medijskimi objavami na obeh straneh, češ da si želijo Italijani sedaj prisvojiti še sam vrh Triglava. In to celo z bojno silo! In tako se je razmeroma spontano (recimo) okoli 150 Slovencev odločilo, da julijsko nedeljo namesto ob domačem počitku raje demonstrativno preždi na najvišji geografski točki, ki jo slovenstvo sploh premore. Oziroma, kot se je dan kasneje pridušal slovenski tisk:[1]
Včerajšnji dan na Triglavu.
Z ozirom na govorice, da hočejo Italijani v nedeljo na vrhu Triglava razviti svojo trikoloro, se je podalo na Triglav lepo število slovenskih turistov. V soboto sta se odpeljali tudi dve akcijski četi »Orjune« iz Ljubljane; pridružilo se jim je tudi več drugih turistov in v nedeljo zjutraj je že na vrhu Triglava plapolala naša trobojnica. O namerah Italijanov je bila obveščena tudi naša vlada, ki je poslala na Triglav precej orožnikov, da preprečijo eventualne incidente. Italijani so res prišli — okoli 80 po številu — a vojaki so se ustavili na meji, ki gre južno od Triglava. Civilisti so šli sicer na vrh, a jim samoumevno nihče ni storil nič žalega. In tako je potekla laška, v nekaterih šovinističnih listih s takim pompom napovedana ekskurzija brez incidentov.
A s tem zadeva seveda še ni bila zaključena. Le dober teden pozneje je italijanska stran svojo namero ponovila, celotno dogajanje pa je bilo v medijih tedanjega časa opisano takole:[2]
Vojska na Triglavu.
Včeraj je [zaokrožila] vest, da je oddelek italijanske vojske 25. julija zasedel vrh Triglava in dohode do njega in na ta način stopil na jugoslovensko državno ozemlje. Vest je vzbudila veliko senzacijo. Od svoje strani smo o dogodku zaznali podrobnosti, ki jih objavljamo, da se v celo zadevo vnese mirno posmatranje in da po nepotrebnem ne prispevamo k obmejnemu incidentu z Italijo, ki bi utegnil imeti dalekosežne posledice. Očividec nam poroča, da je 25. julija prispel na vrh Triglava večji oddelek alpinov z namenom, da oficijelno in v imenu italijanske vojske zasede vrh Triglava. Zasedba je bila mišljena kot protiakcija na »zasedbo« Triglava po »Orjuni«, ki se je izvršila 15. julija, ko so morali italijanski vojaki obstati na provizorični meji.
Na vrh so lezli popolnoma tiho, in to kljub polni bojni opremi. Šli so po Kugvjevi poti, najprej alpinci-vojaki, nazadnje pa alpinci-godbeniki s flavtami in basi. Kakih 50 m pod vrhom so se ustavili in začeli pomenkovati. Po kratkem posvetovanju so odposlali na vrh močno predstražo, da poizveduje, ali se nahajajo v bližini srbski vojaki in ali bi streljali v slučaju prekoračenja državne meje. Od prisotnih turistov pa so prejeli obvestilo, da se srbski oddelek nahaja na Kredarici in da bi mogel v eni uri prispeti na vrh. Te vesti so se alpinci vidno ustrašili. Medtem je prilezel do Aljaževega stolpa tudi alpinski kapetan ter vojake začel bodriti, da teče provizorna meja po vrhu Triglava in da tvori shramba za knjigo in štampiljko tozadevni provizorični mejnik. Jugoslovenski turisti so oštro protestirali proti takemu tolmačenju provizorične meje, ki teče po časopisnih vesteh baje 20 m pod vrhom (tako naši turisti!). Kapetan jim je odgovoril, da pač ne poznajo rapallske pogodbe! Obenem je naprosil naše turiste, naj sporoče Orjunašem, ki so 15. julija zabranili dostop italijanskih vojakov na vrh »Tricorna«, da bodo alpinci prisiljeni napraviti v ponovnem slučaju kazensko ekspedicijo vse do Aleksandrove koče in se tamkaj primerno osvetiti. Med tem pogovorom so prilezle do Aljaževega stolpa kar tri stotnije alpinov in zasedle vrh ter postavile seveda tudi po dohodnih poteh. Zadnji so prisopihali alpinci-godbeniki. Kmalu je celo družbo zavila gosta megla.
Godba je zaigrala alpinsko koračnico, ki jo je spremljalo petje alpincev-vojakov. Alpinci so bili Italijani, med njimi pa je bilo tudi precej Nemcev iz Tirolske in tudi nekaj Slovencev iz zasedenega ozemlja. Oblečeni so bili slabo, oboroženi pa od nog do glave, s karabinkami, z bajoneti in z ostrimi naboji. Ker se je bližal čas, ko so imeli dospeti Srbi, je dal kapetan povelje za odhod. Prej pa je bataljonski trobentač zatrobil proti zapadu in javil Italiji, da stoje alpini na budni straži svetih italijanskih meja. Po tej ceremoniji so se začeli med vzklikanjem »Evviva il re, evviva I'Italia« premikati navzdol. Tako poročilo očividca. Izvedeli smo. da se nahaja letno taborišče oddelka alpincev v Zadnjici in da ostanejo še cel mesec v Trenti. Ni torej izključeno, da se bodo italijanski vojaški oddelki povzpeli še ob [kaki] drugi priliki na vrh Triglava (…).
Takratne oblasti, ki so po vojni in vojnih operacijah, ki so ji sledile, komajda kolikor toliko konsolidirale svoje vrste, so hitro pričele preko njim naklonjenim medijskih izpostav miriti celotno dogajanje, recimo tudi s kakšno takšno, recimo ji u(s)merjeno vestjo:[3]
Vznemirjajoče vesti s Triglava, ki se zadnje dni širijo v naši javnosti, so po naših informacijah brez vsake stvarne podlage. O kakšni italijanski okupaciji Triglava ni govora. Poset Triglava je slejkotprej svoboden, na kar zlasti opozarjamo turiste, ki nameravajo napraviti ture v triglavsko pogorje.
Vest, da bi bil Aljažev stolp v torek prepleskan v italijanskih barvah, je izmišljena. Turisti, ki so bili v torek to sredo na vrhu Triglava, niso videli tu nobenega Italijana in tudi italijanska baraka pod Triglavom na Doliču je bila brez stanovalcev. Tudi govorice, da prihajajo italijanski vojaki že v Aleksandrov dom [sedaj dom Planika] in na Kredarico, so zlobno zlagane. Uganka nam je, kdo ima interes, da širi takšne tatarske vesti, s katerimi se povzroča samo občutna škoda slovenski turistiki, predvsem pa »Slovenskemu planinskemu društvu«.
Skrajni čas je že, da se preneha s tem lahkomiselnim vznemirjanjem naše javnosti, ki nima absolutno nobenega smisla!
Na koncu do še nekih hujših izgredov, kaj šele neposrednih bojnih spopadov v Alpah vendarle ni prišlo in tako je razmejitvena komisija, a sedaj brez generala Maistra, ki je bil oktobra prisilno (ali pa zgolj »zaslužno«) upokojen do konca 1923 začrtala razmejitveno črto tudi v tem koncu julijskega visokogorja. In tako se je rapalska meja končno ustalila komajda slab lučaj stran od Aljaževega stolpa, ki je vseeno ostal na slovenski strani. Trdno, a vendarle nekolikanj preblizu.
Prerivanje za Triglav (pardon, Tricorno) se je nato še bolj preselilo v polje agitacije, ki pa je tedaj terjala dosti bolj razgibano (barvno) paleto. Kljub zatrjevanju uradnih oblasti, kot je to razvidno že iz zadnje objavljene notice, češ da takšnega početja »resnično« res nikoli ni bilo, se je med obema stranema na Triglavu razvila precej drugačna oblika »vojne«. In tako je nastala, recimo ji v novoreku, »urbana« legenda o tem, da se je Aljažev stolp, ta svetinja slovenske narodne zavesti, v letih med obema vojnama izmenoma, pogosto tudi s popolnoma z zmrznjenimi prsti »farbala« najprej v barve italijanske, nato pa še (jugo)slovenske trikolore.
A ta legenda je bila, navkljub številnim zanikovanjem, še kako resnična in verodostojna. To se je izkazalo najkasneje leta 2018 med celostno obnovo stolpa, saj se je na njem na nekaterih mestih razkrilo, reci in piši, najmanj 18 različnih slojev barve. In to seveda tudi v italijanskem zeleno-belo-rdečem odtenku…
Skratka, ponoven opomnik, da že v tistem času niti na enem od najbolj odročnih kotičkov te naše čudovite slovenske domovine nisi bil popolnoma varen pred kakšno – pogrošno politično propagando.
***
No, ob zaključku pa še ena res kratka novica iz takratnih časov, ki se je nanašala na dogodek (ali njih več), ki žal tudi dan danes ni popolna izjema, ko je govora o turah v gorskem svetu. Seveda, govora bo znova – o nespametnih turistih:[4]
Ponesrečil se je na Triglavu neki češki dijak, ki je v globokem snegu skušal plezati po severni steni na Triglav.
Gora ni nora, nor je tisti, ki gre po taki poti – gor.
No, temu spet ni več kaj dodati.
[1] Jutro, 16. 7. 1923, str. 7; vir: <dlib.si>.
[2] Slovenski narod, 2. 8. 1923, str. 3.
[3] Slovenski narod, 7. 8. 1923, str. 5.
[4] Glas Naroda, 20. 10. 1922, str. 3.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
