c S
Brez meča?
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
31.05.2013 Neizvrševanje sodb Evropskega sodišča za človekove pravice sodi med največje težave pri varovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin v slovenski družbi. V zadnjih tednih so v slovenskem javnem prostoru odmevale težave pri izvrševanju sodbe Evropskega sodišča v zadevi Kurić in drugi v. Slovenija (št. 26828/06), ki kažejo na sistematične in vsesplošne pomanjkljivosti v slovenskem pravnem redu.

Odbor ministrov Sveta Evrope je prejšnji mesec objavil poročilo o nadzoru nad izvrševanjem sodb Evropskega sodišča za leto 2012. Število neizvršenih zadev se je v državah pogodbenicah Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah povečalo za štiri odstotke (42. stran poročila) na astronomsko število 11099 še neizvršenih zadev (47. stran). Številke so še posebej zastrašujoče za Slovenijo. Konec leta 2012 je postopek nadzora nad izvrševanjem potekal še glede 241 sodb Evropskega sodišča zoper Republiko Slovenijo (47. stran). V primerjavi z letom 2011 se je številka neizvršenih sodb povečala za 13 novih zadev (47. stran). 241 neizvršenih sodb Evropskega sodišča je primerjalno zelo visoka številka.

Izvrševanje sodb Evropskega sodišča je eden najbolj problematičnih delov evropskega sistema varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Veliko držav sodbe Evropskega sodišča preprosto ignorira, druge pa izvršujejo le tiste, ki so všečne vladajoči interesni koaliciji, medtem ko tretje države želijo doseči spremembe sodne prakse z delovanjem v ozadju.   

Države morajo sodbe Evropskega sodišča v domačih pravnih redih izvršiti na tri načine: s plačilom pravičnega zadoščenja, s sprejetjem posamičnih ukrepov za popravo kršitev v konkretnih primerih ter splošnih ukrepov za odpravo sistemskih kršitev. Najbolj zrele pravne in demokratične države pa predlagajo še nekatere dodatne ukrepe na področju ekonomskih in socialnih človekovih pravic, s čimer pokažejo svojo predanost izvrševanju konkretne sodbe.

Če pritožnik uspe s pritožbo zoper državo, potem mora Evropsko sodišče in Svet Evrope zagotoviti njeno izvršitev v domačem pravnem redu. Če domači pravni red sodbe ne izvrši, je posameznik v skoraj enakem položaju, kot če s svojo pritožbo ne bi uspel. Zato si Odbor ministrov kot nadzorni odbor Sveta Evrope za uresničevanje sodb v zadnjih letih trdo prizadeva, da bi izboljšal odstotek popolnoma uresničenih sodb. A le z majhnim uspehom.

V nekaterih zadevah si je sploh težko predstavljati, da bo država sodbo spoštovala in jo prenesla v domači pravni red, še zlasti, če je pritožnik politični nasprotnik vladajoče interesne koalicije. Evropsko sodišče je 30. aprila 2013 denimo v zadevi Timošenko v. Ukrajina (št. 49872/11) ugotovilo, da so ukrajinske oblasti kršile pritožničino pravico do svobode in varnosti. Utopično bi bilo pričakovati, da bodo ukrajinske oblasti sodbo izvršile, saj je pritožnica bivša predsednica ukrajinske vlade, ki je še vedno nevarna za nasprotno politično stran, čeprav ždi v zaporu. Primerljivih zadev je pred Odborom ministrom iz različnih držav še nekaj. V takšnih primerih je uspeh pred Evropskim sodiščem le pirova zmaga.

Le redki pritožniki, ki so uspeli v pritožbah zoper Slovenijo pred Evropskim sodiščem, so tudi dosegli, da so slovenske oblasti sprejele splošne ukrepe za odpravo sistematičnih kršitev človekovih pravic. Šolski primer neizvrševanja sodb v slovenskem pravnem redu je zadeva Šilih v Slovenija (št. 71463/01), kjer je sodišče 9. aprila 2009 odločilo, da so slovenske oblasti kršile 2. člen Evropske konvencije, ker niso učinkovito obravnavale domnevne odgovornosti zdravnice za smrt sina pritožnikov v bolnišnici v Slovenj Gradcu. Slovenska država je pritožnikoma izplačala nekaj tisoč evrov odškodnine, s čimer pa se zgodba za njih ni končala. Sprejeti niso bili nobeni posamični ali celo splošni ukrepi. Kazenski postopek je medtem zastaral, pravdni postopek zoper bolnišnico in zdravnico pa še poteka. Zato je na mestu vprašanje ali je bila v tem primeru sodba Evropskega sodišča izvršena?

V slovenskem pravnem redu prihaja do resnih težav zaradi nespoštovanja in neizvrševanja sodb Evropskega sodišča. Slovenski pravni red razen Zakona o kazenskem postopku (416. člen) ne zagotavlja pravne podlage za neposredno izvršljivost sodb Evropskega sodišča. Ureditev je še posebej pomanjkljiva v Zakonu o pravdnem postopku in Zakonu o izvršbi in zavarovanju, ki ne določata pravne podlage za prednostno obravnavo zadeve oziroma pospešitev postopka, ko Evropsko sodišče denimo odloči, da je prišlo do kršitve pravice do sojenja v razumnem roku. Ker takšne obveznosti ni in ker slovenska sodišča sodbe ESČP pojmujejo predvsem kot mednarodnopravno obveznost, večina sodb ostaja neizvršenih.

Kaj v takšnih primerih preostane pritožniku, ki je sicer uspel na Evropskem sodišču, vendar  razen pravičnega zadoščenja in simboličnega uspeha, ni dosegel, da bi država sprejela splošne in posamične ukrepe za uresničitev sodbe?

V določenih primerih lahko posamezniki podajo novo pritožbo zoper državo, ki ni izvršila prvotne sodbe Evropskega sodišča, zaradi kršitev, ki so bile storjene od prve sodbe do vložitve nove pritožbe. Takšno sodbo je Evropsko sodišče podalo v zadevi Ivanţoc in drugi v. Moldavija in Rusija (št. 23687/05, 15. november 2011), kjer obe državi nista odpravili kršitev, ki jih je sodišče zaznalo že v prvi zadevi Ilaşcu, Ivanţoc, Leşco and Petrov-Popa v. Moldavija in Rusija (48787/99, 8. julij 2004).

Države so zavezane izvršiti sodbe Evropskega sodišča v domačih pravnih redih, saj le tako dejansko uresničujejo pravico vsakogar do učinkovitega sodnega varstva. Pravično zadoščenje je le del postopka izvrševanja, saj morajo države sprejeti tako posamične kot tudi splošne ukrepe, da sodbo preslikajo v domači pravni red. Slovenska država ima ne samo pravno, temveč tudi moralno obveznost, da vseh 241 še neizvršenih zadev dokončno uresniči v slovenskem pravnem redu. Drugače bo Evropsko sodišče (p)ostalo le navidezni zadnji varuh človekovih pravic. Hkrati pa bodo posamezniki ostali brez meča pri varovanju svojih pravic.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.