Ravno sem odkorakala svoj dnevni sprehod. No, nisem! Zadnjih nekaj dni sem se borila z običajno sezonsko nadlogo – prehladom. Malce za šalo, malce zares: to sem si lahko »privoščila«, ker so mi bili tudi sodni urniki naklonjeni, nisem imela nobenih razprav ali »zadev v rokih«.
Medtem, ko sem kihala in smrkala in pila topel čaj, sem čepela toplo zavita pred televizorjem. Bolj iz preganjanja dolgega časa kot zaradi iskrenega zanimanja sem spremljala dnevnoinformativne oddaje različnih ponudnikov televizijskega programa. Pričakovala sem, da bom pravzaprav na vseh kanalih naletela skorajda na enake novice ali vsaj enake informacije, pa so me »presenetili« z dokaj različnimi pristopi pri poročanju ali (so)ustvarjanju dnevnega dogajanja. Saj zadnje se še vedno ne spodobi, kajne?
Poročanje in informiranje široke javnosti je iz etičnega vidika občutljivo delo, saj se jasno zarisane črte med dogodkom in tem, kaj si o njem ali o vpletenih mislimo sami, ne sme prestopiti. Razen seveda v komentarjih, kolumnah! A takrat že vnaprej vemo, da bomo deležni avtorjevih pogledov na dogodke in svet, ljudi v njem, za povrh pa kakšne bodice ali (dobrohotnega) nasveta.
Svetovna hiša, ki pa ni naslov te kolumne, je velika. Večja, kot je bila včeraj, a hkrati manjša, kot bo jutri. Njeno velikost narekuje hitrost potovanja novic. Zdaj nimamo več poštnih kočij, vlakov ali ladij, ki so v čisto fizični obliki prenašali javne in zasebne novice od rok do rok. Ko je pismo po mesecih potovanja prispelo k naslovniku, je bilo marsikaj že povsem drugače. Svet se sicer ni spreminjal tako hitro kot danes, a novice so takrat predstavljale svežino, spomin na dom in domače. Šele ko so se novice »preimenovale« v informacije, so dobile pridih splošnosti, javnosti. O novicah so najprej poročali, šele kasneje pa so jih začeli tudi iskati. V današnjem času se marsikdaj zdi, da jih velike časopisne in televizijske hiše tudi ustvarjajo – če ne drugače, že s svojo prisotnostjo – če je na ulici videti televizijske reportažne avtomobile z vpadljivimi tremi črkami, potem se je moralo nekaj zgoditi! In dogodek ni več dejstvo, pač pa zmes razlaganja, spomina, razmišljanja.
Ne z novicami ne z informacijami ni nič narobe, veseli smo lahko obojih – sploh dobrih. V današnjem svetu, ki ga vse bolj in to na vseh področjih, oblikujejo raznovrstne elektronske napravice in računalniški programi, pa ne gre pozabiti na pravzaprav edini verodostojni lakmusov papir resničnosti – zdravo pamet. Visoka stopnja kritičnosti do posredovanih novic (ali informacij, če vam je ta izraz ljubši) je nujna.
Toliko za uvod, zdaj pa k dejanski temi današnje kolumne.
V hiši živijo skupaj tisti, ki si to želijo ali pa tisti, ki nimajo druge izbire. Ker sem v januarski kolumni napovedala pozitivnost in optimizem, bom kolumno nadaljevala s tistimi, ki si to želijo. Da zadevo še dodatno poenostavim, recimo, da v hiši živi družina: osebe različnih starosti, različnih značajev, z različnimi izkušnjami. V njihovih življenjih veljajo pravila, ki jim omogočajo normalno sobivanje. V realnem svetu ni pričakovati, da se bodo vedno in vsi držali vseh pravil. Nekatere pri kršitvah zasačijo, nekateri se izmuznejo. Več pozornosti se vedno posveča tistim, ki pravila kršijo – takšno je pač nekako sosledje dogodkov. Tisti »ta pridni« so ponavadi neopaženi, zlijejo se v ozadje kot nekoliko nejasna slika. Za spoštovanje pravil so nagrajeni le izjemoma, včasih celo bolj iz občutka neke enakosti za vse.
Hiša iz naslova je (naša) država. Zadnje čase nam s pomočjo novic (ali bi bilo bolj prav informacij) dajejo občutek, da se enakost začne in konča – v denarnicah. Nekakšna javna mantra je postalo razlikovanje med tistimi, ki (za)služijo in tistimi, ki ne. Med tistimi, ki davke plačujejo in tistimi, ki ne. Med tistimi, ki delajo prekrške in tistimi, ki tega ne počno. Najlažje je seveda množico ljudi, državljanov in državljank, postaviti v različne predalčke, jim nalepiti etiketo in okrog (in ne za!) njih, ustvariti nekakšno mrežo sistemov in podsistemov pomoči, ki pa služijo le boljšemu spancu posameznikov, ki se zavedajo, da bi lahko (predvsem pa morali) narediti več.
Nihče izmed nas ne sodi samo v eno skupino. Prej bi lahko rekli, da nas večina stoji v presečišču vsaj dve ali več predalov. Tudi tisti najbolj pridni so vsaj enkrat prečkali cesto mimo zebre. Tudi najbolj redni plačniki dajatev so med poslovne stroške vtaknili račun za kosilo s prijateljico. In s tem ni nič narobe. Napačna je predstava, da so dobri vedno in povsod dobri, slabi pa vedno in povsod slabi. Morda so dobri le bolj iznajdljivi? Morda so slabi samo kronično nerodni, nevešči?
Prejšnji odstavek nikakor ni povezan s kroničnimi »prekrškarji«, o katerih zadnje čase poslušamo na vsakem koraku. Ravno nasprotno. Tudi oni so posebna množica, ki najverjetneje nima samo enega predznaka. In ravno to je tisto, kar me najbolj moti. Da skušajo ustvarjati množice, za katere veljajo določena pravila, in pri tem ne upoštevajo tudi (naše) različnosti. Seveda, pravil si ni niti zaželeno niti smiselno izmišljevati za posamezne primere, izstopajoče prakse. Pravila naj bi urejala pričakovana ravnanja in odstopanja večine.
Za izredno poredne so predvidene kazni. Kaj pa za izredno pridne? Nikjer, res nikjer, nisem zasledila, da bi bile zanje predvidene nagrade. Razen če je nagrada že to, da se država ne vtika v tvoje življenje – niti ne pomaga niti ne škodi. Seveda lahko kot nagrado vidimo javne podporne sisteme – zdravstvo, šolstvo, pokojnine? To ni nagrada! Vse to smo plačali – tako ali drugače. No, nekateri bi lahko več prispevali, drugi pa več dobili. A tudi to je mantra, ki vleče, odkar obstaja družba, država.
Morda pa samo iz napačnega zornega kota gledamo na enakost. Morda nanjo ne gledamo enako, kar potrjuje moje izhodišče, da nismo enaki, bi pa morali biti enako obravnavani.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
Pogovor z LEXI
