Nedavno tega je hčerkina vrtčevska skupina na sprehodu na cesti našla povoženega mucka. Na globoko žalost in pretresenost vseh so ugotovili, da mucek pripada enemu izmed hčerkinih sošolcev. Lahko si samo predstavljamo žalost tega otroka, ki je zagledal svojega ljubljenčka na cesti neposredno po nesreči. Kar pa me je prijetno presenetilo, je globoka povezanost te skupine, saj so fantka takoj začeli tolažiti. Vsak izmed otrok je iskal način, kako bi ga potolažil. Medve sva na primer vso soboto izdelovali mucka, ki naj bi ga dobil na hčerkinem rojstnem dnevu, in vozilo zanj. Da ne bi bil morda komu v vrtcu preveč všeč in bi mu ga vzel. Drug sošolec pa se je menda javil, da jim bo priskrbel novega mačjega mladička, ko jih bodo pri sosedu spet imeli. Res so tesno povezani in kar malce žalostno je, da se njihovo obdobje brezskrbnega otroštva v vrtcu letos končuje in da se bodo delili v različne razrede. Čeprav je to neizbežno.
Druga posledica te povezanosti otrok pa je bila zelo zanimiva diskusija, ki se je ob tem dogodku očitno razvila med njimi. Hčerka mi je namreč pripovedovala, da so se dogovorili, da bodo poklicali policijo, ker mora tisti, ki je povozil mucka, v zapor.
Ob tej izjavi se mi je seveda v mislih takoj in instinktivno postavilo abstraktno in logično vprašanje, za katero kaznivo dejanje bi v takem primeru sploh šlo. Subsumpcija konkretnega dejanskega stanu pod abstraktnega, oziroma kot nam je znano iz prvega letnika študija, Hin und Herwandern des Blickes. Pomislila sem, da bi tako ravnanje običajno težko razumeli kot katerokoli kaznivo dejanje, za katero bi nekdo šel v zapor. Pa sem se še pravočasno ustavila, preden sem ji začela to razlagati. Hitro sem se zavedela svoje abstraktne in racionalne predeterminiranosti, ki hčerki nikakor ne bi bila v tolažbo. Kvečjemu bi jo razjezila. Šlo bi namreč za pogovor v dveh popolnoma različnih dimenzijah oziroma za mimobežnici.
Nekako sem ji poskušala obzirno razložiti, da sicer obstaja možnost, da je to ravnanje nekdo namenoma izvršil, ampak da je veliko večja verjetnost, da je ta smrtna posledica rezultat nesrečne kombinacije muckove prevelike hitrosti in voznikove nepazljivosti ter da ga verjetno nihče ni hotel namenoma povoziti. Da nima smisla razmišljati o tem, da bo policija otroku pomagala pri premagovanju žalosti, da naj se raje osredotočijo na to, kako bi ga potolažili z majhnimi pozornostmi, ker je verjetno zelo žalosten.
Pa me je hitro zavrnila, da oni (tj. otroci) že vedo, da je voznik to naredil namenoma. In da je res treba poklicati policijo. Zaznala sem ta primarni instinkt otrok, da so se tolažili s tem, da bo s prihodom in ukrepi policije vse boljše in manj nepravično. Kar v svojem bistvu ni problematično. Dobro je, da otroci dojemajo, da se na policista lahko obrnejo po pomoč in da ga dojemajo kot varno osebo.
Mimogrede, o tem je letos v našem vrtcu potekal izvrsten projekt Program Neon – varni brez nasilja, v sklopu katerega so se predšolski otroci v štirih srečanjih med drugim seznanili s pravicami otroki (tukaj bi sicer bilo smiselno dodati, da obstajajo tudi dolžnosti in da pravica enega otroka prej ali slej trči ob pravico drugega otroka ali odraslega – glede na poročila iz šol o prevelikem poudarjanju pravic in premajhnem zavedanju dolžnosti), z varnimi točkami v okolici, z obstojem odraslih, ki z otroki nimajo dobrega namena (v najsplošnejšem možnem smislu), ter kako poiskati pomoč. Pri nas doma je bilo po tistem kar nekaj zanimivih situacij. Od tega, da je hčerka odločno razlagala, da imajo otroci pravice (in sem jo morala po siceršnji potrditvi te trditve spustiti na realna tla, da obstajajo tudi dolžnosti in da pravice niso neomejene), da je znala na pamet vsa gesla in geste »varni, močni in svobodni«, do tega, da je babice spravljala v zadrego s poznavanjem (in ponavljanjem) pravilnega poimenovanja spolnih organov. Tak program sicer ne more rešiti ali preprečiti vsega, ampak dober začetek pa je.
Toda vrnimo se k dogodku z muckom in k pogovoru s hčerko. V tistem trenutku sem razmišljala dvoje. Najprej, kako bi hčerki z njenim precej črno-belim in absolutističnim razmišljanjem oziroma logiko, sicer značilno za njeno starost, sovpadlo dejstvo, da moje delo pomeni prav nasprotno. Da v primerih, v katerih je bil nekdo pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, za katero torej pravnomočno velja, da ga je izvršil, vseeno analiziram, ali je prišlo (v okviru navedb) do kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kar utegne povzročiti tudi razveljavitev pravnomočne obsodilne sodbe.
In drugič, pred oči sem dobila podobe različnih novic in izjav o v javnosti še posebej razvpitih kazenskih postopkih, v katerih so jasno podana stališča, da se pa vendarle ve, da je ta oseba kriva in da mora zato v zapor. Stališča odraslih oseb – ne vrtčevskih otrok –, vendar temeljijo na isti paradigmi, in lahko, če gre za izjave uradnih oseb, pomenijo tudi kršitev domneve nedolžnosti.
Čez čas se je hčerkin pristop omehčal, malce je pozabila in ugotovili sva, da bi bila v tem primeru vseeno najboljša tolažba z drobno pozornostjo (ki bo, upam, dočakala hčerkin rojstni dan, da jo bo podarila naprej). Še vedno pa velja, da čas celi vse rane. To seveda ne pomeni, da klic na policijo in posledični (pred)kazenski postopke včasih nista potrebna ali celo nujna. Vendar pa je pričakovanje, da bosta na čustveni ravni pomenila vsemogočno rešitev in razrešila vse konflikte (da, tukaj merim predvsem na medsosedske in dedne spore, na katere so pogosto vezane močne čustvene komponente), nerealno.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
