c S
Mavrica
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
02.05.2014 Na ulici v centru glavnega mesta se mešajo barve in glasovi mimoidočih. V sosednji, vzporedni, ulici se medsebojno prepletajo dišave in okusi pravkar za kosilo pripravljenih jedi. Lučaj stran prodajalec ulične krame dobiva šahovsko partijo s prodajalcem dnevnih časopisov. Pisana mavrica mirnega vsakodnevnega življenja ustvarja lažen vtis normalnosti.

Realnost v kolumbijski družbi ne bi mogla biti bolj drugačna. Več desetletij trajajoča državljanska vojna s FARC in drugimi uporniškimi skupinami ni zamajala samo temelje kolumbijske družbe, temveč jih je povsem podrla. Kultura strahu je zavladala v vsakem mestu in vasi. Dežela, kjer vsakdo brani svoje partikularne interese, kakršni koli že so, pravzaprav ne more biti v drugačnem stanju kot je.  A vendarle upanje za izhod iz takšne situacije še tli.

Sistematične kršitve človekovih pravic, ki so jih oziroma jih še vedno povzročajo različni akterji v kolumbijski družbi, ne morejo biti kar tako čez noč pozabljene. Spomin nanje je svež in bolečina preostra, da bi utonile v pozabo. Od njih je minilo le nekaj let, v najboljših primeru dvajset in še nekaj let. Lanskoletno poročilo kolumbijskega Centra za zgodovinski spomin z naslovom »Dovolj! (Basta ya!)« nazorno in natančno opisuje razsežnost sistematičnih in vsesplošnih kršitev človekovih pravic od leta 1958 pa vse do danes. Družine, ki so izgubile svoje sinove, očete, brate in sestre v boju z nasprotno stranjo, bodisi državno vojsko, gverilskimi skupinami ali mamilskimi karteli, čuvajo spomine na svoje umrle. Še bolj pa nekaj milijonov tistih, ki so morali zaradi vsakodnevnega nasilja in sistematičnih kršitev zapustiti domačnost lokalnega podeželskega okolja, in si poiskati zatočišče v razpadlih barakarskih naseljih velikih mest.

Predlanskim so se v Havani s pomočjo mednarodne skupnosti začela mirovna poganja med predstavniki kolumbijske vlade in gibanja FARC, ki v tem trenutku še vedno niso zaključena. Pogajanja potekajo o koncu državljanske vojne, razvoju podeželja, pravicah žrtev državljanske vojne, preprečevanju trgovine z drogami in vključevanju gibanja FARC v politično življenje. Pravice žrtev naj bi varovala Komisija za resnico in spravo.

Predstavniki obeh strani iz razumljivih razlogov niso naklonjeni sodnemu uveljavljanju odgovornosti storilcev. Človekove pravice so kršili oziroma jih kršijo na obeh straneh, zaradi česar nobena stran ne želi, da bi sodne oblasti preganjale posameznike iz njihovih vrst. Mirovni sporazum tako lahko pripomore k spravi le, če bo vključeval pravico žrtev do sodnega uveljavljanja odgovornosti za kršitev najbolj temeljnih pravic. Če bo mirovni sporazum izključil odgovornost določene strani, bo ne le odprl nove rane, temveč jih bo še poglobil. Sprava in pomirjenje nista le abstraktni vrednoti, ki jih lahko vsakdo uporablja in razlaga, kakor se mu zljubi. Sta vrednoti, ki ju je potrebno izklesati in varovati v resničnem vsakodnevnem življenju.

Ali sta obe pogajalski strani brezpogojno predani mirovnemu procesu ali pa se mirovnih pogajanj udeležujeta zgolj s figo v žepu, bodo pokazali prihodnji meseci in leta. Enako bodo učinki mirovnega procesa in morebitnega mirovnega sporazuma za običajne ljudi vidni šele na dolgi rok. Predsednik Santos pa, nasprotno, mirovni proces že unovčuje v predvolilni kampanji za prihajajoče predsedniške volitve.

Gabriel García Márquez, tenkočutni pričevalec kolumbijskega vsakdanjika, je pred dvema tednoma svojo deželo zapustil takšno kot je že od nekdaj bila, pisana barvna mavrica s tisočerimi odtenki in obrazi. Pisatelj, ki sicer že vrsto desetletij ni več živel v rojstni deželi, je zapustil nepojmljivo zapuščino. Morda zaradi nje njegova dežela ne bo nič bolj enotna, enakopravna, uspešna in varna. Duhovno bogatejša pa je vsekakor. Pisatelj ni nikoli skrival svoje svetovnonazorske opredelitve kot ne tudi sodelovanja z razvpitim šefom mafijskega kartela iz Medellina. Zanj so bili slednje le različne odtenki spomladanske mavrice kolumbijske družbe.

Žal tudi sam ni mogel ubežati dejstvu, da njegova rojstna dežela ostaja razklana. Pereči temi se ni izogibal niti v svojih delih. Nekatera izmed njih kot denimo »Poročilo o ugrabitvi« ali »General v svojem blodnjaku« opisujejo temna poglavja kolumbijske družbe in njene polpretekle zgodovine.  Slednje temne strani se kažejo na več ravneh. V državljanski vojni med paravojaškimi, gverilskimi ter državnimi vojaškimi skupinami. V nesoglasjih med trgovci in žrtvami trgovine z drogami. V izraziti neenakosti med najbogatejšimi in najrevnejšimi sloji. V nerazumevanju med avtohtonimi ljudstvi, mestici in polnokrvnimi potomci španskih konkvistadorjev. In še bi lahko naštevali, saj razklanost nastane povsod tam, kjer prisotno človeško življenje.

Večina žrtev sistematičnih kršitev človekovih pravic sodi med najrevnejše sloje kolumbijske družbe. Ni skrivnost, da vse niti v kolumbijski družbi vleče nekaj premožnih družin, ki jim morda ni v primarnem interesu, da zagotovijo učinkovito, neodvisno in nepristransko uveljavljanje odgovornosti za kršitve človekovih pravic. Enake začetne možnosti so v takšni družbi privilegij peščice in utopija brezimenske množice posameznikov. Nemočni lahko pridobijo moč le tako, da se skupno uprejo moči tistih, ki vztrajajo na ohranjevanju nepravično pridobljenih privilegijev. Jorge Cardona zaključuje v svoji knjigi »Diario del Conflicto – de las delicias a la Habana (1996-2013)« (Penguin Random House Grupo Editorial 2013), da »bo odpuščanje nujno, vendar brez pravičnosti ne bo pravega miru« (str. 322).

Kolumbijska vlada in predstavniki gverilskega gibanja so stopili na pravo pot, ko so privolili v mirovna pogajanja. Vendar morebitni mirovni sporazum ne bo dovolj. Potrebno bo njegovo uresničevanje v praksi. Ko bodo kriki žrtev in njihovih sorodnikov uslišani in ko bo kolumbijsko podeželje znova varno za življenje, bo družba stopila na pot očiščenja. Šele takrat se bo zmožna spoprijeti z njeno najhujšo rak rano, ki se prikazuje v obliki trgovine z drogami, ki vsakodnevno od znotraj razjeda institucije demokratične in pravne države ter civilne družbe. Takrat bo mavrica barv znova postala prednost in ne zgolj slabost kolumbijske družbe.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.