Letošnja volilna kampanja, volitve v državni zbor ter povolilno sestavljanje vladne koalicije so nam nazorno pokazali, da se tudi slovenska politika hitro in uspešno prilagaja novi bizarni realnosti, ki ji v demokratičnem delu sveta diktira tempo predvsem ameriški predsednik Trump.
Žalitve političnih nasprotnikov, laži, hitro pozabljene obljube, poskusi podkupovanja ter nenazadnje nenehno spreminjanje stališč postajajo naša nova politična, če ne že kar življenjska normalnost. Meje spodobnosti (kaj je že to?) so zabrisane. Vprašanje je le, ali bo politična, finančna in drugačna moč do konca povozila tudi pravno državo, ali pa se bo (zaenkrat še) demokratičnim družbam le uspelo obraniti pred dokončno prevlado političnega primitivizma.
V letošnji (pred)volilni kampanji je med vsem omenjenim še posebej izstopala t. i. afera črna kocka. Tajno in nezakonito pridobljeni ter za javnost prirejeni in objavljeni posnetki pogovorov z nekaterimi vplivnimi slovenskimi posamezniki, ki so govorili o domnevnih korupcijskih praksah nekaterih znanih politikov, so postali osrednja tema kampanje in deloma tudi povolilnega dogajanja ter za nekaj časa povsem zasenčili njene ostale značilnosti. Pri tem smo seveda tudi pri oceni te afere priča popolni odsotnosti objektivnosti in samokritičnosti političnih akterjev ter njihovih simpatizerjev. Leva stran političnega spektra tako močno obsoja poseg v volilno kampanjo s strani kontroverzne izraelske zasebne obveščevalne agencije (Black Cube), ki jo sestavljajo predvsem nekdanji pripadniki izraelskih obveščevalnih služb (kot je Mosad) in vojske, pri čemer naj bi bila ta agencija splošno znana po uporabi lažnih identitet in prikritih snemanj. Pri tem leva stran politike očita desni, predvsem stranki SDS in njenemu predsedniku Janezu Janši, da je sponzorirala to tuje vmešavanje v slovensko (pred)volilno dogajanje. Desna politična stran, predvsem SDS in njen predsednik, pa kljub potrditvi srečanj s predstavniki Black Cube zanikata kakršnokoli svoje nedopustno vplivanje na volitve ter vpletenost v nedovoljeno snemanje in objavo navedenih posnetkov. Ob tem seveda desnica poudarja, da so posnetki razkrili zaskrbljujoče korupcijske prakse med nekaterimi vodilnimi politiki levega političnega spektra, ki bi morale dobiti zakonit in pravičen pravni epilog.
Odhajajoči premier je afero črna kocka označil za največji škandal v zgodovini Slovenije, politiki zbrani okoli novega premierja pa te očitke zavračajo ter jih razumejo kot politično motiviran poskus spodkopavanja nove parlamentarne večine. Zadeva se bo v prihodnje zaradi suma nedovoljenega vplivanja na volitve in nezakonitega prisluškovanja očitno razreševala tudi v okviru novoustanovljenih parlamentarnih komisij. Pristojne državne institucije, kot so npr. Sova, policija in državno tožilstvo zadeve očitno še preiskujejo, pri čemer naj bi bil osebam, povezanim z navedeno tujo agencijo, ob morebitni vrnitvi prepovedan vstop v Slovenijo. Predstavniki odhajajoče vlade so javnost seznanili z ugotovitvami pristojnih služb, po katerih naj bi do nedovoljenega tujega vpliva na volivce v volilni kampanji nedvomno prišlo, javno pa še ni bil predstavljen noben neposreden dokaz, da bi takšno dejavnost spodbudil ali celo naročil Janez Janša ali kateri drug slovenski politični akter.
Ta politični spopad bo dobil poseben epilog tudi pred ustavnim sodiščem. Skupina državljanov je namreč vložila ustavno pritožbo, s katero zaradi omenjenega vmešavanja tuje obveščevalne službe v volilno kampanjo izpodbija veljavnost letošnjih parlamentarnih (državnozborskih) volitev. Seveda smo bili že pred tem priča tudi drugim zapletom, ki ustrezajo uvodoma omenjeni novi politični normalnosti. SDS, ki je pričakovala svojo (relativno) zmago na volitvah, je takoj po izidu volitev izrazila stališče, da so bile volitve polne nepravilnosti ter sprožila pravne postopke preverjanja volilnih izidov. Stranka Svoboda je kot (relativna) zmagovalka volitev seveda takoj po volitvah soglašala z volilnim rezultatom, vendar pa je vanj javno podvomila in ga začela problematizirati po tem, ko ji ni uspelo sestaviti vladne koalicije. Skratka, v nekakšnem trumpovskem slogu vsaka politična stran takrat, ko se zdi, da izgublja, zatrjuje, da volitve niso bile poštene ali legalne, ko zmaguje, pa seveda trdi drugače. Pri tem se seveda političnim interesom prilagaja tudi argumentacija. Če je pred volitvami prevladovalo stališče, da je v volilni kampanji afera črna kocka bolj škodila desnici, se po volitvah pojavljajo ocene, da je šla v škodo levici. Vsemu temu se seveda pridružujejo še ocene in dejstva o tem, da so nekatere politične stranke takoj po volitvah pozabile na volilne obljube ter prevarale volivce ipd.
Tisti, ki izgublja, ustvarja vzdušje, da je bil volilni proces nelegitimen in nelegalen. To se je seveda dogajalo že tudi prej. Toda kar nas mora skrbeti, je intenzivnost in nekakšna normalizacija takšnega nespodobnega vzdušja. Nihče ne prizna lastnega poraza in zmage tekmeca. Politični boj postaja zaostren do skrajnosti. Ni popuščanja. Nadaljnje stopnjevanje takšnega merjenja političnih moči lahko privede tudi do izrazite prevlade politike nad (strokovno) avtonomnostjo ali neodvisnostjo tistih institucij, ki so ključni braniki pravne države, kot so npr. policija, državno tožilstvo, sodstvo, odvetništvo itd. Ta grožnja seveda ni prisotna le v Sloveniji, temveč tudi v marsikateri drugi članici EU ter v demokratičnem svetu nasploh. Zato tako v Sloveniji kot v EU še kako potrebujemo oživljanje zavesti o pomenu demokracije in pravne države.
Živimo torej v času, ko postajajo demokratične volitve in javni diskurz vedno bolj žrtve najrazličnejših manipulacij, ki jih omogoča moderna tehnologija, sproža pa jih vedno bolj primitivna družbena mentaliteta. Ko poslušamo javni politični prepir o tem, ali je afera črna kocka nedopustno in bistveno vplivala na volilni izid, tako povsem pozabimo, da lahko na ta izid mnogo močneje vplivajo številni drugi sporni dejavniki. Seveda je povsem nedopustno, da se tuje obveščevalne službe vmešavajo v volitve suverene in demokratične države (Slovenije). Tej zadevi bi morale naše državne institucije priti do dna in javnost seznaniti z vsemi relevantnimi okoliščinami. Prav tako kot bi bilo prav, da te institucije preiščejo vse sume koruptivnih (kaznivih) ravnanj, ki so jih zatrjevali vplivni in dobro informirani posamezniki v omenjenih posnetkih v času volilne kampanje. O tem govorim v pogojniku, kajti ob sedanjem stanju političnega in pravnega duha v Sloveniji je težko pričakovati, da bo v teh zadevah res prišlo do zakonitega in pravičnega pravnega epiloga. Seveda pa upanje umre zadnje.
Ob ukvarjanju z afero črna kocka smo, kot rečeno, kar nekako spregledali ali pozabili, da imajo močan manipulativni vpliv na volilni izid tudi številni drugi dejavniki. Ob tem je treba reči, da so seveda težnje po takšnih vplivih tudi v demokracijah vedno prisotne, toda moderne informacijske in druge tehnologije, vključno z razvijajočo se umetno inteligenco, dajejo tem težnjam nova krila. Še posebej pa jih omogoča omenjena nova normalnost, v kateri izginjajo vrednostne razlike med resnico in neresnico, spodobnostjo in nespodobnostjo ter poštenostjo in nepoštenostjo.
Pomislimo najprej na neresnice, ki jih širijo same politične stranke ter njihovi kandidati in podporniki. Če bi verjeli vsemu, kar v politični kampanji preberemo na plakatih, socialnih omrežjih ter v klasičnih medijih, bi bili verjetno zaradi shizofrenosti zreli za psihiatrično obravnavo. Te težave seveda nimajo tisti volivci, ki apriorno verjamejo zgolj eni strani ali stranki, pri čemer jih v to usmerja bodisi naivnost bodisi fanatičnost, kar prav tako ni ravno razveseljiva novica za celotno politično telo. Vsi tisti volivci, ki ne zaidejo v takšne skrajnosti in za katere upam, da so še vedno v večini, pa imajo zagotovo težave s preverjanjem resničnosti dejstev, kajti ta so, kot rečeno, ena največjih žrtev nove normalnosti. Pri tem nam pogosto niso v pomoč niti klasični mediji, kajti tudi njihova neodvisnost in objektivnost sta pogosto najmanj vprašljivi (kak politični realist bi verjetno dejal, da sta na prodaj).
Na izid volitev oziroma na voljo volivcev danes močno vplivajo tudi sporočila, ki se širijo prek socialnih medijev. Tu je še posebej težko ugotoviti njihovo verodostojnost oziroma avtentičnost ter njihove avtorje. Poznavalci pravijo, da bodo v prihodnje volilna sporočila in soočenja prek socialnih medijev povsem zasenčila tovrstno dejavnost klasičnih medijev. Pri tem bo imela izrazito velik vpliv tudi umetna inteligenca, s katero je že sedaj mogoče dokaj prepričljivo ponarediti videz, zvok in celotno sporočilo o čemerkoli, v prihodnje pa bo zaradi njenega hiper-eksponentnega razvoja že skoraj nemogoče, še posebej v realnem času, prepoznavati njene ponaredke in manipulacije.
Ko govorimo o vplivih tujih obveščevalnih služb na volitve, se moramo zavedati, da so ti vplivi verjetno prisotni v veliko večji meri, kot je to lahko znano povprečnemu volivcu. Poleg tega seveda socialna omrežja in nasploh internet omogočajo tudi številne povsem transparentne in neposredne vplive na slovenske volitve iz tujine, kot so npr. obiski ali posnete on-line izjave tujih politikov, še posebej iz držav EU, ki svojim strankarskim kolegom iz Slovenije izrekajo javne pohvale in besede podpore v predvolilnem času. Seveda so tudi te oblike podpore lahko zelo pristranske, saj gre pri njih za medsebojno podporo sorodnih političnih akterjev. Poleg tega na volitve vplivajo številni plačani ali drugače stimulirani manipulatorji, ki pod anonimnimi ali lažnimi profili načrtno blatijo določene politične stranke in njihove kandidate. Nenazadnje so tu še nadvse vplivna podjetja in agencije, ki z uporabo digitalnih sredstev, umetne inteligence ter različnih analitičnih in propagandnih (seveda tudi zavajajočih) metod profesionalno pomagajo političnim strankam in njihovim kandidatom na volitvah. To lahko seveda implicira tudi sistematično spodkopavanje politične konkurence. V ozadju vsega tega so sponzorji in drugi financerji političnih kampanj, med katerimi so tudi takšni, ki finančnih sredstev ne pridobivajo ali investirajo na pregleden in zakonit način.
Če prištejemo k možnim nepoštenim vplivom na volitve še vdore različnih hekerjev v računalniške sisteme oziroma kibernetske napade ter različne prirejene raziskave javnega mnenja, vidimo, da je nedovoljenih oziroma manipulativnih vplivov na volitve veliko ter da bo v prihodnje vedno težje ohranjati in obraniti legitimnost volitev. Slovenski zakon o volilni kampanji je v tem pogledu v določenih pogledih že zastarel, prav tako nekateri drugi vidiki zakonodaje, ki se nanašajo na (pred)volilni proces. Čaka nas torej veliko izzivov in dela, da bomo ohranili in obranili demokratične vrednote in z njimi neločljivo povezane vrednote pravne države (vladavine prava). Predvsem pa je treba veliko pozornosti namenjati izobraževanju in vzgoji za demokracijo in pravno državo, kajti le informiran, ozaveščen ter ustrezno aktiven državljan lahko v pretežni meri prepozna volilne in druge politične manipulacije ter se zavaruje pred njimi – vsaj tako moramo upati in si za to prizadevati.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
Spoznajte LEXI
Ni vključena v vaš paket
