c S

Aktualni spori o primernosti klasifikacije dejavnosti nuklearne energije in zemeljskega plina kot »zelene« dejavnosti pred SSEU

Hana Palčič Vilfan Pravna asistentka na Splošnem sodišču EU hanapalcicvilfan@gmail.com
18.09.2023 Pred poletjem je Splošno sodišče EU (SSEU) izdalo sodbo v zadevi T-628/22, Repasi proti Komisiji, v kateri se je opredelilo do ustavnopravnega vprašanja procesne legitimacije poslanca Evropskega parlamenta. SSEU je zadevo zaključilo s sklepom in se tako ni spuščalo v vsebinsko presojo tožbe, ki je zasledovala razveljavitev Delegirane uredbe 2022/1214 iz marca 2022. Zanimivo pa evropski poslanec ni edini, ki je na SSEU vložil tožbo s ciljem razveljavitve uredbe Komisije, ki že od svojega sprejetja povzdiguje veliko prahu.

Omenjena delegirana uredba je bila sprejeta z namenom natančnejšega urejanja določb Uredbe 2020/852 Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi okvira za spodbujanje trajnostnih naložb. Gre za uredbo, ki vzpostavlja pravni okvir za klasifikacijo dejavnosti, ki zasledujejo okoljske cilje, predvsem z namenom spodbujanja naložb v trajnostno gospodarstvo. Uredba tako za dejavnosti, ki so klasificirane kot »zelene«, omogoča ugodnejše oblike financiranja, med drugim, tudi iz Evropskega sklada za strateške naložbe, z namenom doseganja cilja podnebne nevtralnosti EU ter spodbujanja prestrukturiranja evropskega gospodarstva s preusmeritvijo sredstev. Evropska komisija je torej na podlagi te uredbe sprejela delegirano uredbo, v kateri je med drugim vzpostavila tehnična merila, ki dopuščajo, da se kot trajnostne dejavnosti klasificirajo tudi gospodarske dejavnosti, povezane z zemeljskim plinom in jedrsko energijo, in sicer kot prehodne dejavnosti.

Ker se mnenja o »čistoči« jedrske energije in primernosti njene uporabe v prehodu na ogljično nevtralno gospodarstvo močno razlikujejo na ravni držav članic, uredba Evropskega parlamenta in Sveta seveda ni mogla biti sprejeta v obliki, ki bi spodbujala financiranje jedrske energije. Tako se zdi, da je Komisija s svojo delegirano uredbo ušla oviram demokratičnega procesa sprejemanja odločitev – mnenje, ki ga deli tudi več tožnikov, ki so z več ali manj podobnimi tožbenimi razlogi, temelječimi na očitkih prekoračitve pristojnosti in kršitve postopka, na SSEU vložili kar štiri tožbe, tako ali drugače povezane z delegirano uredbo Komisije.

Do danes je SSEU odločilo le v zadevi Repasi proti Komisiji, kjer je evropski poslanec zatrjeval, da je Komisija prekoračila svoja pooblastila za sprejemanje delegiranega akta. Vendar pa SSEU v svoji sodbi ni presojalo vsebine tožbenih razlogov. Zapletlo se je namreč pri vprašanju procesne legitimacije evropskega poslanca, ki jo je SSEU presojalo skladno s splošno določbo člena 263(4) PDEU, saj temeljne pogodbe ali njene priloge ne urejajo pravice poslancev do vložitve tožbe. Zadeva je torej zanimiva bolj z ustavnopravnega vidika in ne podaja odgovora na pereče vprašanje primernosti klasifikacije jedrske energije in zemeljskega plina kot »zelene« dejavnosti. SSEU je zadevo Repasi zaključilo s sklepom, v katerem je odločilo, da potencialna prekoračitev pristojnosti Komisije pri sprejemanju delegirane uredbe le posredno ogroža pravice evropskega poslanca. Slednje so namreč nujno povezane z izvajanjem zakonodajne pristojnosti (pravica do glasovanja, prevzemanja pobud, sodelovanja pri političnih pobudah itd.) in so del notranjega postopka Parlamenta, zato tožnik sam ni procesno legitimiran za vložitev tožb, ima pa to pravico Evropski parlament.

Kot omenjeno, pa primer Repasi ni edina zadeva pred SSEU, ki Komisiji očita formalne in materialne nepravilnosti pri opredelitvi nuklearne energije in zemeljskega plina kot »zelene« oz. vključitvi te energije v vodnik EU za »zelene« naložbe. Tožbe so namreč vložile tudi nekatere okoljske organizacije (Greenpeace, Client Earth, WWF itd.). In sicer aprila 2023 sta bili vloženi dve tožbi – zadeva T-214/23 in zadeva T-215/23, ki sta si zelo podobni, od zadeve Repasi pa se razlikujeta v tem, da ne izpodbijata neposredno delegirane uredbe Komisije, pač pa odločbi Komisije, s katerima je ta zavrnila zahtevi za notranjo revizijo postopka sprejetja delegirane uredbe. Gre za zahtevo, ki jo lahko skladno z Aarhuško konvencijo vložijo okoljske organizacije, če menijo, da predpis ni v skladu z okoljsko zakonodajo.

V tožbah z obsežnimi tožbenimi razlogi okoljske organizacije Komisiji očitajo, da ni ravnala v skladu z zahtevo po preprečljivih znanstvenih dokazih in načelu previdnosti, da je kršila načelo prehoda na podnebno nevtralno gospodarstvo ter da vključitev dejavnosti jedrske energije in zemeljskega plina pomeni oviro za razvoj in uporabo alternativ z nizkimi emisijami ogljika. V nasprotju z zadevo Repasi v aktualnih tožbah ne bi smelo biti težav s procesno legitimacijo in potrebo po izkazovanju kriterijev testa Plaumann. Kot omenjeno, tožbi izpodbijata odločbi Komisije, katerih naslovniki so okoljske organizacije, ki so zato upravičene do vložitve tožbe. Pa vendar bodo vsebinska vprašanja tožbenih razlogov najverjetneje vseeno ostala nerazrešena s strani SSEU. Predmet tožb, ki so ju vložile okoljske organizacije, je odgovor Komisije na zahtevo za notranjo revizijo. SSEU pa je v svoji sodni praksi (glej na primer zadevo T-177/13) že vzpostavilo, da tožba zoper takšno odločbo stranki ne dopušča možnosti navajanja argumentov, ki neposredno izpodbijajo zakonitost ali utemeljenost samega splošnega akta Komisije (v tem primeru Delegirane uredbe 2022/1214). To pomeni, da bi se morali argumenti okoljskih organizacij ukvarjati predvsem z vprašanjem primernosti utemeljitve odgovora Komisije v zvezi z notranjo revizijo, tožbeni razlogi zadev T-214/23 in T-215/23 pa so na prvi pogled videti bolj povezani s samo primernostjo delegirane uredbe.

Tako se zdi, da okoljske organizacije kljub svojim prizadevanjem ne bodo dosegle presoje skladnosti klasifikacije dejavnosti nuklearne energije in zemeljskega plina kot »zelene« z uredbo Evropskega parlamenta in Sveta. V nasprotnem primeru bi lahko celo govorili o nespoštovanju člena 263 PDEU. Okoljske organizacije namreč, podobno kot evropski poslanec v zadevi Repasi, nimajo procesne legitimacije za vložitev tožbe zoper delegirano uredbo Komisije. Če bi lahko presojo tega akta neposredno dosegle s tožbo zoper odločbe Komisije v zvezi z zahtevo za notranjo revizijo, bi to pomenilo obid pravil dostopa do SSEU.

Odgovor o skladnosti delegirane uredbe in postopkovni pravilnosti njenega sprejetja pa lahko vseeno pričakujemo že v bližnji prihodnosti. Ne nazadnje je zoper delegirano uredbo direktno tožbo že konec leta 2022 vložila tudi Avstrija, ki kot država članica izpolnjuje pogoje privilegiranega tožnika, zato njena procesna legitimacija za vložitev tožbe ne bo povzročala težav. V zadevi, ki se trenutno vodi na SSEU pod opravilno številko T-625/22, Avstrija zahteva razveljavitev delegirane uredbe, pri tem pa navaja kar 16 tožbenih razlogov. Poleg tožbenih razlogov, ki so podobni tistim v tožbah okoljskih organizacij in se nanašajo na napačno presojo skladnosti z načeli varstva okolja, Avstrija Komisiji očita tudi, da je v postopku sprejemanja delegirane uredbe neupravičeno preskočila oceno učinkov in postopek javnega posvetovanja.

Kakršnakoli že bo odločitev SSEU, ni zanikati, da gre za zelo zanimivo vprašanje, ki ima lahko daljnosežne posledice za nadaljnji energetski razvoj EU. Odločitev SSEU bo pravzaprav odločilno vplivala na dostopnost financiranja dejavnosti nuklearne energije in zemeljskega plina ter posledično tudi na nadaljnji razvoj alternativnih virov energije. Kritiki delegirane uredbe namreč navajajo, da Komisija spodbuja preusmerjanje naložb v »škodljive« vire energije in stran od resnično trajnostnih.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.