Referendum o samostojnosti Katalonije je po zadnji odločitvi španskega Ustavnega sodišča morda še bolj oddaljen kot prej. Špansko Ustavno sodišče je namreč letošnjega 26. marca odločilo, da je deklaracija o suverenosti in pravici do odločanja katalonskega naroda, ki jo je katalonski parlament sprejel 23. januarja 2013, neustavna. Slednja temelji na devetih temeljnih načelih, od katerih sta najbolj relevantni prvi dve. Prvo načelo določa, da ima »katalonski narod …, zaradi demokratične legitimnosti, značaj politično in pravno suverenega subjekta«. Drugo načelo se nanaša na pravico do odločanja katalonskega naroda (el derecho a decidir) in določa, da bo »postopek uresničevanja pravice do odločanja potekal dosledno demokratično in da bo predvsem zagotavljal pluralnost in spoštovanje vseh možnosti na temelju premisleka in dialoga v katalonski družbi tako, da se ugotovi večinska ljudska volja, ki bo temeljno varovala pravico do odločanja«.
Da so španski sodniki katalonsko deklaracijo soglasno razglasili za neustavno, samo po sebi seveda ni presenetljivo. Ustava Kraljevine Španije ne priznava nobenega drugega naroda kot le španskega. Slednje je v tej zadevi potrdilo tudi Sodišče, ko je zapisalo, da »če je v trenutnem ustavnem redu suveren samo španski narod, …, ne more javna oblast … nobenemu drugemu subjektu ali državnem organu ali del naroda pripisati … suverenosti« (str. 29 sodbe). Hkrati so sodniki pozabili zapisati, da pojem naroda še daleč ni le pravni koncept, ki bi ga avtoritativno oblikovala in razlagala le sodišča. Ena izmed prednosti Kraljevine Španije je kulturna, zgodovinska in jezikovna raznovrstnost in pluralnost njenih pokrajin, ki je hkrati verjetno tudi njena edina rešilna bitka, da preživi kot unitarna država. Če se je špansko Ustavno sodišče odločilo spregledati dejansko stanje na terenu po raznovrstnih mestih in vasicah Kraljevine Španije, slednje še ne pomeni, da tako tudi je. Sodniki zagotovo vedo, da pravo, ki ne sledi dejanskemu stanju, počasi odmre in postane obsoletno.
Če je že odločitev španskega sodišča pričakovana, je toliko bolj zanimiva njena obrazložitev. Za posamezne interesne skupine v španski družbi je celo šokantna, še posebej za tiste, ki že vrsto let papagajsko ponavljajo, da je španska država brezpogojno unitarna. Ustavno sodišče je denimo zapisalo, da »ne obstaja normativno jedro, ki bi bilo izvzeto iz postopkov ustavnih sprememb« (opomba izpuščena op. a., str. 34-35 sodbe). Sodišče je nato še zapisalo, da se »primarnost Ustave ne sme zamenjevati z zahtevo po pritrdilni zavezanosti temeljnem načelu, saj v našem redu ni prostora za model 'militantne demokracije'…« (str. 34 sodbe).
Sodišče je tako implicitno dopustilo možnost, da pravica do odločanja na referendumu v prihodnje ne bi bila neustavna. Do tja pa je mogoče priti samo s spremembami veljavne španske ustave, saj španski ustavni red a priori ne izključuje nobene ideje. Hkrati slednje pomeni, da nosi španski parlament primarno odgovornost za dosego soglasja o tem vprašanju med največjima političnima strankama v španskem parlamentu, špansko ljudsko stranko in socialistično stranko. A z njune strani kakšnega premišljenega predloga ne gre pričakovati, saj trenutno obe zavračata tako pravico katalonskega kot tudi baskovskega naroda do odločanja na referendumu in do samoodločbe.
Kaj odločitev Sodišča pomeni za regionalno katalonsko vlado in njenega večjezičnega predsednika Arturja Masa? Slednja ne namerava odstopiti od predlaganega referenduma, ki naj bi ga izvedli letošnjega 9. novembra, ko naj bi volivcem postavili dve vprašanji: »Ali želite, da Katalonija postane država? Da ali ne«. Če bo volivec na prvo vprašanje odgovoril z da, sledi še drugo vprašanje »Ali želite, da bi bila država neodvisna? Da ali ne«.
Odločitev ustavnega sodišča samo po sebi ne nasprotuje pravici do referenduma, še posebej, če bi bil samo posvetovalne narave (glej denimo str. 27 sodbe). Katalonska vlada še naprej vztraja, da tudi sama deklaracija katalonskega parlamenta o suverenosti nima zavezujoče pravne narave, saj gre le za politično izjavo brez pravnih učinkov. Po zadnjih javnomnenjskih raziskavah katalonsko samostojnost podpira večina prebivalstva. Španske oblasti bodo zagotovo želele preprečiti vsak poskus organiziranja referendumov, pri čemer je še nejasno, ali lahko pride do oboroženih spopadov med skrajneži na obeh straneh.
Spor bi bilo, kot vedno, najlažje rešiti z obojestranskim popuščanjem, saj lahko tako osrednja španska vlada kot katalonska vlada veliko izgubita. Soglasje je bilo navsezadnje temelj za špansko tranzicijo iz totalitarnega v demokratični sistem. Hkrati lahko razumemo špansko vlado, da ne dovoli popuščanja, saj je na kocki preveč dejavnikov. Britanska vlada je tako morda ravnala zrelejše, ko je privolila v škotski referendum, četudi s figo v žepu, saj podpora škotski neodvisnosti, ni tako visoka kot katalonski. Regionalna vlada Arturja Masa pa lahko po drugi strani z nejasnimi zahtevami zamaje temelje svoje (samostojne) prihodnosti. Luka Lisjak je pred časom v svojem mnenju v katalonskem časniku Ara dobro zadel bistvo, ko je zapisal, »da je razbijanje ustavne in državne legitimnosti brez jasne vizije, kako ustvariti novo, najslabša stvar, ki jo lahko naredimo.« Enako velja za slepo zavračanje raznovrstne in pluralne Španije, ki je v dejanskem življenju že od nekdaj obstajala.
Priznanje in sprejemanje obeh in več različnih stališč o prihodnjem (političnem) življenju na ozemlju današnje Španije pomeni priznavanje kulturnega, jezikovnega in zgodovinskega bogastva, ki ga ta del Evrope ponuja tako domačinom kot obiskovalcem. Sodobna Evropa temelji na pluralizmu, strpnosti in širokosrčnosti do drugače mislečih. Zrelost španske družbe in predvsem države pa bi si morala kazati najmanj v tem, da bo le-ta svojim različnim narodom omogočila, da se usedejo za isto mizo in da nato tistim, ki pri njej ne želijo več sedeti, dovoli, da sami odločijo o svoji nadaljnji poti.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
