c S
Sovražne besede
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
22.03.2013

Zrelost neke družbe lahko presojamo glede na stopnjo njene kulture govora in dialoga. Ko družba dopušča in spodbuja razpihovanje sovraštva, nestrpnosti ter nasilja, taka družba ni niti svobodomiselna niti zrela. Tudi ko družba ob pojavih sovražnega govora ostane ravnodušna in hkrati ambivalentna, smo v takšni družbi priča razpadu vrednostnega sistema, seveda, če je tak sistem nekoč obstajal. Nastopi zmagoslavje sovražnega govora.

V slovenskem javnem prostoru se je sovražna beseda udomačila v njegovem samem osrčju. Različni državni organi in nevladne organizacije medsebojno neprestano tekmujejo za najboljšo opredelitev sovražnega govora, pri tem pa (pre)pogosto izhajajo iz svoje svetovnonazorske opredelitve. Istočasno se prisotnost sovražnih besed v javnem prostoru še  stopnjuje.

Izmenjava sovražnih besed je samo vrh ledene gore v družbi, kjer je njena podzavestna etična plast pohabljena. Uporaba sovražnih besed za ad personam napade na posameznike in različne etnične, verske, politične ter druge družbene skupine kaže na globoko razčlovečenje posameznikov, ki sovražni govor uporabljajo kot sredstvo za diskvalifikacijo različnih družbenih skupin in posameznikov. V slovenski družbi ni težava normativna opredelitev prepovedi sovražnega govora, saj je njena ustavna podlaga natančna in določljiva.

63. člen Ustave RS prepoveduje »vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti«, pri čemer je protiustavno tudi vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni. Ustavno določbo konkretizira 297. člena KZ-1, ki kriminalizira »vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti« (1. odstavek) ter določa, da se enako kaznuje, »kdor  javno širi ideje o večvrednosti ene rase nad drugo ali daje kakršnokoli pomoč pri rasistični dejavnosti ali zanika, zmanjšuje pomen, odobrava, omalovažuje, smeši ali zagovarja genocid, holokavst, hudodelstvo zoper človečnost, vojno hudodelstvo, agresijo ali druga kazniva dejanja zoper človečnost« (2. odstavek). Tako jasna opredelitev pa pristojnim pravosodnim organom pravzaprav olajšuje delo pri njenem uveljavljanju.

Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v zadevi Leroy v. Francija (št. 36109/03) odločilo, da pravica do svobode izražanja ne varuje posameznika pred obsodbo za kaznivo dejanje razpihovanja nestrpnosti, ker je pritožnik v lokalnem časopisu po terorističnih napadih 11. septembra 2001 objavil karikaturo porušenih nebotičnikov z napisom »Vsi smo sanjali o tem ... Hamas je pa to storil«. Takšen poseg francoskih sodišč v pritožnikovo pravico do svobode izražanje je bil upravičen iz razlogov varstva javnega reda ter pravic drugih. V zadevi Vejdeland in drugi v Švedska (št. 1813/07) je ESČP zapisalo, da Švedska ni kršila pravico do svobode izražanja, ko je švedsko sodišče štiri pritožnike obsodilo za kaznivo dejanje razpihovanja sovraštva in nestrpnosti, ker so na neki srednji šoli razdelili sto letakov z vsebino nastrojeno zoper istospolne osebe. Podobno je ESČP v zadevi Le Pen v. Francija (št. 18788/09) ocenilo, da je bila kazenska obsodba gospoda Le Pena, za besede izrečene zoper islamsko skupnost v Franciji v pogovoru za časnik Le Monde, nujna v demokratični družbi. Vsakršno razpihovanje in spodbujanje k narodnostnemu sovraštvu in nestrpnosti pa je tudi prepovedano (glej zadevi Herri Batasuna and Batasuna v. Španija (št. 25803/04 in 25817/04) ter Etxeberría in drugi v. Španija (št. 35579/03, 35613/03, 35626/03 in 35634/03).

Čeprav ESČP v svoji sodni praksi poudarja, da pravica do svobode izražanja varuje tudi tiste izjave, »ki žalijo, prizadenejo ali vznemirijo državo ali katerikoli del prebivalstva« (Handyside v Združeno kraljestvo ((1976) 1 EHRR 737. 49. odstavek, slovenski prevod v D. Gomien, str. 87), pa svoboda izražanja vendarle ni absolutna pravica. Svoboda govora v nobenem primeru ne varuje spodbujanja k in/ali razpihovanja narodne, rasne, verske ali druge neenakopravnosti ter sovraštva, nestrpnosti in nasilja. Takšno izražanje sodi izven njene varovane materije.  Prepoved sovražnega izražanja je v zrelih demokratičnih in pravnih državah tako samoumevna, da je njena normativna podlaga morda celo odveč. Sovražno izražanje v zrelih družbah nima primarne vloge v osrčju medijskega prostora. Odrinjeno je na obrobje, kjer kmalu izzveni.

V tranzicijskih demokracijah, kot je slovenska družba, pa bo verjetno moralo do primerljive zrelosti preteči še nekaj desetletij, saj se še ni mogoče zanašati na strpnost udeležencev javnega prostora. Kar potem ostane je samo še normativna prepoved sovražnega govora. Tudi sodna praksa ESČP je obsežna in povedna. A kaj, ko je nihče ne uresničuje, saj posamezni pristojni organi (ne)upravičeno prelagajo odgovornost drug na drugega.     

Učinkovito uresničevanje prepovedi sovražnega govora lahko pripomore k strpnejšemu dialogu v tranzicijski družbi. Vendar le normativno varstvo ne zadostuje. Potrebno je nekaj več. Posamezniki morajo ponotranjiti vrednote strpnega, širokosrčnega in pluralnega dialoga. Le tako se lahko izognemo izmenjavi sovražnih stališč. Pomembna vloga gre tudi nosilcem javnega mnenja in tiskanim, radiotelevizijskim in spletnim medijem, ki se morajo izogibati spodbujanju sovražnega govora ter ga brezpogojno obsojati. Posamezniki tako nosijo ključno odgovornost pri ustvarjanju strpnega, svobodomiselnega in pluralnega javnega prostora.

V trenutni danosti ima sovražni govor žal osrednje mesto v slovenskem javnem prostoru. Le korak smo od tega, da se sovražni govor sprevrže v nasilje med nasprotujočimi posamezniki in družbenimi skupinami. Čas je, da preidemo od besed k dejanjem. Sovražni govor je treba postopoma izključiti iz javnega in zasebnega diskurza, pri čemer morajo državni organi dosledno ter enakopravno preganjati vse njegove oblike. Ta pot zagotovo ne bo lahka. Če bodo sovražne besede še naprej pravilo v slovenski družbi, vrnitev v totalitarno družbo ne bo daleč.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.