Volitve so za nami in pričenja se proces oblikovanja nove sestave državnega zbora in nove vlade. Spodobi se, da čestitamo političnim strankam, ki so zasedle mesta v parlamentu, med njimi seveda še posebej zmagovalni stranki.
Žal z volilno kampanjo zaradi številnih negativizmov ter celo škandaloznih dogodkov in ugotovitev volivci ne moremo biti zadovoljni. Če od politikov ne bomo javno, konkretno in vedno znova zahtevali višje politične kulture in če nas ti ne bodo (u)slišali, bosta slovenska politika in družba še naprej tonili v politično podpovprečnost in primitivizem. Toda danes, ko se moramo ozirati predvsem naprej, želim na kratko izpostaviti predvsem nekaj drugega. Ob vseh izzivih, ki čakajo prihodnjo vlado, je namreč nadvse nujno, da slovenska politika omogoči in zagotovi, da bodo javne institucije ter njihovi uslužbenci v mnogo večji meri kot doslej postali lojalni slovenski ustavi.
Lojalnost je v sodobni družbi nasploh na veliki preizkušnji. Če jo razumemo kot zvestobo in občutek pripadnosti nekomu ali nečemu, je jasno, da brez precejšnje mere lojalnosti družba in njeni podisistemi težko dolgoročno delujejo tako, da bi se ljudje v njih počutili zaželene, varne in cenjene. Pomanjkanje lojalnosti ima torej za ljudi in družbo dolgoročno škodljive posledice. Toda lojalnost danes nekako ni več v modi. Kljub moralno-etičnim, običajnim, religioznim in pravnim normam, ki posamezniku nalagajo različne oblike zvestobe, je sodobna družba vedno bolj individualistična, atomizirana, razpršena in površinska ter kot takšna vedno manj ceni zvestobo kot človeško vrlino ali vrednoto. Tako so vedno redkejše organizacije, združenja in skupnosti v katerih se med člani čuti iskreno in predano pripadnost in zvestobo kolektivu, tako kot na drugi strani vodilni člani takšnih kolektivov vedno manj spoštujejo lojalnost drugih kot vrlino. Tako smo v začaranem krogu, ki slabi kohezivnost družbe tudi na takšnih mikro in srednjih kolektivističnih oziroma skupnostnih ravneh.
Ker je Slovenija utemeljena v svoji ustavni ureditvi, je ključna naloga politike tudi zagotavljanje lojalnosti slovenski ustavi. Lojalnost ustavi pomeni lojalnost ustavnim vrednotam in načelom. Seveda moramo biti spoštljivi in lojalni do ustave vsi prebivalci in predvsem državljani Slovenije. Toda prvenstveno je to naloga vseh tistih, ki delujejo v javni sferi, saj morajo biti v tem pogledu zgled ostalim. Če se to komu sliši nerealno, patetično, frazersko ali kako drugače idealizirano in naivno, je to samo potrditev dejstva, da smo v Sloveniji od osamosvojitve dalje postopno podlegli odtujevalni in pogosto tudi kar plenilski mentaliteti, po kateri politični funkcionarji ter organi in uslužbenci javne uprave pretežno niso dojeti kot oblastno orodje za uveljavljanje ustavnih vrednot in pomoč državljanom, temveč predvsem kot orodje političnih strank in interesnih skupin za dosego njihovih partikularnih interesov. Ti interesi se bodisi prikrivajo bodisi manipulativno zavijajo v demokratični celofan, v resnici pa gre za instrumentalizacijo velikega dela javne sfere v (zasebne) koristi posameznikov in ožjih skupin.
Posledica vsega tega ter seveda tudi v to vpetega klientelizma in drugih negativnih praks je, da v javni sferi vedno bolj prevladujejo posamezniki, ki služijo najprej določenim političnim strankam ali interesnim skupinam (seveda tudi samim sebi), ter šele nato, kolikor je pač še »preostanka«, tudi državi in državljanom. S tem seveda nikakor ne želim zmanjševati pomena dela in lojalnosti številnih javnih funkcionarjev in uslužbencev, ki ne sodijo v to kategorijo ter si iskreno in po najboljši moči prizadevajo delovati v duhu ustave in v skladu z zakoni. Toda njihov vpliv je vedno šibkejši in to kljub temu, da predstavljajo številčno večino. Vedno močnejši in vplivnejši namreč že dlje časa postajajo tisti, ki so bili v javno upravo kadrovani po političnem načelu »samo, da je naš«, ali pa gre za izrazito oportunistične posameznike, ki jim primanjkuje ustreznih strokovnih kompetenc ter primernih značajskih lastnosti za opravljanje javnega poklica.
Nova vlada in vladna koalicija, pa tudi slovenska politika v celoti, morajo v prihodnje nujno zaustaviti takšen trend. Kljub številnim nalogam na finančnem, ekonomskem, socialnem, zdravstvenem, kulturnem, varnostno-obrambnem, infrastrukturnem, okoljskem in vseh drugih pomembnih področjih se mora politika (začeti resnično) zavedati, da je ohranjanje ali celo nadaljnje spodbujanje omenjene mentalitete rakava rana naše demokracije in pravne države. Na ta način se krepi negativna kadrovska selekcija, slabi konkurenčnost Slovenije ter širijo korupcija in druge negativne prakse.
Kot sem že večkrat zapisal, smo državljani na plebiscitu glasovali za takšno in zgolj takšno samostojno Slovenijo, ki bo demokratična, pravna in socialna država. To smo po osamosvojitvi zapisali tudi v našo ustavo. To je torej naša temeljna konstitucionalna (ustavna) samozapoved, ki se jo morajo v prvi vrsti zavedati predvsem politika in njeni vrhovi, tj. politične elite. Če bo v družbi zavest o tej pravni in politični zadanosti še naprej slabela, nam tudi uspešnost na posameznih področjih ne bo pomagala, saj se bo družba še nadalje nezdravo polarizirala, ustavne vrednote pa bodo še naprej izgubljale na svojem pomenu, kar bo prej ali slej privedlo v bistvene odklone od demokracije ter pravne in socialne države.
Potrebujemo torej bistveno več lojalnosti slovenski ustavi. Tako na institucionalni politčni in pravni ravni, kot v družbi nasploh. Seveda je treba več v tej smeri narediti že v sferi osnovnošolskega in kasnejšega izobraževanja in vzgoje. Toda tovrstna državljanska vzgoja mora biti namenjena ne le otrokom in mladini, temveč očitno predvsem tudi odraslim. Kako naj namreč starejši učimo mlajše, če sami ne premoremo znanja in državljanske kulture, ki sta za to nujno potrebna? Kako naj mlade potegnemo za seboj, če ne znamo biti njihov zgled?
Eden temeljnih izzivov slovenske politike v prihodnjih letih je tako zagotovo tudi ta: ustvarjati in ustvariti takšno politiko in javno sfero, ki bosta lojalna ustavi in ne političnim veljakom, političnim strankam, medijskim manipulantom ali malopridnim skupinam. Ministri, uradniki, sodniki in vsi drugi morajo opustiti prakse, ki niso v prvi vrsti odraz ustavnih vrednot oziroma norm. Posameznike, ki premorejo kakovostno znanje, so osebnostno primerni ter lojalni ustavi je treba obvarovati pred nedovoljenimi političnimi in drugimi nedovoljenimi pritiski, ne pa te pritiske ignorirati ali celo stopnjevati ter takšne poštene in strokovno perspektivne kadre izrivati iz javne sfere. Samo tako bomo lahko vzpostavili tisto, česar nam vedno bolj primanjkuje: zaupanje v državne in nasploh javne institucije. Alternativa je seveda lahko le od državljanov odtujena ali celo ugrabljena država. To pa je država, ki ne spoštuje lastne ustave in s tem tudi ne lastnih državljanov in lastnega ljudstva, ki mu je po ustavi zaupana oblast.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
