Ustavno sodišče RS je sredi aprila objavilo Poročilo o delu v letu 2019. Statistični podatki razvidni iz omenjenega poročila kažejo, da splošne razmere na področju vladavine prava v slovenski družbi niso najboljše. Ustavno sodišče je denimo v lanskem letu prejelo kar 1429 ustavnih pritožb, kar je občuten prirast v primerjavi z letom 2018, ko jih je prejelo 1316 (Poročilo o delu Ustavnega sodišča za leto 2019, str. 96). V zadnjih petih letih lahko opazujemo trend naraščanja ustavnih pritožb. Takšni podatki kažejo, da je stanje varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v slovenskem rednem sodstvu daleč od idealnega. Zanimivo je, da se pravni subjekti na Ustavno sodišče obračajo kljub temu, da jim odvetnice in odvetniki zagotovo svetujejo, da morajo imeti ne le dober primer, temveč tudi obilico sreče, da sodniki njihovo pritožbo sprejmejo v vsebinsko obravnavo.
Ustavno sodišče je v leto 2019 v vsebinsko obravnavo sprejelo 55 od 1008 rešenih ustavnih pritožb. Ustavne sodnice in sodniki so nato v veliki večini ustavnih pritožb (44), ki so jih sprejeli v vsebinsko obravnavo ugotovili tudi vsaj eno kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Poročilo o delu US za leto 2019, str. 104). Ustavno sodišče vse ostale ustavne pritožbe bodisi ni sprejelo v obravnavo (537 pritožb), bodisi jih je zavrglo (427) (prav tam, str. 105). Odstotek sprejetih ustavnih pritožb v vsebinsko obravnavo je sicer malo višji kot v letu 2018, a je še vedno izjemno nizek, in sicer 5,5 odstotka (prav tam, str. 104).
V preteklosti sem že večkrat izpostavil, da praksa Ustavnega sodišča in nizek odstotek ustavnih pritožb nasprotuje 22. členu Ustave, ki zahteva enakost varstva pravic pred sodišči in njenem 23. členu, ki vzpostavlja pravico do poštenega sodnega varstva. Na Beethovnovi ulici 10 so takšne kritike v zadnjih letih premalo upoštevali oziroma so se sklicevali na preobremenjenost zaradi prevelikega pripada ustavnih pritožb. Veliko večino ustavnih pritožb so zato zavračali oziroma ji niso sprejemali v obravnavo, pogosto brez vsakršne obrazložitve, ki je seveda temeljni predpogoj pravice do poštenega sojenja. V tej luči lahko prebiramo predgovor trenutnega predsednika Ustavnega sodišča, Rajka Kneza, ki neobičajno odkrito in neposredno (za nosilca ene od najvišjih funkcij v državi) zapiše, da »… da od devetih ustavnih sodnikov ni mogoče pričakovati vedno novega povečevanja števila rešenih zadev,…« (prav tam, str. 6). V nadaljevanju predsednik poudari tudi, da »… je obseg dela že pred desetletjem dosegel meje zmogljivosti sodnikov in zaposlenih.« (str. 6-7). Sodnik Knez v predgovoru, ki je bil do sedaj prezrt v strokovni javnosti, upravičeno opozarja, da težave pri obravnavi ustavnih pritožb presegajo le pomanjkljivosti trenutne sestave Ustavnega sodišča. Z njim se strinjam, da gre za sistemske in vsesplošne težave pri varovanju človekovih pravic v slovenskem sodstvu, državi in družbi.
Ustavno sodišče se kot elitna institucija slovenske pravne in demokratične države že vrsto let sooča z gordijskim vozlom pri obravnavi ustavnih pritožb. Gre za dilemo par excellence, ki v sedanjosti pogojuje in bo v prihodnjih letih tlakovala prepričljivost, legitimnost in zaupanje v njegovo delovanje. Predsednik Knez v uvodniku strokovni in širši javnosti zastavi tudi naslednje vprašanje »Ali je resnično ustavna vloga Ustavnega sodišča, da deluje kot “varnostna mreža”, ki naj v vsakem posameznem primeru prepreči za stranko ugoden dostop do Evropskega sodišča za človekove pravice?« (prav tam, str. 7). Menim, da mora Ustavno sodišče v celoti izpolnjevati svojo ustavno vlogo vrhovnega varuha človekovih pravic in temeljnih svoboščin v slovenski družbi. Ustava mu pri tem ne dopušča nobenega polja proste presoje. Ustavno sodišče je v svoji praksi poudarilo, da je varstvo človekovega dostojanstva temeljna vrednota slovenske družbe. Hkrati Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v zadnjih letih vse bolj intenzivno poudarja, da morajo države pogodbenice ESČP primarno doma varovati človekove pravice in temeljne svoboščine iz Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Strasbourško sodišče naj bi reševalo le tiste najtežje dileme varstva človekovih pravic v konkretnih primerih, ki jih domači pravni redi ne znajo sami rešiti. Če Ustavno sodišče kot najvišji organ varstva človekovih pravic v domačem pravnem redu ne more oziroma ne želi primarno reševati ustavnih pritožb, in enako kasneje velja tudi za ESČP, kdo pa jih torej bo? Ustavno sodišče mora zato izboljšati varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin z vsebinsko obravnavo večjega števila ustavnih pritožb. Slovenska ustava ne dopušča druge izbire sodnicam in sodnikom na Beethovnovi ulici 10 v Ljubljani.
Ustavno sodišče se zato trenutno nahaja v nezaželeni situaciji. Po eni strani iz leta v leto prejema vse višje število ustavnih pritožb. Po drugi strani pa se število ustavnih pritožb sprejetih v vsebinsko obravnavo iz leta v leto vrti le v dvomestnih številkah. Ali si lahko Ustavno sodišče dovoli, da iz leta v leto v vsebinsko obravnavo sprejme primerljivo nizko število ustavnih pritožb ob vsakoletnem zviševanju njihovega pripada? Zagotovo ne. Če Ustavno sodišče želi izpolniti svoje ustavne obveznosti, je edina rešitev, da preseka gordijski vozel s pomočjo izvršilne in zakonodajne oblasti. Nujno je potrebna (ustavnopravna) reforma reševanja ustavnih pritožb tako, da bo lahko Ustavno sodišče izpolnjevalo svojo institucionalno vlogo vrhovnega varuha človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Kot sem že opozarjal, je treba demokratizirati dostop do vsebinske obravnave ustavnih pritožb z institucionalno, po potrebi ustavno reformo Ustavnega sodišča, kot tudi s kadrovsko okrepitvijo strokovnih služb. Razmisliti je treba o razširitvi Ustavnega sodišča še za dva člana, torej na enajst sodnic in sodnikov, kot tudi o povečanju njegovega proračuna in posledično zaposlitvi še več vrhunskih strokovnih sodelavcev. Pripraviti je treba reformo očitno protiustavnega 3. odstavka 55.a člena > Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS), ki trenutno Ustavnemu sodišču omogoča včasih samosvojo izbiranje pritožb v vsebinsko obravnavo, prevečkrat brez obrazložitve, kdaj (ne) gre za »pomembno ustavnopravno vprašanje«. Običajni ljudje, podjetja kot tudi strokovna javnost od Ustavnega sodišča pričakujemo učinkovito in pošteno varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Da se izboljša trenutno zatečeno stanje pri obravnavi ustavnih pritožb, je treba presekati gordijski vozel s korenito institucionalno, normativno in kadrovsko reformo delovanja Ustavnega sodišča. Izvršilna in zakonodajna veja oblasti morata tako odkrite in neposredne klice na pomoč, kot izhajajo iz predgovora predsednika Kneza k Poročilu o delu Ustavnega sodišča za leto 2019, vzeti resno in pripraviti ustrezne reforme. Varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin v slovenski družbi, tudi preko instituta ustavne pritožbe, lahko državne oblasti izboljšajo le s skupnimi močmi.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
