V preteklih dneh smo proslavljali Božič in zdaj smo že v pričakovanju novega leta. To je čas, ko radi govorimo tudi o miru. Želimo si miru v svetu in domačem okolju. Tisti, ki nas prednovoletni čas še posebej delovno izčrpa, si želimo vsaj nekaj mirnih prazničnih dni.
Na splošno se tako zdi, da si ljudje res želimo miru in da razumemo, da je mir pomembna človekova in družbena vrednota. Toda če natančneje razmislimo, se pomena miru v resnici zavedamo manj, kot se nam zdi. Kako sicer pojasniti dejstvo, da je v svetu vedno več vojn in drugih družbenih konfliktov? Kako pojasniti dejstvo, da v klasičnih in socialnih medijih daleč najbolj prosperirajo sporočila, novice, filmi ali oddaje, ki nas šokirajo, pretresejo ali kako drugače vznemirijo – torej porušijo naš mir? In nenazadnje, kako pojasniti dejstvo, da si ljudje pogosto želimo (pre)glasne glasbe, ekstremnih oblik zabav in športov, preobilice hrane in pijače ali celo ognjemetov, pokanja petard in drugačnih šokantnih dogodkov – kar vse nam spet jemlje naš mir?
Dejstvo je torej, da je na dani stopnji civilizacijskega razvoja posebna vrednota tudi nemir. Ljudje se spodbujamo k različnim oblikam nemirnosti in jih tudi nagrajujemo. Iščemo in napajamo se z različnimi dražljaji, jih množimo in potenciramo, dokler nas na neki točki to več ne poteši in takrat si (ponovno) zaželimo miru. Toda ko se nekaj časa nahajamo v času umiritve, nas to spet začne dolgočasiti in ponovno iščemo dražljaje, ki nas vznemirjajo, nas delajo »žive«, živahne, ustvarjalne itd. Smo torej v nekakšnem začaranem krogu nenehnega izmeničnega iskanja nemira in miru.
Popolni mir v družbi in naravi ne obstaja. Popolni mir bi pomenil odsotnost vsake vibracije, spremembe ali razvoja. V naravi materialnega in psihičnega sveta je, da smo stalno do neke mere nemirni. Toda težnja po miru je zdravilna, saj nas usmerja v relativno nizko stopnjo nemira, v nekakšno ravnovesje, ki je kot psihofizično in emocionalno zdravje. Umirjen človek in umirjena družba vibrirata prijetno, nista groba, razdražena ali nasilna. Samo v stanju takšnega miru se lahko v večji meri in trajneje razvijajo naše človeške in družbene vrline in samo v takšnem stanju lahko ljudje dosegamo tiste uspehe, ki imajo dolgoročno pozitivne učinke. Po drugi strani pa se vse, kar je porojeno iz pretiranega telesnega, emocionalnega ali miselnega nemira, po zakonu akcije in reakcije prej ali slej izkaže za neprijetno in destruktivno.
Mir je predvsem stanje (notranjega) človekovega duha. Če smo v sebi globoko in stabilno mirni, nam zunanje okoliščine le stežka porušijo ta notranji mir. Ljudje na višjih stopnjah duhovnega razvoja, ohranjajo notranji mir tudi v najtežjih zunanjih življenjskih okoliščinah. Povprečni ljudje tega seveda (še) ne zmoremo, toda prizadevanje za doseganje notranjega miru bi vsekakor moralo biti eno najpomembnejših vodil naših življenj.
Če npr. opazujemo ljudi, ki stojijo v dolgi vrsti pred blagajno v trgovini, lahko opazimo, da so nekateri povsem mirni, drugi pa se zaradi tega bolj ali manj vznemirjajo. Nekateri so zaradi čakanja celo na koncu z živci in svojo razdražljivost izražajo navzven v obliki pritoževanja. Kaj torej povzroča nemir pri tistih, ki jih čakalna vrsta spravlja ob živce? Če bi ta nemir povzročala le čakalna vrsta, potem bi bili vsi čakajoči enako nemirni oziroma razdraženi. Očitno je torej, da na (ne)mir pri čakajočih močno vpliva njihovo trenutno stanje duha. Tistih, ki v sebi nosijo več miru, tudi čakalna vrsta ne spravi iz tira. Tiste, ki so notranje (že) nemirni, pa dodatno in močno vznemiri že najmanjši negativen dražljaj iz okolja. Spomnite se na to, ko boste spet stali v tej ali oni vrsti ali čakali v prometnem zastoju.
Ljudje smo torej nemirna bitja, ki moramo težiti k umirjanju, tako na individualni, kot družbeni ravni. Brez umiritve človek izgublja zdravo osnovo za svoje razmišljanje, čutenje in delovanje ter ne more doseči zadostne notranje koncentracije, ki jo potrebuje za opravljanje pomembnejših nalog. Na širši družbeni ravni je mir temeljna predpostavka civiliziranega in obče kulturnega sožitja. Tudi pravni red varuje mir kot eno temeljnih družbenih vrednot. Po drugi strani pa se seveda, kot rečeno, ljudje in družba tudi nemiru ne moremo odreči, saj pomembno zaznamuje naše vsakdanje poklicne, zasebne in druge aktivnosti. Pomembno pa je, da ne dopuščamo, da nemir pretirano in za dlje časa prevlada nad mirom ter da se predvsem na individalni ravni učimo, da mir ni nekakšno mrtvilo ali dolgčas, ki ga je nujno treba nadomeščati z nemirom. V miru se skriva neizmerno bogastvo naše duhovne podstati in ko enkrat to zares dojamemo, postane težnja k miru avtomatično naša prevladujoča življenjska usmeritev. Seveda pa je takšno spoznanje za veliko večino človeštva še precej oddaljeno, zato je na družbeni ravni smiselno, da s spoštovanjem pravne države in demokratičnih načel ta svet obvarujemo vsaj pred vojnami, hudodelstvi, diskriminacijo, netoleranco in drugimi oblikami pretiranega nemira.
V teh prednovoletnih prazničnih dneh in v letu 2026 vam želim čim več miru!
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
