c S
Prihodi in odhodi
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
29.01.2016 Begunska oziroma migracijska kriza še vedno ostaja brez vseobsegajoče rešitve, čeprav postajajo razmere vse težje in težje. Učinkovite rešitve ni videti niti na evropski ravni niti znotraj vsakokratnih evropskih držav. Obstoječi korpus evropskih pravil se ne uresničuje v konkretnih primerih, tako pri varovanju človekovih pravic kot zagotavljanju varnosti. Če do rešitve ne bo prišlo kmalu, smo lahko priča ne samo humanitarni, temveč civilizacijski katastrofi nepojmljivih dimenzij.

Večina rešitev, ki so jih države članice Evropske unije v zadnjih desetletjih sprejele na področju begunskega prava v obliki uredb in direktiv, je danes mrtva črka na papirju. Dublinska uredba ni učinkovito delovala že pred zadnjo begunsko krizo, kaj šele v zadnjih mesecih. Težave naj bi se pojavljale tudi pri delovanju baze Eurodac. Podobno velja za večino ostalih direktiv, ki jih je v praksi zaradi množičnosti prihodov beguncev težko uresničevati.

Denimo, direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16.12.2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav sicer določa načine kako učinkovito vračati nezakonite prebežnike, vendar se v praksi izvaja v marginalnih številkah v primerjavi s številom vsakomesečnih prihodov prebežnikov. Nemčija in Avstrija se soočata z izjemnimi težavami pri vračanju posameznikov, ki niso uspeli v postopku pridobitve mednarodne zaščite, saj so nekatere matične države teh posameznikov (Tunizija, Alžirija, Maroko) skoraj neodzivne. Nemčiji je tako v zadnjem letu uspelo v te države vrniti le nekaj sto oseb. (Der Spiegel, 3/2016, 16.1.2016, str. 19-25). Skupno je denimo Nemčija v lanskem letu do konca novembra vrnila samo 18.360 posameznikov, ki niso bili uspešni s prošnjami za mednarodno zaščito (Prav tam, str. 20). Te številke so kapljica v morje, če pogledamo zadnje podatke Evropskega statističnega urada za tretje trimesečje leta 2015, saj so evropske države odobrile enega izmed zaščitnih statusov že dobri polovici prebežnikov

Najbolj obremenjene države zato v zadnjih tednih svojeglavo sprejemajo parcialne rešitve brez repa in glave, ki prelagajo bremena na naslednje države na trenutni poti prebežnikov. Ko se bodo tudi nekdanje jugoslovanske republike odločile zapreti mejo, se bo tok prebežnikov ob odsotnosti skupne evropske azilne politike verjetno preusmeril na Albanijo in posredno še bolj obremenil Italijo. Severnoevropske države je sicer razumeti, da zaostrujejo azilno politiko, saj ne vedo kam z vsemi prosilci in predvsem, kako učinkovito in ažurno procesirati prošnje za azil ter nato vračati neuspešne prosilce.

Kako torej naprej? Javnost v najbolj izpostavljenih evropskih državah postaja vse bolj utrujena in razdražena, kar je seveda razumljivo ob mencanju domačih in evropskih politikov, ki so nezmožni soglasno sprejeti kakršno koli odločitev in se je na terenu nato držati. Odgovor za rešitev evropske begunske krize za zavarovanje pravic pristnih beguncev kot tudi varnosti evropskega prebivalstva je večplasten in leži vsaj v petih točkah.

Prvič, del rešitve je iskati v grškem pristopu k begunski krizi. Evropske institucije in države članice Evropske unije morajo poskrbeti, da grška vlada prevzame svoj del odgovornosti za obravnavanje prihajajočih beguncev. Ni več sprejemljivo, da grška vlada zavrača pomoč evropskih držav istočasno pa kot po tekočem traku prebežnikom omogoča prosto pot do držav nekdanje Jugoslavije. Noben še tako visok zid ali ograja, ne bo tako učinkovit kot sprememba pristopa grških oblasti do begunskega vprašanja. Z drugimi besedami, grška vlada mora ob pomoči evropskih držav začeti procesirati prošnje za mednarodno zaščito in hkrati zavarovati zunanje evropske meje. Evropske institucije in države članice Evropske unije pa morajo zagotoviti ustrezne finančne in človeške vire, ki bodo slednje na terenu tudi omogočili. Evropska komisija pa bi morala neposredno nadzirati upravljanje teh finančnih virov.

Drugič, vzpostaviti je potrebno panevropske sprejemne centre v obmejnih državah kot sta Grčija in Bolgarija. Tja naj se napoti nekaj tisoč uradnikov, ki bodo v razumnem roku dveh mesecev lahko preverjali istovetnost prebežnikov, ocenili njihovo morebitno varnostno tveganje in obravnavali prošnje za mednarodno zaščito. Istočasno se je treba z matičnimi državami dogovoriti o vračanju s prošnjami neuspešnih prebežnikov.

Tretjič, v dogovoru s tretjimi državami morajo Evropska unija in tretje države vzpostaviti sprejemne centre oziroma prevzeti nadzor nad begunskimi centri v tretjih državah. Tam je potrebno vzpostaviti urade, ki bodo obravnavali prošnje za mednarodno zaščito. Finančna pomoč kot izhaja iz novembrskega dogovora med Evropsko unijo in Turčijo ne bo dovolj. Države članice in Evropska komisija morajo prevzeti upravljanje pomoči in obravnavanje prošenj v svoje roke, četudi bi slednje pomenilo poseg v suverenost Turčije in drugih držav. V tej luči gre priporočilo Evropske komisije z dne 15. decembra 2015 o prostovoljni humanitarni shemi v pravo smer, le čim prej ga je treba uresničiti.

Četrtič, razdelitev bremena med evropskimi državi. Potrebno je uresničiti in obnoviti dogovor o razdelitvi pristnih beguncev iz septembra 2015, tako da bodo bremena enakomerno porazdeljeno med vse evropske države. Evropska diplomacija pa mora doseči dogovor s tretjimi državami izven Evrope, kot so Avstralija, Kanada, Združene države Amerike in druge o porazdelitvi begunskega bremena, tako kot je bila praksa v času bosanske begunske krize.

Petič, izboljšati je potrebno učinkovitost ukrepov v boju zoper barbare islamske države in učinkoviteje preprečevati, da njihovi borci vstopajo in se gibljejo po evropskih državah. V boju zoper terorizem je najti razumno ravnotežje med protiteroristični ukrepi in varovanjem temeljnih civilizacijskih pridobitev evropskih družb. Predlog Evropske komisije za ustanovitev evropske mejne in obalne straže gre zato v pravo smer.

V naslednjih tednih mora priti do dogovora kako naprej. Če ga ne bo, se lahko že tako z gospodarsko krizo obremenjene južne in vzhodnoevropske države, ne glede na izjemno dobrodelnost njihovih ljudi, spremenijo v ujetnice prihodov in odhodov. Koliko pristnih beguncev so evropske države še zmožne sprejeti ? Evropske države ne morejo vsaka zase reševati in preskakovati vsakodnevnih ovir, saj se navidezna rešitev krize takoj prevali na sosednjo državo in kasneje še na druge. Če se bo zaprla ena migracijska pot, se bo hitro odprla druga, morda še nevarnejša pot. Premo sorazmerno pa se bo povečalo število nezakonitega trgovanja s človeškim blagom. Čas je za holistično strategijo pri reševanju begunske krize, ki jo je treba brez odlašanja uresničiti na terenu. Države v nasprotnem primeru ne bodo čez nekaj mesecev reševale le humanitarno, temveč širšo civilizacijsko krizo.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.