Evropsko sodišče za človekove pravice je pred kratkim podalo težko pričakovano odločitev v zadevi Eweida in drugi zoper Združeno kraljestvo o mejah svobode vere in mišljenja. Zadeva vsebuje štiri različne pritožbe, vendar na tem mestu obravnavamo samo prvo, ki se nanaša na svobodo veroizpovedi gospe Eweida.
Gospa Eweida je bila od leta 1999 zaposlena pri največji britanski letalski družbi British Airways, kjer je delala na letališkem okencu. Gospa je predana katoličanka in je zato želela na vidnem mestu nositi verižico s križem. Interna pravila letalske družbe pa tega niso dovoljevala. Gospa Eweida je verižico do maja 2006 nosila pod bluzo, kasneje jo je začela nositi na vidnem mestu. Na zahtevo nadrejenega je verižico zopet skrila, vendar se je avgusta 2006 dokončno odločila, da jo bo začela nositi na vidnem mestu. Letalska družba jo je nato poslala domov, saj križca ni želela skriti. Hkrati pa ji je ponudila novo delovno mesto, kjer ji ne bi bilo potrebno nositi uniforme. Gospa Eweida takšne ponudbe ni želela sprejeti, ampak je raje odšla na neplačan dopust. Letalska družba je nekaj mesecev kasneje, februarja 2007, spremenila interni pravilnik tako, da sedaj dovoljuje nošenje verskih simbolov.
Gospa Eweida je pred ESČP uveljavljala kršitev državne obveznosti, da zagotovi svobodo veroizpovedi v obdobju od septembra 2006 do februarja 2007, ko ni smela nositi križca na delovnem mestu in je bila zato na neplačanem dopustu. Združeno kraljestvo pa je utemeljevalo, da nošenje verižice s križcem ni »priznana verska praksa ali zahteva krščanstva« (58. Odstavek sodbe) ter da gre v tem primeru za zasebno podjetje, ki ga država ni obvezna nadzirati glede uresničevanja svobode veroizpovedi (60. odstavek).
Evropska konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (EKČP) določa v 9 (1). členu, da ima »vsakdo ... pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi«. Svoboda veroizpovedi ni absolutna, saj jo je mogoče omejiti »če je to nujno v demokratični družbi zaradi javne varnosti, za zaščito javnega reda, zdravja in morale ali zaradi varstva pravic in svoboščin drugih ljudi« (9 (2). člen EKČP). Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v svoji sodni praksi vztrajno poudarja, da primarno varuje vrednote pluralizma, strpnosti, širokosrčnosti in svobodomiselnosti. Vprašanje je ali imajo države pogodbenice pozitivnopravno obveznost zagotavljati svobodo vere, in če ta obveznost velja tudi v običajnih razmerjih med zasebnimi subjekti? Razmerje med gospo Eweido in letalsko družbo je zagotovo tipično zasebno razmerje med dvema zasebnima subjektoma.
Iz sodne prakse ESČP je že do sedaj izhajalo, da ima država obveznost, da vsakomur zagotavlja svobodo veroizpovedi v razmerju do javnopravnih subjektov, pri čemer je državam pogosto dopuščalo polje proste presoje, da urejajo položaj vere skladno z običaji, tradicijo in praksami v svoji družbi (glej denimo Lautsi proti Italiji). Zadeva pa znova odpira kočljivo vprašanje o mestu vere v javnem prostoru v evropskih družbah. Pri tem se krešeta dva prevladujoča pristopa o vlogi vere v evropskih družbah: ustavni sekularizem in ustavni pluralizem.
Ustavni sekularizem pomeni, da je vera izključena iz javnega življenja tako, da je prepovedano nositi verske simbole na javnih mestih. Omenjena doktrina zagovarja, da sekularizem prinaša v javni prostor neko nevtralnost. Ustavni pluralizem pa dopušča istočasno prisotnost različnih veroizpovedi in simbolov v javnem prostoru (od križev, burk, turbanov, čepic in podobno), ne da bi kateregakoli prepovedovali oziroma izključevali.
Vprašanje, ki se postavlja pa je, kakšno mero skrbnosti mora država izvrševati pri uresničevanju svobode veroizpovedi v razmerjih med zasebnimi subjekti? Ali ni svoboda veroizpovedi dovolj varovana s tem, da si posameznik lahko poišče novo delovno mesto, kjer bo lahko nosil verski simbol (glej denimo Kosteski proti Makedoniji)?
ESČP je odločilo, da britanske oblasti niso našle pravičnega ravnotežja med pravico gospe Eweide do svobode veroizpovedi in interesom letalske družbe po uniformiranosti zaposlenih. Sodišče je sicer presodilo, da je bil »slednji cilj zagotovo legitimen, vendar so mu domača sodišča dala preveliko težo. Križec gospe Eweide je bil diskreten in ni motil njenega profesionalnega videza. Ni bilo dokazov, da je nošenje drugih, predhodno odobrenih delov verskih oblačil, kot so turbani in hijabi, negativno učinkovalo na znamko ali videz British Airways. Ker je družba lahko spremenila interna pravila o nošenju verskih simbolov kaže na to, da predhodna prepoved ni imela večjega pomena« (94. odstavek). ESČP je zato odločilo, da so državne oblasti kršile svojo pozitivno obveznost varovati svobodo veroizpovedi gospe Eweida.
Odločitev ESČP v zadevi Eweida sledi njegovi sodni praksi iz zadnjih let, kjer v večini primerov daje prednost ustavnemu pluralizmu svobode veroizpovedi. Hkrati pričujoča zadeva inovativno sporoča, da morajo tudi zasebni subjekti spoštovati svobodo veroizpovedi in da se morajo izogibati diskriminatornih praks, ki zaposlenim določenih veroizpovedi dovoljujejo nošenje verskih simbolov, ostalim drugačne veroizpovedi pa ne.
ESČP tako posredno sporoča, da sekularizem morebiti ni pravilen pristop pri opredeljevanju mesta religije v javnem prostoru. Sekularizem nikoli ne more biti nevtralen, saj tudi sam sporoča neko vrednostno stališče, in sicer, da verski simboli in prakse ne smejo biti prisotni v javni sferi in jih je zato potrebno izključiti. Zato lahko samo vrednote pluralizma, strpnosti in širokosrčnosti ustrezno in učinkovito varujejo svobodo veroizpovedi posameznika.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
