Vlade evropskih držav v zadnjih tednih hitijo s sprejemanjem različnih ukrepov, da bi ublažile posledice vojne, inflacije in drugih prihajajočih težav. Njihovi ukrepi žal prihajajo veliko prepozno. Vse od ruske okupacije polotoka Krim pozimi 2014 so bila tveganja za evropsko energetsko suverenost visoka. Kako večini prebivalstva pomagati, da dostojanstveno preživi zimo?
Visoke cene osnovnih življenjskih potrebščin od energentov do hrane so od začetka leta zmanjšale razpoložljive dohodke milijonov. Države so se odzvale različno. Nekatere so sprejele energetske bone za najranljivejše prebivalstvo. Druge so uvedle brezplačne javne prevoze in ponudile štipendije. Izbrani ukrepi so lahko bolj ali manj učinkoviti, a dejstvo je, da so samo obliž na desetletja zgrešene energetske politike. Prepočasen prehod evropskih virov energentov od fosilnih goriv do obnovljivih virov energije je letošnje poletje povzročil neprecedenčno visoke povprečne temperature morja in zraka ter spodbudil val požarov od Portugalske do Grčije.
Prvič, čezmerna odvisnost od ruskih energentov, vključno s famoznim Severnim tokom 1 in 2, se je izkazala za zgrešeno. Desetletja zgrešene energetske politike je težko nadomestiti v nekaj mesecih. Drugič, počasno prekinjanje poslovnega sodelovanja se počasi izkazuje za pravilno, vsaj z vidika nekaj kazalnikov. Zadnja raziskava Jeffa Sonnenfelda in kolegov kaže, da so gospodarske družbe, ki so se odločile za odhod z ruskega trga, bolj poslovno uspešne kot tiste, ki se niso. Tretjič, letošnje poletje je pokazalo, da tako želeni zeleni prehod prihaja prepozno in v morda najtežjih razmerah za evropsko gospodarstvo. Marsikaterim trenutnim težavam bi se lahko izognili, če bi ukrepi bili sprejeti pravočasno.
Vojna, recesija in inflacija negativno vplivajo tudi na razpoložljiva javnofinančna sredstva. Običajne družine v Sloveniji in drugod po Evropi bodo v prihodnjih mesecih vse težje reševale vsakodnevne finančne obveznosti. Ekonomske in socialne človekove pravice od hrane do dostojnega bivališča so iz dneva v dan bolj pod pritiskom nižjih realnih dohodkov. Kako se lahko slovenska država primerneje, hitreje in pravočasno odzove na temne zimske mesece? Ekonomske in socialne pravice tradicionalno ustvarjajo splošno obveznost države, da si prizadeva zagotavljati njihovo čim višjo raven. Odvisno od razpoložljivih proračunskih sredstev. Če so javnofinančni prihodki države visoki in če se lahko država uspešno zadolžuje na primarnih finačnih trgih, lahko zagotavlja visoko raven socialnih in ekonomskih pravic.
Javnofinančne prihodke seveda pogojuje tudi davčna politika slovenske države. Jasno je, da se je mit o enakosti in enakih začetnih zmožnostih v zadnjem desetletju popolnoma razblinil. Tisti posamezniki, ki v zadnjem desetletju in več tako radi populistično obljubljajo visoke socialne transferje in pridigajo o njih, niso znali ali želeli upočasniti vse bolj izrazite in vidne premoženjske neenakosti v slovenski družbi. Če slovenska država z različnimi ukrepi davčne politike zagotavlja dohodkovno neenakost, so politiki različnih barv znali zamižati pri ukrepih proti naraščajoči premoženjski neenakosti. Po podatkih OECD 10 odstotkov najbogatejšega prebivalstva razpolaga že s skoraj polovico premoženja v državi. Slovenska družba tako nekako presega Belgijo in Japonsko, kjer imajo tržno gospodarstvo že desetletja dlje. Razlogi za hitro naraščanje premoženjske neenakosti so v slovenski družbi številni, od divje privatizacije do zgrešenih javnih politik.
Teh 10 odstotkov najpremožnejšega slovenskega prebivalstva v prihajajočih mesecih ne bo trpelo. Za vse druge družbene sloje pa prihajajo težki meseci. In prav v tem se skriva vroč kostanj za slovensko in tudi druge evropske vlade. Kako zavarovati tako najranljivejše skupine prebivalstva kot tudi srednji sloj, ki je vedno bil ustvarjalno gonilo slovenske države? Ali je pravilen odgovor v ciljnih dodatkih za najranljivejše skupine prebivalstva ali bi morali ukrepi zajeti vse skupine prebivalstva? Dejstvo je, da je povprečni osebni dohodek slovenskih delavcev porazen in daleč pod povprečjem držav članic Evropske unije. Hkrati večina slovenskega prebivalstva prejema nižji mesečni osebni dohodek od povprečnega. Ali velika večina slovenskega prebivalstva spada med ranljive skupine prebivalstva? Kako torej je mogoče zagotoviti vsaj enako raven ekonomskih in socialnih pravic v temnih zimskih mesecih?
Slovenska država mora še naprej z mednarodnimi standardi zagotavljati obstojočo raven in obseg ekonomskih in socialnih pravic, kolikor jih dovoljujejo razpoložljiva javnofinančna sredstva. Kljub temu da države v času krize težje zagotavljajo ekonomske in socialne pravice, nikoli ne smejo poseči v njihovo jedro. Slovenski in drugi odločevalci praviloma izbirajo med dvema pristopoma, in sicer med ciljnimi ukrepi za najranljivejše skupine in nižanjem davčnih obveznosti za vse prebivalstvo. Ker je dobršen del slovenskega prebivalstva v prekarnem položaju, je odločitev samo za en ali drug pristop napačna.
Najbolj smelo je pomagati tako najranljivejšim skupinam prebivalstva kot tudi srednjemu sloju, ki bo s tako nizkimi dohodki, kot jih prejema, v primerjavi z evropskim povprečjem le težko dostojanstveno preživel zimske mesece. Odločevalci se verjetno zavedajo, da bo nadaljnje znižanje realnih dohodkov revnega slovenskega srednjega sloja omejilo zmožnost slovenske države, da se v prihodnjih letih z ustvarjalnostjo, pridnostjo in delavnostjo dvigne iz prepada, v katerem se je znašel zaradi desetletja zgrešenih energetskih, javnofinančnih in drugih javnih politik. Če sprejeti ukrepi ne bodo holistične narave, nas čaka še eno desetletje življenja v slogu »enaki v revščini«, kot je že pred desetljem lucidno napovedal sociolog Vehovar.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
