Na senčni strani valentinovega: Ločitev od mize in postelje na tej in na oni strani Alp pred niti ne tako davnimi časi (2. del)

Sklenitev zakonske zveze, pregovorno (in pogosto še vedno) najslabše možne pogodbe civilnega prava, smo namreč Slovenci tudi po prevratu leta 1918 še vedno jemali »prekleto« resno, zatorej razveze v modernem smislu, če seveda odmislimo razmeroma skrajno opcijo smrti zakonca, (sploh) nismo poznali. Sosednji Avstrijci pa so glede tega vprašanja, čeprav jih je pri tem zavezoval enak pravni okvir, tj. nespremenjena ureditev ODZ (ABGB), ki je bila glede vprašanj družinskega prava nazadnje novelirana leta 1916,[1] imeli druge ideje, rešitve, predvsem pa dokaj inventivne predstave (ali raje njih več) …

Tako slovenski kot tudi avstrijski pravni sistem tedanjega časa sta bila dokaj trdno utemeljena na načelu (materialne) pravne kontinuitete z ureditvijo nekdanje cesarske Cislajtanije,[2] docela drugače pa je bilo seveda na področju upravne ureditve. Če je bil eden prvih oblastnih aktov ljubljanske Narodne vlade SHS odločitev, da se na takratnem slovenskem ozemlju likvidirajo vse pojavne oblike upravnega delovanja nekdanjih kronskih dežel, vključno s tistimi nekdanje (edine docela slovenske) kranjske vojvodine,[3] so Avstrijci po razmeroma kratkem prehodnem obdobju že konec novembra 1918 skorajda brez prekinitve ponovno vzpostavili deželno (samo)upravo. Ta je bila od tedaj naprej usidrana na precej bolj demokratičnih načelih, vključno z deželnimi glavarji, ki jih ni več imenovala »večna« milost, Cesarjeva, marveč volja neposredno izvoljenih deželnih poslancev. Že to dejstvo bo, kot bo jasno v nadaljevanju, še kako usodno krojilo usodo vrste avstrijskih ločencev od miz in postelj, ki so se želeli ponovno ženiti v letih, ki so sledila. Ločitev od ključnih kosov stanovanjskega pohištva (tj. predvsem mize in postelje) je bila namreč v tistem času stalnica katoliških parov tudi onkraj Karavank, a z dokaj pomembno razliko. Politiki prve avstrijske republike so se namreč vse od začetka pa vse do njenega bridkega konca, ki je nastopil 1938. leta z »docela prostovoljno« priključitvijo njihovim severnim sosedom, še vedno žolčno prepirali o vprašanju (res) civilne ureditve (raz)poroke.

A brez uspeha. In tako so se tamkajšnji zakonci, katerih skupna življenjska pot je navkljub dobrim namenom postala nevzdržna, poslužili tudi kakšnih dokaj »kšajt«[4] rešitev, kot je tudi sicer pri Avstrijcih še vedno dokaj uveljavljena šega in navada. Še v monarhiji je takšnemu obvodu služila, recimo, začasna preselitev bivališča »nesrečnih« zakoncev na Ogrsko (polovico), kjer so tamkajšnji predpisi dovoljevali civilno sklenitev, s tem pa tudi razvezo zakonske zveze, ki jo je bilo treba nato še upravno »nostrificirati« ob povratku v cislajtanske dežele. Pri tem so s pridom izkoristili zlasti ureditev univerzalne pravice do splošnega avstrijskega državljanstva, kot je bila ta opredeljena v 1. členu Decembrske ustave in ki je po naravi stvari vključevala tudi upravičenje vsakega državljana, da lahko svojo »domovinsko pravico«[5] neposredno izvršuje v obeh polovicah avstro-ogrske države.[6] In tako so si takratni cislajtanski nadobudni ločenci od miz in postelj (zlasti) iz vrst višjih slojev že s kratkotrajno selitvijo prebivališča na ogrsko stran reke Lajte pridobili možnost de iure razveze (prvotno) večne zaveze, ob vrnitvi v avstrijske kronovine pa so bili prosti za novo ženitev, če jim seveda te nakane ni preprečil kak precej nejevoljen in črkobralski avstrijski upravni sodnik, ki že iz načelnih razlogov (in lokalpatriotizma) ni želel nostrificirati tovrstnih, po njegovem prepričanju docela ničvrednih »ogrskih juridičnih paberkovanj«.[7]

Po razpadu dvojne monarhije je možnost takšnega »ogrskega obvoda« seveda odpadla, pri čemer je bila tako ali drugače že zaradi samih stroškov z začasno selitvijo dosegljiva le premožnejšim parom, nikakor pa ne tudi običajnemu »plebsu«. Slednjemu v času ogrskih kraljev in avstrijskih cesarjev kot predstojnikov skupne države praviloma ni bil dosegljiv niti spregled (»dispenz«) zakonskega zadržka (ponovne) sklenitve zakonske zveze, ki je bil v skladu s § 83 ODZ pridržan zgolj odločanju »deželnega oblastva«, ki pa jim je bilo pri tem znova pripravljeno ustreči kvečjemu v res redkih primerih, pa še to ponovno zgolj pripadnikom takratne bolj elitne in zlasti bolj žlahtno plemiške gosposke. Ta praksa se je ob nespremenjeni ureditvi ODZ po letu 1919 in s tem uveljavitvi republikanske vladavine dodobra spremenila, a le v (točno) določenih avstrijskih zveznih deželah.

***

Če pa je po drugi strani (staro)avstrijskim ločencem od mize in postelje za sklenitev nove zakonske zveze zadostoval zgolj »Božji blagoslov«, so imeli ti v času tik pred izbruhom svetovne vojne še možnost sklenitve t. i. poroke po »salzburško«,[8] ki jo je ponujal tamkajšnji antiklerikalni duhovnik Johann (Hansi) Kirchsteiger. Ta sicer zelo priljubljen, a tudi izredno kontroverzen dušni pastir (res) trdnih socialnodemokratskih prepričanj[9] je namreč celo s časopisnimi inserati po celi Avstriji novačil pare za podelitev tega (kvazi)zakramenta, nad čimer njegovi cerkveni nadrejeni seveda niso bili nič kaj pretirano navdušeni. Še manj entuziazma so premogle takratne politične oblasti, ki so ga zaradi kršitve javnega reda najprej oglobile z denarno kaznijo v višini 300 kron (danes okoli 1300 evrov),[10] pozneje pa so ga »nagradile« še z enomesečno keho. Vseeno pa je Kirchsteigerju uspelo, da je zgolj med letoma 1912 in 1914 sklenil najmanj sto, če ne celo na stotine tovrstnih »solnograških« zakonskih zvez, ki so nato povzročale (resno) pravno zmedo še leta in desetletja pozneje, in to zlasti seveda, ko je šlo za premoženjska in dednopravna vprašanja med temi »zakonci«.[11]

***

Ne smemo pozabiti, da leta 1918 sicer (pre)vladajoči socialdemokrati republikanske vladavine onkraj Karavank ne bi mogli vzpostaviti brez (koalicijske) podpore klerikalizmu zavezanih avstrijskih krščanskih socialcev. Posledice tega sicer dokaj krhkega političnega »zakona« so bile številne reforme, ki so izboljšale zlasti pravno zaščito in položaj delavstva, a glede družinskih razmerij je navkljub številnim poskusom obveljal pravni status quo. Pravica Avstrijcev do civilne (raz)poroke je nato iz sredstva političnega konflikta kmalu prerasla v orodje kulturnega boja, zaznamovanega tudi z dokaj očitnim protijudovskim sentimentom.[12] A če si nečesa ne moreš izboriti de iure, si lahko to priskrbiš de facto, pa magari z eklatantnim obidom zadevnega iusa.

In tako je bilo za povprečen avstrijski par katoliške veroizpovedi še kako pomembno, v kateri od zveznih dežel je imel ta svoj domicil, če se njuna posvečena zveza (dolgoročno) slučajno ni obnesla. In ker je bila Spodnja Avstrija od leta 1919 trdno v rokah socialdemokratov, je tamkajšnji deželni glavar Albert Sever (po)skrbel za to, da je imelo na podlagi (zlo)rabe določb že omenjenega § 83 ODZ možnost dispenza(cije) zadržka že (predhodno) sklenjene zakonske zveze, s tem pa tudi pogojev za sklenitev novega zakona do vključno 1935. leta vsaj 70.000 avstrijskih parov.[13] Te dokaj inventivne oblike (u)pravnega hinterholtanja se je prijel razmeroma prikupen vzdevek »Severjeva ohcet«.

V deželah, kjer so imeli večino krščanski socialci, te možnosti seveda ni bilo oziroma, bolje rečeno, ta ni bila uspešna. A to še ni pomenilo, da si prosilec za tovrsten dispenz od svoje zavrnjene vloge vseeno ni mogel obetati uspeha. Če je namreč tovrstni prosilec zoper prvotno negativno odločitev deželnih oblasti vložil (upravno) pritožbo, mu je želeni dispenz podelilo kar pristojno ministrstvo, včasih pa celo sam urad zveznega kanclerja.[14]

Ta upravnopravna praksa je po drugi strani povzročila pravcato pravosodno »vojno«, in sicer med upravnim sodstvom in Vrhovnim sodiščem (Oberster Gerichtshof, OGH) na eni ter pravkar ustanovljenim Ustavnim sodiščem (Verfassungsgerichtshof,VfGH) na drugi, ki se je bíla več let. Upravni sodniki in OGH so se namreč pridušali, da je lahko odločanje o tovrstnem dispenzu pridržano zgolj sodni veji oblasti, a zlasti s tem, da zanj ne obstaja nikakršna zakonska podlaga, se VfGH – zlasti pod vplivom eminence Hansa Kelsna, ki je bil njegov član – ni strinjalo. In tako se je pričel večletni »justični ples« podajanja zadev med rednim sodstvom in VfGH: vsakič, ko je prvo presodilo, da je treba odločbo upravnih oblasti, s katero se je prošnji o podelitvi dispenza ugodilo, razveljaviti, je VfGH takšno sodbo – spravilo s sveta, s tem pa potrdilo podelitev dispenza. In tako v tričetrtinskem taktu znova, vnovič in še enkrat ponovno …

Ne preseneča dejstvo, da so takratni avstrijski klerikalni časniki to prakso VfGH primerjali celo s turškimi vpadi, samega Kelsna pa obtoževali, da opravlja naloge – haremskega čuvaja. Pritisk javnosti in politike, ki se je vse bolj sukala v desno, je bil tako hud, da je Kelsen leta 1930 z »reformo« VfGH, izvedeno pod krinko depolitizacije njegovega članstva, celo izgubil togo ustavnega sodnika. Prav tako tudi ni presenetljivo, da VfGH od tega trenutka naprej in nato vse do de facto razpustitve v letu 1934 o veljavnosti dispenzacij zakonske zveze ni več odločalo na isti način, sploh pa ne z že omenjenim igrivim taktom.

In če pozorni bralec na tem mestu še ni pozabil uvodno omenjenega »ogrskega obvoda«, je celotno že tako pravno in dejansko konfuzno stanje še dodatno zapletlo dejstvo, da je Avstrija s Trianonsko pogodbo 1921. leta pridobila še novo – deveto – zvezno deželo Gradiščansko. V njej je seveda še naprej veljalo ogrsko pravo, ki je mdr. seveda že od 1894. leta poznalo obvezno civilno sklenitev zakona in s tem tudi vsem dostopno možnost sodne razveze. In čeprav je avstrijsko pravo postopoma izpodrivalo ogrske norme, se je seveda že na samem začetku zapletlo prav glede vprašanja pravnega režima zakonske zveze. Ko so namreč zvezne oblasti gradiščanskim deželnim poslancem sporočile, da bo za to področje s 1. 1. 1924 veljala avstrijska ureditev, če ti s potrebno večino ne sprejmejo drugačnega sklepa, je tega tamkajšnji deželni zbor – s socialdemokratsko večino, seveda – praktično takoj sprejel.

In tako je tudi še uradno nastala (pravno) absurdna situacija ene države in dveh sistemov glede poroke in njenega razdrtja, pri čemer pa so se (preostali) Avstrijci vendarle nekaj naučili iz svoje nedavne zgodovine. Da bi drugim poročenim avstrijskim državljanom katoliške veroizpovedi onemogočili možnost (sedaj) še »gradiščanskega obvoda« za pridobitev možnosti razveze, je bila ta opcija pravno pridržana zgolj vsem tistim zakonskim parom, v katerih je imel ženin gradiščansko deželno državljanstvo bodisi pred letom 1921 bodisi ga je pridobil pozneje z rojstvom. Ta dvojni režim pa je veljal samo do leta 1935,[15] ko je bila možnost sodne razveze tudi gradiščanskim zakonskim parom z zakonom odvzeta in tako je tudi tam dokončno prevladal ženitveni status quo avstrijskega kova, in sicer (ponovno) docela enako, tako v teoriji kot sedaj tudi v praksi, kot ga je v tistem času tudi na slovenski strani Ljubelja urejal ODZ.[16]

***

In kako se je za (povprečne) Avstrijce ta prepreka na poti k (novi) sreči vendarle odpravila? Ne boste verjeli, z nemalo zgodovinske ironije se je to pripetilo prav z usodnim»anšlusom« Nemčiji 1938. leta. Temu dejstvu je namreč sledila abrogacija vseh avstrijskih predpisov, s tem pa uveljavitev takratnega nemškega pravnega reda, vključno z obvezo sklenitve in razklenitve zakonske zveze zgolj in samo pred pristojnimi civilnimi oblastmi.[17] A če so se od tedaj naprej (tudi) Avstrijci lahko precej lažje poročali in (predvsem) ločevali, so imeli v vsakdanjem življenju komajda dobro leto pozneje precej drugačne (predvsem eksistencialne) muke in skrbi.

Naj bo to dejstvo znova v poduk, da tudi pravo kot pregovorna »umetnost pravičnega in dobrega« ni docela imuno za včasih izredno absurdne zasuke zgodovine …

***

Vprašanja, povezana s sklenitvijo in tudi razdrtjem zakonske zveze, so pred manj kot stotimi leti seveda zaposlovale tudi druge kulture, včasih tudi na dokaj nepričakovane načine, kot izhaja iz te notice, objavljene pred skorajda na dan natančno 90 leti:[18]

»V Indiji se dekleta možijo z drevesi. To ni prav nič posebnega, kakor bi človek mislil na prvi mah. Seveda ta čudni način poroke ni evropski izum, pač pa se zelo pogosto dogaja v Indiji. Statistika poroča, da se v Indiji vsako leto poroči do 70.000 deklet iz vseh kast z drevesi. V Budhovi deželi vlada namreč starodavna cerkvena postava, ki strogo zahteva, da se mlajše hčere družine ne smejo poročiti prej, dokler se ni omožila najstarejša. Lahko si mislimo, da taka postava ne more biti priljubljena v družinah, ki imajo več za možitev godnih hčera, ako je najstarša predolgo samica.

Vendar si znajo Indi kaj lepo pomagati. Prvorojenko zaradi tega kratko malo poroče s kakim drevesom ali grmom. Na ta način je mlajšim hčeram omogočena možitev, po drugi plati pa se ugodi postavi. Ako pa starejša hči pozneje vendarle najde moškega, ki jo želi poročiti, se pojavijo velike težkoče, ako je bilo njeno drevo sveto. Nekatera drevesa so namreč pri Indih sveta in je razporoka nemogoča; pomenila bi hudo žalitev božanstva, kateremu je drevo posvečeno. Zaradi tega so starši tako previdni, da pomožijo starejše hčere s palmami, bananami, gumijevimi drevesi in drugimi, od katerih se dekle spet lahko loči, če pride pravi snubec.«[19]

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.