c S
Železna zavesa, totalitaristična hudodelstva in ustavne spremembe
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
13.11.2009 V ponedeljek smo praznovali dvajsetletnico padca berlinskega zidu, ki poleg poljske okrogle mize zaznamuje začetek demokratičnih sprememb v srednji in vzhodni Evropi. Pri nas bomo dvajsetletnico demokratičnih sprememb zabeležili šele aprila prihodnje leto, ko bo minilo dvajset let od prvih demokratičnih in večstrankarskih volitev. Čeprav je bilo v dvajsetih oziroma devetnajstih letih od začetka demokratičnih sprememb veliko postorjenega, pa temno poglavje slovenske polpretekle zgodovine ostaja še naprej priprto.

Slovenija je v prejšnjem stoletju kot edina članica Evropske unije preživela tri totalitarne režime. Medtem ko sta bila nacizem in fašizem deležna javne obsodbe, pa slovenska družba ne zmore obsoditi komunističnega totalitarnega režima, ki je na Slovenskem trajal najdlje in je imel najhujše posledice. V kolumni se osredotočam na komunistična totalitaristična hudodelstva. Ne iz kakršnekoli osebne ideološke afinitete, ampak zato, ker je v Sloveniji komunistični totalitarni sistem trajal najdlje in je imel oziroma ima najhujše posledice. Iskanje normativnih odgovorov na totalitaristična hudodelstva lahko pripomore k sestavljanju mozaika družbene zavesti in odgovornosti, da se hudodelstva zoper človečnost ne bodo nikoli več ponovila, tako na Slovenskem kot kjerkoli v svetu, kar naj pripomore k izgradnji dostojanstvene slovenske države.

Dejstva o medvojnih in povojnih pobojih vojaškega in civilnega prebivalstva niso sporna. Žrtve medvojnega in povojnega revolucionarnega komunističnega nasilja so ocenjene na preko sto tisoč mrtvih, okoli petnajst tisoč žrtev je bilo slovenske narodnosti, medtem ko so bile druge žrtve Hrvati, Srbi, Nemci in druge narodnosti, ki so se v tistem času nahajale na slovenskem ozemlju. Bolj sporno je iskanje pravnih odgovorov na omenjena hudodelstva zoper človečnost, ki bi vse žrtve vojnega in povojnega nasilja obravnavalo enakopravno.

Kazenska in druge oblike pravne odgovornosti domnevnih storilcev se ne more presojati glede na stran, kjer se je storilec hudodelstev zoper človečnost bojeval oziroma deloval. Vzhodnoevropske države so se pridružile Svetu Evrope in Evropski konvenciji o človekovih pravicah temeljnih svoboščin prav zato, da bi se dokončno oddaljile od primežev in čeri bivših totalitarnih sistemov ki so neenakost pred zakonom povzdignili v temelje njihovega delovanja in obstoja. Evropska konvencija nikjer ne določa, da se njen 7. člen nanaša samo na nacistična hudodelstva. Še več, Evropsko sodišče za človekove pravice se je samo v zadevi Kolk and Kislyiy v. Estonia jasno izreko, da Nurenberška načela veljajo univerzalno kljub temu, da je Nurenberško sodišče sodilo samo nacističnim vojnim hudodelcem, zavezniškim pa ne. Pri tem je jasno, da so bila vojna hudodelstva že v času druge svetovne vojne v nasprotju s splošnimi pravnimi načeli, ki jih priznavajo civilizirani narodi, kar je v odločitvi o Uredbi o vojaških sodiščih leta 1994 potrdilo tudi slovensko Ustavno sodišče.

Vse mrtve osebe imajo in si zaslužijo pravico do groba. Človekovo dostojanstvo in spoštovanje do mrtvih je eden od temeljev naše družbe. Vsi, ki so umrli kot žrtve vojnega in povojnega nasilja si zaslužijo na grobovih napise, da so bili žrtve vojne in da so padli v imenu Slovenije. Sorodniki mrtvih si zaslužijo, da pridobijo potrdila o tem, kje ležijo njihovi svojci. Vendar v slovenskih mestih in vasicah drug drugemu nasproti stojijo spomeniki žrtev partizanskega nasilja in spomeniki v spomin padlim partizanom. Tako se ideološka nasprotovanja sistema nadaljuje v sedanjosti in v prihodnost. Vse žrtve vojnega in povojnega nasilja je potrebno obravnavati enako. Načelo enakega obravnavanja je temeljno načelo slovenskega in evropskega pravnega reda, ki ga moramo vsi spoštovati.

Pravni položaj oziroma odgovornost za vojna in povojna hudodelstva na Slovenskem ali kjerkoli drugod se ne sme presojati na podlagi strani, v kateri se je domnevni storilec bojeval. Šele ko bo slovenski pravni red sprejel moralno stališče, da se morajo vse žrtve obravnavati enakopravno, bomo stopili na pravo pot pri iskanje odgovornosti za totalitaristična hudodelstva in nenazadnje za katarzo slovenske družbe.

Zunanjemu opazovalcu se kljub temu poraja občutek, da etična in moralna argumentacija trenutnega normativnega okvira izhaja prav iz slovenske polpretekle zgodovine, kjer molk in nekaznovanost za barbarske pokole civilnega prebivalstva s strani totalitarnega režima ostaja pravilo. Šeststo do sedaj najdenih množičnih grobišč priča, da je bivši totalitarni režim že arbitrarno presodil, da mu ni šlo za enako obravnavanje posameznikov pred zakonom.

Sprejetje predlogov za vključevanje prepovedi javnega poveličevanja vseh totalitarnih režimov, njihovih nosilcev in simbolov slovenskega ustavnega besedila bi pomenilo prvi korak v smeri izgradnje tolerantne in dostojanstvene države, ki si prizadeva, da se temno poglavje njene zgodovine ne bi nikoli več ponovilo.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.