c S
Akamasoa
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
30.10.2015 V zadnjih slabih dveh tednih je domovino svojih staršev znova obiskal Pedro Opeka, ki že skoraj štiri desetletja pomaga in živi z malagaškimi ljudmi. O njegovi predanosti poslanstvu pomagati ljudem v skrajni revščini priča, kako v vaseh na obrobju prestolnice Antananarivo njegova skupnost Akamasoa nadomešča storitve ugrabljene države.

Življenjska zgodba Pedra Opeka je poznana. Rodil se je slovenskima staršema v Argentini, ki sta ob koncu druge svetovne vojne kot begunca zbežala pred totalitarnim nasiljem. Po študiju teologije v Parizu, Opeka že od leta 1976 kot misijonar deluje na Madagaskarju, pri čemer se je konec osemdesetih let posvetil delu v najrevnejših soseskah, predvsem v kraju Antolojanahary. Pred dvema tednoma je tako v nekdanji košarkarski dvorani hale Tivoli  pred nekaj tisočimi obiskovalci potekal tradicionalni dobrodelni koncert za malagaško skupnost Akamasoa na otoku Madagaskar, ki jo je pred desetletji ustanovil oče Pedro Opeka. Njene vasi so danes že dosegale velikost srednje velikega slovenskega mesta, saj tam sedaj živi okrog trideset tisoč posameznikov. Opeka je tako v dveh desetletjih in pol s pomočjo dobrodelnih organizacij iz nič ustvaril mesto, kjer so najrevnejši našli zatočišče in kjer lahko tudi preživljajo svoje družine.

Njegovo delovanje v zadnjih desetletjih kaže, kako lahko posamezni človek pomaga revnejšim, s pomočjo dobrote premožnejših, kadar avtohtono prebivalstvo ne more računati na drugo pomoč. V državah kot je Madagaskar je država odsotna oziroma je ni niti pri zagotavljanju najmanjšega jedra ekonomskih in socialnih pravic. Indeks človekovega razvoja je na Madagaskarju tako nizek, da ga Združeni narodi uvrščajo v skupino najbolj nerazvitih držav. Pravice kot so pravica do hrane, vode, izobraževanja in dostojnega prebivališča so pogostokrat neuslišane sanje v afriških mestih, kaj šele na njihovem obrobju.

Kjer državne socialne pomoči ni, oziroma kjer jo oblasti iz različnih razlogov ne želijo zagotavljati, ostane prebivalstvo prepuščeno samim sebi. Lahko ima srečo, da pomoč najde v več desetletij dolgem nesebičnem delu humanitarnih organizacij in zasebnikov. Zasebni sektor je tisti, ki lahko delno ali v celoti nadomestni državne ukrepe, ki izostajajo zaradi finančnih nezmožnosti ali pa zaradi njene ugrabitve s strani različnih interesnih skupin oziroma prikritih hudodelskih združb, kot je denimo pogosto v državah podsaharske Afrike.

Vloge Pedra Opeke ne gre zmanjšati, češ da je sam v prvi vrsti misijonar krščanske vere, saj njegove izjave tako na dobrodelni prireditvi v hali Tivoli kot njegove knjige in prispevki pričajo, da gre v prvi vrsti za humanitarnega delavca. On je vse podredil prav temu cilju, da človeku v teh skromnih življenjskih pogojih povrne človekovo dostojanstvo. Vendar to ni le individualna dobrina, kot se velikokrat ponavlja v zadnjih tednih, temveč kolektivna dobrina, ki odraža zrelost in civiliziranost neke družbe in države. Opeka tako na mikro primeru skupnosti Akamasoa udejanja pristop enakosti osnovnih zmožnosti, ki ga je pred desetletji razvil indijski ekonomist Amartya Sen. Ta poudarja, da je revščino najučinkoviteje izkoreniniti s povečanjem zmožnosti posameznikov, da si sami oblikujejo svojo življenjsko pot. To pa je mogoče le, če  so jim zagotovljene osnovne življenjske dobrine kot so hrana, voda, dostojno prebivališče in izobraževanje. Šele ko so jim te zagotovljene, se lahko posameznikovo življenje samouresničuje, tako da poskrbi za preživetje sebe in svoje družine, ter izoblikuje svojo prihodnost.

Opeka je v svojih nastopih v zadnjih tednih opozoril, da imajo seveda države primarno odgovornost za zagotavljanje osnovnih ekonomskih in socialnih pravic. Istočasno pa je opozoril, da dobršen del odgovornosti za težke in brezizhodne razmere v državah podsaharske vlade nosijo razvite države. Predvsem je izpostavil zgodovinsko odgovornost Evrope. Opeka tako pravi, da ima »Evropa … dolžnost, da afriški celini poravna ta moralni dolg, ki ni samo vračanje denarja, treba je gledati širše« (Siol, 16. oktober 2015). Njegove besede si lahko razlagamo tako, da imajo razvitejše države ekstrateritorialne obveznosti, da pomoči potrebnim državam pripomorejo pri uresničevanju in zagotavljanju nekaterih ekonomskih in socialnih pravic. Vlade evropskih držav se takšnih zavezam izogibajo in jih verjetno nikoli ne bodo želele javno priznati. Nasprotno pa običajni ljudje iz istih držav izkazujejo naklonjenost do dela Petra Opeke v skupnosti Akamasoa s tem, da že vrsto let podpirajo njeno delovanje in vrsto različnih aktivnosti.

Njegova simbolična drža izhaja tudi iz njegovih izjav o pričujoči globoki in prelomni begunski krizi, ki jo delno povezuje tudi z mačehovskim odnosom Evrope do globalnega juga, od koder sedaj bodisi zaradi državljanskih vojn bodisi zaradi želje po boljšem življenju, prihajajo begunci in migranti. Opekove besede so pogumne in zgovorne same po sebi: »Jaz sem sin beguncev in sem hvaležen Argentini, da je sprejela slovenske begunce in begunce z vsega sveta. Z odprtimi rokami. Za vsako begunsko družino mora biti na našem svetu prostor. Ga moramo najti, če smo humani« (Časnik, 18. oktober 2015). Če kaj, iz Opekovega dela izhaja nepopustljivo in vsakodnevno varovanje človekovega dostojanstva. Istočasno pa njegovo življenje in poklicna pot jasno sporočata, da so tudi zasebniki – ne le država - zavezani za varovanje in uresničevanje minimalnih človekovih pravic, v dobrem in slabem. Ko države ni, njeno vlogo zasedajo običajni in pogumni ljudje z vizijo, da na takšen ali drugačen način pomagajo soljudem, da se jim zagotovi enakost osnovnih zmožnosti in tako odpre možnost za samouresničenje.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.