Največji bančni rop v vsej »amerikanskej« zgodovini ali balada o izginulem zlatu in zlatem pivu

In prav o bančnem ropu takšne vsote dolarskih bankovcev so pred natanko stoletjem poročali tudi slovenski časniki. Neki nesramni »pisun« Naroda[3] se je takole razpisal:

Banditi napadli in blokirali mesto 

Seveda se je slučaj zopet primeril v Ameriki, kjer presega drznost banditov že vse meje. Dne 27. avgusta zjutraj sta se pred malim mestecem Heyworth, država Illinois, ustavila dva avtomobila, v katerih jo sedelo 10 banditov. Prišedši v mesto so pričeli divje streljati skozi okna v trgovine ter nagnali ljudi s ceste. Medtem, ko je šest banditov teroriziralo ter strahovalo vse mesto, so štirje prekinili vse brzojavne, telefonske in železniške zveze mesta Heyworth z ostalim svetom. Banditi so se nato spravili nad State Bank, katero so naskočili s svedri in nitroglicerinom. 

Pred železna vrata blagajne so nalili precejšnjo količino nitroglicerina, se nato odstranili in prižgali užigalno vrvico. Učinek eksplozije je bil velikanski. Blagajno je popolnoma razneslo, porušilo vso banko in še neko sosednje poslopje. Medtem se je zbralo prebivalstvo, ki ga je prignala radovednost na ulico, banditi pa so množico s streli nagnali v hiše in stranske ulice. 

Pri eksploziji so bile uničene tudi velike vsote denarja, v splošno nevoljo banditov, katerim je padlo v roke samo okoli 5.000 dolarjev v gotovini in še [enkrat toliko] v varnostnih listinah [tj. obveznicah]. Banka je imela sicer pretekli teden na razpolago precejšnje vsote denarja, a ga je k sreči razpečala. 

Med časom, ko so banditi razstreljevali banko, se ni smel nihče pojaviti na ulici, ustavljena in zajeta sta bila tudi dva avtomobila, ki sta prispela v mesto. Zanimivo je, da se ni nihče upal upreti napadu banditov, dasi so bankirji v državi Illinois obljubili vsakemu 1.000 dolarjev nagrade, ki ubije [vsaj] enega bandita. Potem, ko so lopovi opravili svoje delo, so oddali še poslovilno salvo ter se odpeljali proti severu. 

In izginili so brez sledu. Kakor – v kinematografu …[4]

Pozornim bralcem teh vrstic se že poraja pomislek, ali je bil ta resda precej filmski bančni rop res tako epohalne razsežnosti, da bi ga sploh lahko umestili med kolikor toliko največje. In prav bi imeli. Že z vidika povprečja škode, ki so ga v tistem času utrpele na primer banke v ameriški zvezni državi Illinois spričo napadov raznoraznih »banditov«, izpad protivrednosti okoli 15 kilogramov zlata iz trezorjev neke dokaj majhne bančne podružnice v nekem podeželskem mestecu skorajda ni omembe vreden. Rop razmeroma solidno stoječe banke bi rokovnjačem leta 1925 v Illinoisu, pa četudi jim je z rušilnimi sredstvi včasih poleg same banke uspelo z zemljo zravnati še ulico (ali dve), moral navreči vsaj 200 dolarskih tisočakov (danes brez inflacije res vsega spoštovanja vrednih 3,15 milijona evrov).[5]

Ne, dragi bralec, res največji bančni rop v zgodovini Amerike se je zgodil osem let po opisanih dogodkih v Heyworthu, točneje 5. aprila 1933. Tokrat ni kradla grožnja z ročno bombo, puško ali pištolo, niti ni trezorjev z dragocenostmi praznil in razstreljeval nitroglicerin. To pot je namreč brezobzirno plenilo prav – pravo. Na ta usodni aprilski dan je namreč novoimenovani ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt (FDR), ki je bi na ta položaj (prvič) izvoljen pred manj kot mesecem dni, podpisal svoj izvršni ukaz št. 6102.

In če smo se v uvodu podučili, da je vsak dolar iz leta 1925 vreden današnjih 18, pa je imela ena enota ameriške valute osem let pozneje v danes aktualnih cenah kupno moč celih 25. Zakaj takšna razlika? Zelo poenostavljeno, vsak ameriški dolar je imel vse do usodnega ukaza dokaj fiksno kritje v zlatu. In tako si za vsakih deset dolarjev dobil precej ličen zlat cekin,[6] katerega nominalna vrednost je ustrezala količini zlata, ki ga je ta kovanec vseboval. In ker se je (takrat še uradno regulirana) cena zlata med letoma 1925 in 1933 dvignila za tretjino, se je temu primerno dvignila tudi vrednost dolarja.

A visok tečaj valute – vsaj tako so me poučili (meni vedno izredno ljubi) ekonomisti – nekako ni preveč blagodejen za gospodarstvo, sploh če se znajde v kakšni bolj trdovratni krizi, kaj šele recesiji. In leta 1933 časov zlovešče velike depresije, ki se je začela s »požigom« vrednosti delnic na Wall Streetu tistega prekletega četrtka 24. oktobra 1929 in se nato razširila po vsem svetu, seveda še ni bilo konec. Če k temu pridamo, da so bili Američani zaradi uveljavitve 18. dopolnila ustave že od leta 1920 pregovorno na suhem (prepoved točenja in prodaje alkohola; pa čeprav zgolj piva),[7] časi onkraj luže res niso bili rožnati.  

(Pre)visokega tečaja zlatega dolarja se je še kako zavedal tudi FDR. To dejstvo je zaviralo ameriški izvoz, dražilo kredite in hkrati brzdalo domačo potrošnjo, s tem pa tudi okrevanje celotnega gospodarstva. In tako se je odločil, da je na ta usodni dan izdal ukaz, katerega vsebino so časniki tedanjega časa povzeli nekako takole:

Nihče ne sme imeti več kot $100 zlata – Po prvem maju so za »hoardarje« določene stroge kazni

WASHINGTON, D. C., 5. aprila. — Kmalu zatem, ko je Franklin D. Roosevelt nastopil svojo službo kot predsednik Združenih držav, je resno opozoril vse Amerikance, naj ne skrivajo zlatega denarja. Zdelo se je, da je tista njegova pretnja že pozabljena, toda včeraj jo je ponovil. Za takozvane »hoarderje« – tj. osebe, ki kupičijo in skrivajo zlati denar, so določene po 1. maju najstrožje kazni. S posebnim odlokom je podredil vse zaloge zlata v tej deželi zvezni kontroli. 

Kdor se hoče posluževati zlata za domače oziroma inozemske trgovske transakcije, mora imeli posebno dovoljenje državne zakladnice. Nobena oseba ne sme brez dovoljenja lastovati več kot sto dolarjev v zlatu oziroma v zlatih nakaznicah. Kdor se bo proti temu pregrešil, bo moral plačati 10.000 dolarjev globe ali bo deset let zaprt ali pa oboje. 

[…] Po prvem predsednikovem svarilu so odnesli ljudje v banke velike vsote zlatega denarja, toda ocenjuje se, da je med ljudmi še vedno ogromna množina zlatih certifikatov in cekinov, ki predstavljajo vrednost nad 1.500 milijonov dolarjev. 

Državni zakladničar [tj. fiskus] sme izdajati dovoljenja za nakup zlata v industrijalne in za eksport zlata v trgovske svrhe. Kdor ima torej več kot za sto dolarjev zlatega denarja oziroma zlatih certifikatov, naj ga zamenja pred 1. majem v tej ali oni rezervni banki.[8]

Od tega trenutka dalje nihče v ZDA razen res redkih izjem ni smel posedovati dolarskih zlatih cekinov, katerih nominalna vsota bi presegala vrednost 100 dolarjev. In kar je seveda še huje, niti zakonito prodati, kaj šele v zasebne »svrhe«. To dejstvo je imelo včasih tudi precej nepričakovane posledice, recimo dokaj resno zagato, pred katero sta se zdaj znašla tudi dva člana zloglasne Dillingerjeve roparske tolpe,[9] ko sta želela oropati pošiljko na opisani način podržavljenega zlata v skupni vrednosti 200 milijonov dolarjev, ki je bil na poti v denversko zakladnico. Do tega ropa nato ni prišlo, bržkone tudi iz razlogov, ki jih je poročevalec tistega časa opisal takole:

Policija je mnenja, da bi bila blaznost poskušati polastiti se tega zlata. Pošiljatev spremljajo vojaki, zvezni detektivi in policija. Pa če bi bilo to tudi mogoče izvršiti, roparji zlatih palic ne bi mogli izpečati ali pa odnesti čez mejo. Ker je sedaj prepovedano v svoji posesti držati zlato, ga tudi nikdo ne bi hotel kupiti. Navzlic strogemu varstvu pa morajo zvezni uradniki te palice vsake pol ure – prešteti.

V deželi, ki je bila (in še vedno je) osrednji branik kapitalizma v svetu, so se tako pravila igre skoraj čez noč popolnoma spremenila. Nekateri so se ob tem (sicer po tiho, predvsem pa na skrivaj) drznili pridušati, da se s tem po »sovjetski šegi« z državno prisilo, pa čeprav »za narodov blagor«, prisvaja do včeraj zasebna last.

A ko ti za ovratnik diha kak agent FBI, oborožen s koltom M1911,[10] se raje prostovoljno ukloniš, kot da bi tvegal, da se ti pripeti naslednje:

Upira se, da bi izročil zlato

Philadelphia, Pa. — Neki tukajšnji industrialist, katerega ime se drži tajno, ima skritega zlata za $120.000. Kljub ukazom vlade pa svojega zlata ne mara izročiti. Svoj denar je zamenjal za zlato malo prej, predno je predsednik izdal ukaz, da se mora vse zlato izročiti vladi. Uspešno pa se je ustavljal, dokler niso končno vladni agenti iztaknili skrivališča, kamor je zlato vtaknil. Zadevo bo zdaj obravnaval vrhovni federalni pravdnik.[11]

In tako se ocenjuje, da je se je okoli tretjina vsega zlata, ki se je na začetku aprila 1933 še nahajala v žepih ameriških zasebnikov, v naslednjih mesecih preselila v trezorje bančnikov, vse našteto po nominalni ceni »dejanske« vrednosti zlata. Njegovo ceno v dolarjih je regulirala prav ameriška oblast, beri tedaj – FDR. Za vsak desetdolarski cekin si tedaj dobil točno deset dolarjev iz 75 odstotkov bombaža, preostanek pa iz lanu, oboje potiskano z dokaj dostojanstvenimi obličji mrtvih politikov pretekle dobe, ki jih vse po vrsti muči res očitna zapeka. »Bogato«, ni kaj.

No, že 5. junija istega leta je sledil nov šok pravne narave za vse Američanke in Američane, in sicer oblastna odločitev (tokrat kongresa), da je bila t. i. zlata klavzula v vseh pogodbah, tako javnih kot zasebnih, od tedaj naprej – nična. Tako v njih od tedaj naprej nikjer ni smelo biti klavzule, po kateri se terjatve, ki iz njih izhajajo, poplačajo tudi v zlatu ali zlatih cekinih. Še neki takratni senator se je ob teh »rabotah« moral pridušati:

»Če imajo naša sodišča še kaj čuta za pravičnost in kaj razumevanja za svetost pogodb, bodo označila to [rešitev] kot – protiustavno.«[12]

Ne razkrivam preveč, če prišepnem, da nimajo in tudi niso. Še tako čislano Vrhovno sodišče je v celi verigi sodb na to temo tovrstno početje državnih oblasti ZDA skorajda v celoti »požegnalo«.[13] A ker je bil in še vedno je ameriški fiskus dokaj žejna zver, je sledilo še več oblastnih ukrepov, s katerimi je bilo najprej vse zlato, ki je bilo na opisani način pri domačinih »zaplenjeno« in ki naj bi ga bilo po bolj zadržanih ocenah vsaj okoli 3.000 ton (!), preneseno v državno zakladnico, sama vrednost dolarja pa je počasi izgubila vsakršno povezavo z zlatim kritjem. Januarja 1934 je bil tako dolar vreden le še 59 centov svoje nekdanje zlate veljave še leto prej. In ne samo to, FDR je oblastno odločil tudi, da se lahko trguje z zlatom samo v okviru mednarodne trgovine, njegova cena za (obračunsko) unčo pa se je v enem dnevu samovoljno dvignila za kar 35 odstotkov na vrednost 35 dolarjev. Že samo s to odločitvijo naj bi ameriška državna blagajna v enem dnevu pridobila kar tri milijarde takratnih dolarjev (kar bi bilo danes 70).[14] In to seveda v zlatu.

In tako nikakor ne preseneča, da so opisano stisko Američanov, ne zavedajoč se, da se dolar ne bo nikoli več vrnil k zlati podlagi, s pridom izkoristili tudi številni Evropejci, in to prav z množično prodajo evropskega »rumenega« čez lužo:

Zlato prihaja v Ameriko – Trije parniki so pripeljali iz Evrope zlata v vrednosti $87,000,000. Na potu ga je še za 85 milijonov dolarjev. 

Kot še nikdar v zgodovini, prihajajo v Združene države velikanske množice zlata iz Evrope. Do sedaj je prišlo, ali pa je na potu v Ameriko zlata v vrednosti $350,000.000. To zlato gre naravnost v posest vlade Združenih držav. S tem je zakladnica zvezne vlade v posesti največjega zlatega zaklada v zgodovini v znesku $8.000.000.000. (…) Ta prevoz zlata je posledica odredbe predsednika Roosevelta, da plačajo Združene države $35 za unčo zlata. Evropski lastniki so s tem napravili velik dobiček, toda ga ne morejo več dobiti nazaj, kadar je enkrat v tej deželi.[15]

In res je bilo tako. Amerika nikoli več ni bila »zlata«, Američani pa so zakonito lahko posedovali več kot nekaj sto gramov zlata šele po letu 1971, že leto pozneje se je iz njihovih denarnic (tj. kovancev) poslovilo še srebro.

Vse zlato, ki je bilo po opisanih oblastnih tržnih manipulacijah FDR (ali je sploh mogoče s kakim drugim izrazom opisati, kar smo pravkar prebrali?) na podlagi vse bolj razvrednotenih dolarjev nakupljeno od Evrope in drugod, pa zdaj skupaj z že omenjenimi »zaplenjenimi« 3.000 tonami tvori srčiko še dandanašnjih ameriških zlatih rezerv. Teh se je samo v tistem času nabralo toliko, da so morali posebej za to zgraditi novo, utrjeno in posebej zavarovano skladišče. Reče se mu Fort Knox.

***

Odprava zlate valute v Ameriki je sovpadala s še eno za marsikaterega domačina precej bolj razveseljivo razveljavitvijo, in sicer prohibicije. In tako so si Američani leta 1933 lahko spet naročili polič piva. Ali dva. A ker so zakrnele proizvodne zmogljivosti domačih pivovarn komaj dohajale neizprosno žejo ameriških potrošnikov, jim je ponovno na pomoč priskočila prav Evropa:  

PIVO TEČE V AMERIKO

Skoraj vsi brzoparniki, ki vozijo zadnje dni iz angleških pristanišč v Ameriko, so natovorjeni s pivom, kajti žejni Američani ga izdelujejo doma premalo, da bi po 13 letih prohibicije namočili svoja izsušena grla. Luksuzna ladja »Georgic« je odpeljala 10. t. m. z Liverpoola v Ameriko 20.000 steklenic piva, te dni so pa poslali iz Anglije z največjimi parniki žejnim Američanom nad poldrugi milijon steklenic piva. Da so vrli Američani res že zelo žejni, so dokazali prve dni po odpravi prohibicije, ko so v treh dneh popili vse zaloge piva, kar so ga bile pripravile pivovarne, ki so delale s polno paro že od volitev novega prezidenta [tj. FDR]. 

Evropski pivovarski industriji se obetajo vsaj za bližnjo bodočnost zlati časi, kajti povpraševanje po pivu v Ameriki ne bo popustilo, ameriška industrija pa nima na zalogi uležanega piva. Z malimi izjemami ima ameriška policija pred pijanci mir, ker jih je malo, saj si večina gasi samo žejo, pivo pa itak ni tako močno, da bi človeku zmešalo glavo.[16]

Skratka, predsedniki pridejo in grejo. Oblast se menja. Še denar v denarnici ni varen, sploh pred državo. Pivo pa venomer ostane …

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.