c S
V senci boja proti terorizmu
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
23.09.2011 V  zadnjih tednih smo se z grenkim priokusom spominjali terorističnih napadov na newyorška nebotičnika. Napisanih je bilo na stotine prispevkov o terorju v tistih septembrskih dneh pred desetimi leti in njegovih posledicah. Boj zoper terorizem vsaj od takrat sodi med prednostne naloge posameznih držav in dobršnega dela mednarodne skupnosti. Nekatere države so v tem boju zanemarile svoje obveznosti do varovanja temeljnih človekovih pravic. Manj besed pa je bilo prebrati o tihem podrejanju afriške celine, ki še vedno poteka v senci vojn v Iraku in Afganistanu.

Boj zoper terorizem ponazarja dileme s katerimi se srečujejo države pri usklajevanju dveh nasprotujočih vrednot v sodobnih demokratičnih družbah. Postavljata se vprašanji ali preprečevanje terorizma slabi varstvo temeljnih človekovih pravic, in ali lahko temeljne človekove pravice ovirajo protiteroristične ukrepe. Države so v boju proti terorizmu povzročile nešteto kršitev temeljnih človekovih pravic, vendar bi bilo nesmiselno trditi, da je v zadnjem desetletju do sistematičnih kršitev temeljnih človekovih pravic prihajalo samo s protiterorističnimi ukrepi,  kot posredno izhaja iz nekaterih publicističnih prispevkov. 

Ker je večina t.i. zahodnih držav posvečala reševanju državljanskih v Iraku in Afganistanu, je na afriško celino skozi glavna vrata vstopila največja azijska sila, Kitajska. S svojimi investicijami in delavci je v celoti spremenila podobo celine, ki je nekoč veljala za lahek plen britanskih, francoskih, nemških, italijanskih, portugalskih in španskih kolonialnih imperijev.

Na afriški celini Kitajska v zadnjem desetletju gospodarsko sodeluje z večino držav, tudi s tistimi, s katerimi evropske države zaradi diktatorstva ne želijo sodelovati. Ker Kitajska potrebuje naravne vire za potešitev energetskega povpraševanja kitajskega gospodarstva in nadaljevanje njegove gospodarske rasti, njena kitajska podjetja iščejo poslovne priložnosti pri upravljanju in koriščenju afriških naravnih virov. Hkrati afriškim državam pomagajo pri napredovanju na področju infrastrukture, tehnologije in znanosti. Kitajska je več kot dvajsetim afriškim državam odpravila tudi carinske dajatve za uvoz carinskih izdelkov. Več sto afriških študentov pa se vsako leto namesto na ameriške in evropske univerze podaja na Kitajsko. Več kot milijon kitajskih delavcev pa se je v zadnjem desetletju preselilo na afriški kontinent. Še več, Kitajska je letos spomladi afriškim državam obljubila več kot pet milijard posojil v prihodnjih letih.

Izkoriščenje naravnih virov povzroča okoljevarstvene težave, za katere se razen lokalnega prebivalstva ne zmeni nihče. Gospodarsko sodelovanje z diktatorskimi režimi pomeni, da bodo koristi sodelovanja uživale samo afriške elite, ki si bodo lahko zgradile še večje vile in bazene, medtem ko večina afriškega prebivalstva še vedno živi pod pragom revščine.  Za razliko od evropskih držav, Kitajska svojih investicij in razvojne pomoči ne pogojuje s tem, da država varuje človekove pravice in da učinkovito upravlja svoje javne finance. Pomembno je le gospodarsko sodelovanje in nič drugega.

Kitajske investicije imajo zato dolgoročno negativne posledice za varovanje okolja, varovanje človekovih pravic in za učinkovito vodenje države. Nizki delovni standardi, ki jih iz kitajskega v afriško okolje prinašajo kitajska podjetja, so dodaten problem.  Znana je pregovorna kitajska zadržanost pri preprečevanju hudodelstev zoper človečnost in sistematičnega kršenja človekovih pravic v sudanski pokrajini Darfur in v osrčju afriške celine, Demokratični republiki Kongo, ter v Keniji. Da je za kitajsko investiranje potrebno plačati visoko ceno jasno izhaja iz Angole, Guine Bissau in Zambije, kjer kitajske investicije niso prispevale k izboljšanju vsesplošnega življenjskega standarda, kaj šele k boljšemu upravljanju države in prevzemanju odgovornosti. Preglednost poslovanja je kitajskim podjetjem, podobno kot v preteklosti evropskim podjetjem, španska vas.

Kitajski gospodarski kolonializem načenja temelje pojma človekovih pravic, saj jih ne priznava kot nujne za delovanje vsakokratne družbe, saj tudi sama doma ne spoštuje človekovih pravic, predvsem državljanskih in političnih pravic. Ravno slednja skupina človekovih pravic pa je ključna za delovanje svobodne demokratične družbe in pravne države, kjerkoli že. Gospodarski razvoj afriških držav bo tako še naprej plen diktatorskih elit, ki zanemarjajo odgovornost za vsesplošni družbeni razvoj. Brez pravne države pa bodo lokalna afriška gospodarstva še naprej lahek plen kitajskega kolonializma.

V senci protiterorističnih ukrepov na afriški celini tako poteka še pomembnejši boj za zoper gospodarsko kolonizacijo kontinenta, ki je v preteklih stoletjih že preveč pretrpel med arabsko in evropsko kolonizacijo. Kitajska kolonizacija tako nadaljuje vzorce, ki so jih ustvarile stare kolonialne sile, in jih še poslabšuje. Slednje navsezadnje opazujejo tudi sami Afričani, ki od kitajskih investicij nimajo veliko. Afričani se lahko iz revščine prebijejo le sami z uveljavljanjem odgovornega vodenja držav, svobodne demokratične družbe, izkoreninjenjem korupcije, spoštovanjem človekovih pravic, pravne države in varstva okolja, ter z dejavno civilno družbo.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.