Ustavno sodišče RS je v torek razburkalo slovensko javnost, ko je javno objavilo odločbo št.U-I-269/12-24 z dne 4.12.2014 v kateri je odločilo, da je prvi stavek drugega odstavka 86. člena Zakona o organizaciji in financiranju, vzgoje in izobraževanja (ZOFVI) v delu, ki se nanaša na javno veljavne programe osnovnošolskega izobraževanja, neustaven (1. točka izreka odločbe). Državni zbor bo tako moral v enem letu odpraviti ugotovljeno neustavnost tako, da bo država stoodstotno financirala javno veljavne programe osnovnošolskega izobraževanja, ki jih izvajajo zasebne osnovne šole (2. točka izreka).
Vse od objave odločbe Ustavnega sodišča naprej lahko poslušamo različna prepričevanja, ki na trenutke celo mejijo na ustrahovanja o tem, kako bo sedaj poraslo število zasebnih osnovnih šol, ter da bodo javne osnovne šole izgubile tako učence in financiranje ter posledično tudi učitelje, ter da je slednje potrebno na vse načine preprečiti. Nekateri menijo, da odločba pomeni nadaljnji korak v poskusu rekatolizacije Slovenije. Nič od tega ne drži.
Ustava v prvem odstavku 57. člena določa, da je izobraževanje svobodno, pri čemer drugi odstavek istega člena določa, da je osnovnošolsko izobraževanje obvezno in se financira iz javnih sredstev. Torkova odločitev Ustavnega sodišča o stoodstotnem financiranju javnih programov na zasebnih osnovnih šolah sicer navidezno stremi k pluralizaciji osnovnošolskega izobraževanja, vendar se lahko strinjamo samo z njenim zaključkom in manj z njeno obrazložitvijo. Odločba Ustavnega sodišča ni tako vodotesna, kot jo želijo prikazati nasprotniki zasebnih osnovnih šol, saj je na več mestih slabo argumentirana.
Ustavno sodišče denimo v 11. točki odločbe zapiše, da »je pravica do svobodnega izobraževanja človekova pravica negativnega statusa …«. Vprašanje je od kod Ustavnem sodišču takšna razlaga, saj je z ničemer ne podkrepi. Svoboda izobraževanja je v praksi različnih domačih in mednarodnih sodišč oziroma odborov Sveta Evrope in Združenih narodov človekova pravica, ki ustvarja državno obveznost spoštovati, varovati in jo uresničevati, se pravi, da je pravica tako negativnega kot tudi pozitivnega statusa (glej denimo Campaign for Fiscal Equity v State of New York et al. 719 N.Y.S 2d 475658). Nato Ustavno sodišče sklicujoč se na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Belgian Linguistic (št. 1474/62; 1677/62; 1691/62; 1769/63; 1994/63 in 2126/64, 23.7.1968) ugotovi, da je glede »pravice do svobodnega izobraževanja iz prvega odstavka 57. člena Ustave … zatrjevana protiustavnost izpodbijane ureditve financiranja izobraževanja torej neutemeljena« (13. točka odločbe). V tej luči Ustavno sodišče zanemari vso najnovejšo prakso Evropskega sodišča za človekove pravice glede pozitivne obveznosti države glede pravice do izobraževanja in drugih svoboščin, da »država vzpostaviti ravnovesje med, na eni strani potrebami po izobraževanju, …, in po drugi strani, njenimi omejenimi zmožnostmi … (Velyo Velev v Bolgarija, št. 16032/07, 27.5.2014, 33. odstavek, glej tudi Ponomaryovi v Bolgarija, št. 5335/05, 21.6.2011, 49. odstavek; in Oršuš v Hrvaška, št.15766/03, 16.3.2010, 146. odstavek). V tej smeri Ustavno sodišče žal ni poudarilo ključnih besed glede varstva svoboščin iz zadeve Handyside v Združeno kraljestvo ((1976) 1 EHRR 737), kjer je Evropsko sodišče zapisalo, da so »takšne … zahteve pluralizma, strpnosti in širokosrčnosti, brez katerih ni "demokratične družbe"« (49. odstavek, slovenski prevod v D. Gomien, Kratek vodič po Evropski konvenciji o človekovih pravicah, Ministrstvo za pravosodje, 2009, str. 87). Država mora zagotavljati pluralnost izobraževalnih možnosti tako, da zagotavlja financiranje javnih programov tako v javnih kot v zasebnih osnovnih šolah, s čimer posameznikom omogoči, da uresničujejo svojo pravico do izobraževanja.
Ustavno sodišče je nato ugotovilo kršitev drugega odstavka 57. člena Ustave, saj je odločilo, da »zakonodajalec ni izkazal, da je poseg v pravico do brezplačnega osnovnošolskega izobraževanja utemeljen z ustavno dopustnim ciljem« (29. odstavek odločbe), in se nato upravičeno ni spustilo v presojo kriterijev načela sorazmernosti v ožjem pomenu. Istočasno je Ustavno sodišče zapisalo, da »drugi odstavek 57. člena Ustave torej zahteva, naj se javno financira obvezen minimum osnovne izobrazbe, ki je enotno določena po vsebini, kar pa ne zajema financiranja dodatnih vsebin, ki so odvisne od vrednostnih usmeritev posameznih izvajalcev osnovnošolskega izobraževanja« (25. odstavek odločbe). Žal pa Ustavno sodišče ni dovolj jasno pojasnilo zakaj 57. člen Ustave zahteva, da se »javno financira obvezen minimum osnovne izobrazbe« (29. odstavek odločbe). Katera je tista temeljna vrednota na kateri temeljita prvi in drugi odstavek 57. člena Ustave?
Pluralizem oziroma pluralnost ponudnikov izobraževanja kot temeljno vseobsegajočo vrednoto, ki utemeljuje svobodo izobraževanja, zaman iščemo v odločbi. V svojem pritrdilnem ločenem mnenju ga sicer omenja sodnik Zobec, ki se sklicuje na 21. točko odločbe št. U-I-68/98 z dne 22. 11. 2001, kjer je Ustavno sodišče zapisalo, da »če naj bo ustavno zagotovljena pluraliteta nosilcev izobraževanja dejansko uresničena, je država dolžna ustvariti tudi finančne možnosti za to«. Pluralnost v svojem odklonilnem ločenem mnenju večkrat omenja tudi sodnica Korpič - Horvat, pri čemer žal ne pojasni, da se bistvo pluralnosti v izobraževanju skriva prav v enakem obravnavanju javnih in zasebnih izvajalcev javno veljavnih programov obveznega osnovnošolskega izobraževanja. Država z njihovim enakopravnim financiranjem uresničuje svojo minimalno obveznost oziroma ustavno jedro spoštovati, varovati in uresničevati svobodo izobraževanja. Država ima tako negativno in pozitivno obveznost uresničevati svobodo izobraževanja.
Tako šibka obrazložena odločba je morda posledica nesoglasij med ustavnimi sodniki, saj je bila odločba sprejeta s polariziranimi petimi glasovi proti štirim, kar sporoča, da so na sejah Ustavnega sodišča potekale burne debate. Zaradi tega je verjetno trpela tudi kakovost obrazložitve. V širšem kontekstu si je težko prestavljati, da bi zaradi odločbe v letošnjem letu nastalo na desetine, kaj šele stotine novih zasebnih osnovnih šol, ki bi izvajale javno veljavne programe. Če pa bi že nastale, bi bilo slednje več kot dobrodošlo, saj bi bilo s tem manj javnih osnovnih šol, za katere bi morala država zagotavljati, vzdrževati in obnavljati šolsko infrastrukturo. V takšnem primeru bi vse breme nosili zasebni ustanovitelji, pri čemer bi lahko država namenila več sredstev za kakovostno izvajanje programov.
Kljub neprepričljivi obrazložitvi, je predmetna odločba korak v pravo smer. Država ima pozitivno obveznost, da posameznikom oziroma njihovim staršem omogoča pluralnost izbire njihovega osnovnošolskega izobraževanja, tako da stoodstotno javno financira javno veljavne programe osnovnošolskega izobraževanja tudi v zasebnih osnovnih šolah. Morda je bolj kot njena slaba obrazložitev zaskrbljujoče dejstvo, da je bila sprejeta le s petimi glasovi proti štirim. Takšno delitev med ustavnimi sodniki je mogoče pojasniti z globokimi ideološkimi nesoglasji med ustavnimi sodniki. Povedno je tudi dejstvo, da ustavni sodniki konec leta 2014 niso bili zmožni zbrati soglasja o tako temeljni vrednoti vsake svobodne in demokratične družbe kot je pluralnost. To pa je verjetno veliko bolj zaskrbljujoče kot sicer neprepričljiva obrazložitev ustavne odločbe.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
