c S
Soglasje o nesoglasju
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
16.12.2011 Teden dni pred praznovanjem dvajsetletnice Ustave RS se slovenska družba in država utapljata v ozračju brezizhodnosti in ravnodušnosti. Obrazi ljudi na mariborskih, ljubljanskih, kranjskih in ulicah drugih slovenskih mest kažejo na brezupnost.  Slovenska ustava je bila sprejeta kot konstitutivni dokument slovenskega naroda, pri čemer naj bi povezovala vse slovenske državljane, ne glede na kraj njihovega rojstva. Dvajset let kasneje ustava vse očitneje postaja okvir brez slike, ustavnopravni okvir brez vsebinske preslikave v resničnem družbenem življenju. Duša slovenske družbe je tako dvajset let po demokratizaciji pristala na samem dnu.

Ustava, ki je pred dvajsetimi leti vsaj simbolično povezala slovenski narod, dvajset let kasneje izgublja na pomembnosti in povezovalni vlogi. Spremembe v družbenem kontekstu so izničile njen pomen. Tudi zato, ker od temeljnih ustavnih načel ostaja le še črnilo, saj jih ljudje v vsakodnevnem življenju ne uresničujejo. Vsebinsko varstvo človekovih pravic je zamenjala retorika človekovih pravic. Predstavniki različnih organov javne uprave so postali poglavitni razlagalci vsebine posameznih človekovih pravic. Narobe svet.

Takšno spoznanje je bridko, vendar resnično. Pri tem se postavlja vprašanje ali slovenska družba še lahko znova najde soglasje o minimalnih predpostavkah za njen razvoj v zrelo evropsko državo. Soglasje, ki je pred dvajsetimi leti nastalo ob razglasitvi samostojnosti in sprejemu slovenske ustave, je izpuhtelo. Dandanes tako soglašamo le o tem, da ne obstaja soglasje o temeljnih družbenih vrednotah in pogojih za nadaljnji razvoj slovenske družbe v demokratično svobodno evropsko družbo.

In še nekaj. V slovenski družbi, ki jo nekateri utopično opisujejo kot demokratično in odprto, lahko posameznik za odkrito in svobodno izražanje svojih osebnih in strokovnih stališč plača visoko ceno tako v poklicnem in zasebnem življenju, tudi do mere, da ga uvrščajo v to ali drugo politično stranko, kot je v zadnji kolumni pisal kolega Avbelj, in mu na raznih spletnih forumih ‘nevidneži’ celo strežejo po življenju.

Zato se tudi večina, predvsem mladih ljudi, ki bi lahko gradili in izgradili slovensko prihodnost, zateka bodisi v zasebnost družinskega življenja, ali se preseli za devet gora, v tujino, kjer lahko v miru ustvarja. Takšna družba je v resnici zaprta, izključujoča in kaznuje vsakogar, komur vrhovni ‘modreci’ ne podelijo besede, saj preostali prebivalci Slovenije tako ali tako nimamo pravice izražati svojih mnenj. Vendar prelomni čas bolj kot kdajkoli prej zahteva široko družbeno izražanje. Pri tem gre za ustavnopravno in mednarodnopravno pravico vsakogar, da javno z imenom in priimkom izreče svoje stališče o razmerah v slovenski državi.

Trenutna slovenska stvarnost ni v ničemer boljša kot v prelomnih devetdesetih letih. Je slabša. Pa ne zaradi pregovorne razdeljenosti slovenske družbe, ampak zaradi izkazane brezizhodnosti in ponavljanja podobnih vzorcev v vseh porah družbenega prostora. Vrata za izhod so samo še priprta in se bodo kmalu zaprla. Res, da je potrebno samozavestno zreti v prihodnja desetletja, vendar optimistično razpoloženje pojenjuje, ko človek analizira resnično slovensko danost, ki je svetlobna leta oddaljena od uresničevanja ustavnih načel, prevzemanja družbene odgovornosti in spodbujanja ustvarjalnosti.  Države, ki jo je pred dvajsetimi leti utemeljila slovenska ustava, ni več. Ostale so samo še stare lovorike, na katerih se nabira prah. Če želimo obdržati slovensko državo, moramo vsi stopiti skupaj, doseči soglasje, in se zediniti o minimalnih predpostavkah za delovanje družbe v prihodnosti. Brez soglasja, slovenske države čez dvajset let ne bo več oziroma bo postala plen in orodje v rokah interesnih skupin in kriminalnih združb.

Le še malo nas loči od trenutka, ko bomo vsi skupaj padli na izpitu zrelosti. Tega bi se morali vsi zavedati, ter se dejavno in samozavestno truditi, da ga opravimo. Vsakršno čezmerno kritiziranje in hvalisanje lahko le pripomoreta, da izhoda več ne bo. Potrebno je objektivno dojeti stvarnost danega položaja in končno prevzeti odgovornost in se zavezati uresničevanju temeljnih ustavnih načel in podpirati ustvarjalnost v vsakem kotičku slovenske družbe.

Da se bo to zgodilo, si moramo vsi skupaj prizadevati z vsemi našimi močmi.  Od vseh nas je odvisno v kakšni družbi želimo živeti in ustvarjati. Za prihodnost Slovenije je sprejemljiva samo popolna svobodna evropska demokratična družba in nič drugega. Samo od nas samih in nikogar drugega je odvisno ali bomo takšno vladavino v polni meri kdaj dosegli. Soglasje je potrebno tu in zdaj. Če nam gre še za našo državo. Dvajsetletnica ustave prinaša spoznanje, da bo novo družbeno pogodbo oziroma soglasje zelo težko doseči. Le soglasje med primarnimi skupinami v družbi lahko državi prinese izhod iz prepada.

Slovenska država potrebuje soglasje o temeljnih izhodiščih za njen nadaljnji razvoj v moderno evropsko državo. Morda pa res nismo sposobni več. Morda res ne zmoremo zgraditi zrele evropske države. Morda res, vendar te teze ne moremo zagovarjati, dokler se ne poskusi znova najti tisti najmanjši skupni imenovalec, ki mora temeljiti na uresničevanju ustavnih načel v vsakdanjem življenju. Čas za prelom in za zrelo evropsko demokratično družbo je sedaj. Čez nekaj let bo prepozno, kljub vsem našim iskrenim željam. Soglasje o nesoglasju ne zadošča več.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.