Če človek vsaj malo spremlja dogodke na evropskih nogometnih igriščih, se tako ni mogoče izogniti pogovoru o dopinški zadevi Adrijana Mutuja. Adrian Mutu je romunski nogometaš, ki trenutno zastopa vijolčaste barve Fiorentine. Še bolj kot športno ozadje pa je zanimiva pravna plat te zgodbe.
Za razumevanje Mutujeve zgodbe je potrebno čas zavrteti za nekaj let nazaj. Adrian Mutu se je leta 2003 pridružil angleškemu nogometnemu prvoligašu Chelsea - po tem, ko je tja prestopil iz italijanskega prvoligaša Parme, za dvaindvajset in pol milijonov evrov. Septembra 2004 so mu na običajnem kontrolnem testu našli sledi kokaina v krvi, zaradi česar ga je nogometni klub Chelsea dober mesec dni kasneje tudi odpustil. Angleška nogometna zveza ga je pri tem oglobila za 20 tisoč funtov in mu odmerila prepoved igranja za sedem mesecev. V prispevku obravnavam samo izbrane poudarke iz predmetne zadeve.
Nogometni klub Chelsea je v začetku leta 2005 pričel uveljavljati oškodnino zoper Mutuja, pri čemer je prizivni odbor Angleške nogometne organizacije odločil, da je Mutu neupravičeno kršil pogodbo o zaposlitvi s Chelsea-jem. Angleški nogometni klub je na podlagi omenjene odločitve Angleške nogometne zveze zahteval odškodnino pri Mednarodni nogometni zvezi.
V prvem tednu maja 2008 je Senat za reševanje sporov Mednarodne nogometne zveze Mutuju naložil plačilo odškodnine v višini 17.173.990 Eurov, s petimi odstotnimi letnimi obrestmi, kot odškodnino njegovemu bivšemu klubu Chelsea, zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Senat je do tega zneska prišel na podlagi izgubljenih zaslužkov in časa do izteka njegove pogodbe pri Chelsea-ju. Znesek vsebuje 16.500.000 Eurov za ne-amortizirani del prestopne oškodnine plačane v letu 2002 Parmi in 307.340 Eurov za ne-amortizirani del podpisane pristojbine plačane Mutuju, ter 366.650 Eurov za ne-amortizirani del provizije plačane njegovemu agentu. Zanimivo je, da je senat poudaril, da je nogometni klub Chelsea utrpel ogromno škodo, ker je eden od njegovih najbolj priljubljenih igralcev padel na dopinškem testu, zaradi česar je trpela javna podoba kluba in je bila omajana zavezanost kluba k spoštovanju načelom družbene odgovornosti.
Senat je odločitev utemeljil na podlagi pojma t.i. specifičnosti športa (the specificity of sport) kot je nogomet. Senat je zapisal, da pojem specifičnost športa omogoča oceno višine odškodnine, ki jo mora poravnati igralec v primeru izredne odpovedi pogodbe iz neupravičenih razlogov, ne le na osnovi stroge uporabe civilnopravnih pravil, ampak tudi na podlagi dejstva, da sodijo igralci med sredstva vsakega kluba (an asset of a club) v smislu njihove športne vrednosti iz ekonomskega vidika. Odškodnina se zato lahko izračuna ne samo na podlagi objektivnih meril, naštetih v 17. členu (bivši 22. člen) členu Uredb Mednarodne nogometne zveze o statusu in prestopu igralcev, ampak tudi na osnovi t.i. specifičnosti športa. Pojem specifičnost športa naj bi tako omogočal odmero odškodnine tudi na podlagi drugih okoliščin, predvsem drugih nastalih stroškov nogometnega kluba. V zaključku je Senat še zapisal, da takšno razumevanje pojma posebnost športa omogoča izračun zneskov nadomestil, ki so ustrezni, pošteni in sprejemljivi za vse interesne skupine v svetu nogometa, ki naj bi upoštevali interese obeh strani, tako igralcev kot klubov.
Mednarodno arbitražno razsodišče (Court of Arbitration for Sport) je avgusta lani potrdilo odločitev senata Mednarodne nogometne zveze. Mutu se na odločitev pritožuje pred švicarskim zveznim sodiščem. Višina odškodnine je najvišja, kar jih je Senat Mednarodne nogometne zveze kadarkoli naložil. Predmetna zadeva odpira vrsto zanimivih pravnih vprašanj, kot so: Ali je Senat Mednarodne nogometne zveze pravilno razložil Uredbo o statusu in prestopu nogometnih igralcev? Ali je višina odškodnine sorazmerna z naravo in obsegom dopinškega prekrška? Ali naj nogometaš ob pozitivnem dopinškem testiranju nosi stroške prestopa iz bivšega kluba? Zakaj nogometni klub Chelsea ni pokril svojih stroškov s prodajo nogometaša tretjemu klubu?
Na obeh straneh spora obstajajo močni argumenti, vendar v nadaljevanju omenjam le nekatere. Nogometni klub Chelsea zagovarja, da boj proti dopingu krepi njegov ugled v javnosti, vendar so nekateri komentatorji prepričani, da bi se njegov ugled še bolj okrepil, če bi Mutu-ja odpustili. Svojo moč pa ima tudi argument, da mora biti Chelsea-ju denar, ki ga je leta 2003 zapravil za nakup Mutu-ja, povrnjen.
Pri presoji in razumevanju predmetne zadeve je potrebno najprej preučiti pomen 17. člena Uredb Mednarodne nogometne zveze o statusu in prestopu igralcev. Določba v prvem odstavku taksativno določa, da se odškodnina za neupravičeno prekinitev pogodbe o zaposlitvi določi na osnovi osebnega dohodka in drugih dohodkov igralca iz obstoječe pogodbe, časa do izteka pogodbe, ter drugih nastalih stroški, ki jih je poravnal nekdanji klub. Iz slednjega izhaja, da načelo t.i. specifičnosti športa eksplicitno ne izhaja iz prvega odstavka 17. člena Uredb, čeprav bi se lahko načelo specifičnosti razlagalo v smislu drugih nastalih stroškov kluba. Četudi se zdi, da sta Arbitražno razsodišče za šport in Senat Mednarodne nogometne zveze zelo prepričana o pomenu te določbe, pa njen pomen ostaja nepojasnjen, saj se porajajo dvomi o diskrecijskem odločanju mednarodnih športnih organov.
Glede višine oškodnine pa se zdi, da so sodišča nekako nemarno pozabila na eno od temeljnih pravnih načel, na načelo sorazmernosti med dopinško kršitvijo in odmerjeno odškodnino. Odmera višine odškodnine bi bila bolj prepričljiva, če bi Razsodišče in Senat podrobneje utemeljila, da je taka višina odškodnine nujna, potrebna in primerna. Četudi gre za civilnopravno področje, nogometni klubi ne bi smeli voditi nogometašev le kot sredstvo kluba, ampak predvsem kot ljudi, ki se učijo iz svojih napak.
Tako ali drugače, odločitve Arbitražnega razsodišča za šport in Senat Mednarodne nogometne zveze pošiljajo opozorilni signal vsem aktivnim nogometašem, kaj jih lahko doleti, če se bodo posluževali kakršnegakoli dopinga. Adrijanu Mutuju pa ne preostane drugega, kot da počaka na odločitev švicarskega sodišča. Če bo švicarsko zvezno sodišče potrdilo odločitve mednarodnih športnih razsodišč, Mutuju verjetno grozi suspenz z nogometnih igrišč, saj takšne gromozanske odškodnine, kljub visokim dohodkom pri Fiorentini, verjetno ne bo mogel poravnati.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
