c S
Od Barbarinega rova do rudnika Pečovnik
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
04.11.2016 V zadnjih mesecih je državna oblast, po trajnih pritiskih civilne družbe, končno malenkostno spremenila svojo politiko do posmrtnih ostankov žrtev povojnih hudodelstev zoper človečnost in genocida po drugi svetovni vojni. Dobrih sedem let po uradnem odkritju grozodejstev v Barbarinem rovu v Hudi jami v Rečiči pri Laškem se je tako končno začelo prenašanje posmrtnih ostankov žrtev. Ali je slovenska država storila dovolj, da bi se počasi, korak za korakom, zaprlo eno izmed najtemačnejših poglavij slovenske zgodovine?

Povojna hudodelstva zoper sto tisoč in več ljudi na skoraj sedemsto različnih krajih na slovenskem ozemlju so, z vidika vsebinske presoje mednarodnega kazenskega prava in prava človekovih pravic, dokaj enostavna zadeva. Šlo je hudodelstva zoper človečnost, v določenih segmentih tudi za dejanje genocida, še posebej, če uporabimo slovensko kazensko zakonodajo, ki dejanje genocida opredeljuje širše. Tudi z vidika prava človekovih pravic se je zgodil nedopusten in arbitraren poseg v pravico do življenja posameznikov.

Številna grobišča so že zabeležena, druga ostaja še neodkrita. Nekaj tisoč trupel naj bi denimo domnevno ležalo še v neizkopanem rudniku Pečovnik pri Celju. Iz filozofskega vidika izhaja, da mora vsaka država svoje mrtve dostojanstveno pokopati, ne glede na kateri svetovnonazorski strani so padli. Ta pietetna obveznost omogoča vsakokratni tranzicijski družbi, da začne očiščevati svojo podzavest in izgrajevati svoje nove temelje. Izkop in pokop sta nujni dejanji, vendar morata potekati dostojanstveno, ne po domače, kot smo v zadnjih dneh priča v Barbarinem rovu v Hudi jami. Ali za varovanje človekovega dostojanstva zadostuje, da mrtve in njihove kosti že končno izkopljemo in jih dostojanstveno pokopljemo? Zagotovo lahko izkop in pokop posmrtnih ostankov žrtev pripomoreta k uresničevanju človekovega  dostojanstva, vendar samo po sebi nista zadostna.

Slovenska država ima po bogati praksi različnih in številnih regionalnih ter mednarodnih odborov in sodišč za človekove pravice pozitivno obveznost, da skrbno, natančno in objektivno razišče in preišče zakaj je prišlo do genocida in hudodelstev zoper človečnost po drugi svetovni vojni. Še pomembnejše pa je, kdo vse v verigi nekdanjega partijskega aparata in njegovih krvoločnih eksekutorjev je zanje odgovoren. Pri tem je slednje pomembno tako za morebitne sodne pregone, ki jih je večina javnosti in strokovnjakov neupravičeno, iz kdove katerih razlogov že odpisala, kot tudi za sorodnike in vse nas, ki živimo v tej državi, in ki imamo pravico, da izvemo, kako je prišlo do sistematičnega in vsesplošnega načrta za poboj sto tisoč in več ljudi. Državna obveznost, da razišče in preganja, je pozitivna obveznost, ki od nje zahteva aktivno ukrepanje in ne nadaljevanje zatečenega stanja, torej pasivnosti.

Državni organi, vključno s kriminalistično policijo, državnim tožilstvom in sodstvom, si morajo po svojih najboljših močeh prizadevati, da raziščejo zakaj je prišlo do povojnih pobojev in kdo je zanje odgovoren. Naključje hoče, da je primarna zadeva iz sodne prakse Evropskega sodišča zoper človekove pravice glede državnih postopkovnih obveznosti prav slovenski primer Šilih v Slovenija (št. 71463/01, 9. april 2009). Države si morajo skrbno prizadevati, da pojasnijo poseg v pravico do življenja in izginotja. Kako lahko slovenska država dokaže, da jo je izpolnila? Enostavno, s trudom, ki bi ga kriminalistični in pravosodni organi hipotetično vložili v razkritje ozadja in odgovornosti za hudodelstva. Država mora zavarovati dokaze, zaslišati priče in opraviti forenzične preiskave izvensodno pobitih. Ni dovolj, da se žrtve izkoplje, pokoplje in organizira spominsko slovesnost, temveč je treba njihove posmrtne ostanke tudi preiskati. Takšne preiskave bi seveda morale potekati neodvisno in nepristransko.

A zgornje so v slovenski državi žal le utopične želje, saj dejstva kažejo drugače. Le maloštevilne so kriminalistične preiskave in še manj številčni kazenski postopki, ki so vsi končali brez vsakršnega kazenskega epiloga. Državno preiskovanje teh najhujših hudodelstev na slovenskem ozemlju je porazno, zato je skorajda odveč omeniti, kako bo razsodilo Evropsko sodišče za človekove pravice, ko bo enkrat pričelo obravnavati takšno zadevo. Verjetno bi bilo zato bolje, da bi takšne preiskave in pregone prepustili uglednim in vrhunskim tujim kriminalističnim ter tožilskim strokovnjakom, ki bi bili imuni na vsakodnevne pritiske, s katerimi se srečujejo slovenski pravosodni organi.

Breme, ki bi ga že do sedaj morala nositi in izpolniti država, so do sedaj nosile oziroma jih še vedno nosijo različne pogumne civilnodružbene iniciative in entuziastični posamezniki ter strokovnjaki, ki večinoma pro bono odkrivajo stranpoti hudodelstev nekdanjega vodilnega družbenega in političnega sloja. Njim gre za zasluga, da se je v zadnjih sedmih letih nekaj, sicer počasi, a vendarle premaknilo na področju odkrivanja hudodelstev nekdanje države. A to več ni dovolj, saj razjasnitev odgovornosti za povojna hudodelstva ni ideološko vprašanje, ampak zadeva vsakega izmed nas, ki živimo v tej državi. Zaradi slednjega bi se morali v zgodbo aktivnejše vključiti tudi pravosodni organi.

Postopkovne obveznosti slovenske države so več kot jasne. Ob izkopu in pokopu posmrtnih ostankov žrtev si mora pristno prizadevati, da se preišče vse okoliščine povojnih pobojev in da identificira odgovorne, bodisi žive ali že pokojne. Šele takrat bo slovenska država izpolnila svoje obveznosti do uresničevanja pravice do življenja iz 2. člena Evropske konvencije in mednarodnega kazenskega prava, pri čemer vsi skupaj pa so bomo lahko spominjali žrtev kot opomin, da se takšna barbarska dejanja nikoli več ne ponovijo. Do takrat pa je treba pravosodne organe stalno opozarjati na njihove neizpolnjene postopkovne obveznosti. 


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.