c S
Vasiliauskas in njegova pravica
dr. Jernej Letnar Černič izr. prof. za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
05.02.2016 Polpretekla zgodovina je pogosto predmet obravnave pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. Da se sodniki pogosto srečujejo s težavami pri obravnavanju hudodelstev iz preteklosti, ni nikakršna skrivnost. Ideološka razdeljenost evropskih družb jim pogosto preprečuje, da bi pri odločanju upoštevali le relevantno pravo.

Jeseni je Evropsko sodišče za človekove pravice podalo odločitev v kontroverzni zadevi Vasiliauskas v. Litva (št. 35343), ki v zadnjih mesecih v evropski javnosti sproža številne burne razprave.  Pritožnik, Vytautas Vasiliauskas je 2. januarja 1953 sodeloval v izvensodnem umoru dveh litvanskih partizanov, ki sta se borila proti sovjetski okupaciji.  Litvanska sodišča so gospoda Vasiliauskasa (nazadnje litvansko Vrhovno sodišče, 22. februarja 2005) na podlagi 99. člena litvanskega kazenskega zakonika obsodila za hudodelstvo genocida, saj naj bi dejanje storil zoper pripadnika politične varovane skupine.

Pritožnik Vasiliauskas je pred Evropskim sodiščem uveljavljal kršitev 7. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki v prvem odstavku določa »Nihče ne sme biti obsojen za katerokoli dejanje, izvršeno s storitvijo ali opustitvijo, ki ni bilo določeno kot kaznivo dejanje po domačem ali po mednarodnem pravu v času, ko je bilo storjeno…« V tej luči ne smemo pozabiti na 2. odstavek istega člena, ki določa, da »ta člen ni ovira za sojenje in kaznovanje oseb za kakšno storitev ali opustitev, ki je bila v času, ko je bila storjena, kazniva po splošnih načelih, ki jih priznavajo civilizirani narodi.« Vasiliauskas je torej utemeljeval kršitev načela določnosti v kazenskem pravu.

Konvencija o preprečevanju in kaznovanju genocida v 2. členu opredeljuje genocid kot »katero koli od (petih) dejanj, storjenih z namenom v celoti ali delno uničiti neko narodnostno, etnično, rasno ali versko skupino kot tako.« Mednarodna opredelitev genocida vključuje štiri varovane skupine: narodnostno, etnično, rasno ali versko skupino. Politične skupine so bile iz opredelitve genocida izključene zaradi vztrajanja delegacije Sovjetske zveze in drugih držav (William Schabas, Genocide in International law, 117 (2d ed. 2009), str. 160). Nekatere domače opredelitve vključno z Litvo pa vključujejo še politične in socialne skupine. Slovenski kazenski zakonik v 100. (1). členu denimo določa štiri varovane skupine, pri čemer izpušča politične in socialne skupine. V drugem odstavku 100. člena pa široko določa, da se »enako kaznuje, kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka proti kakšni skupini zaradi razlogov iz osme alineje 101. člena.«

Veliki senat Evropskega sodišča je 20. oktobra 2015 z devetimi glasovi za in osmimi proti odločil, da so litvanska sodišča Vasiliauskusu kršila pravice iz 7. člena, ker dejanje genocida zoper politične skupine v času storitve ni bi bilo kaznivo v mednarodnem pravu. Večina sodnikov je pritožniku pritrdila, saj opredelitev genocida v letu 1953 naj ne bi vključevala političnih skupin (178. odstavek sodbe). Posledično je sodišče zato odločilo, da »obsodbe pritožnika za genocid ni bilo mogoče predvideti v času umorov partizanov«. (186. odstavek sodbe), zaradi česar je Litva odgovorna za kršitev 1. odstavka 7. člena Evropske konvencije.

Odklonilna ločena mnenja kažejo, da so bili sodniki v senatu povsem razdeljeni. Sodnica Ineta Ziemele je v svojem odklonilnem ločenem mnenju zapisala, da je »v obravnavanem primeru v luči povojnih dogodkov v Litvi napačno omejevati analizo na politične skupine. Večina se je odločila, da bo dogodke v Litvi in umor obeh partizanov presojala v ozkem ideološkem kontekstu. To pa napačno predstavlja, kaj so litvanska sodišča v resnici opravila« (24. odstavek odklonilnega ločenega mnenja). Sicer se je strinjati, da politične skupine leta 1953 niso sodile v mednarodno opredelitev genocida – vanjo še danes ne sodijo. Ziemele pa pravilno poudarja, da dosedanja sodna praksa Evropskega sodišča zahteva le, da obstoja sodobna pravna podlaga za pregon storilcev za njihova pretekla hudodelstva (18. – 20. odstavek odklonilnega ločenega mnenja).  Ključno pa je, da je večina sodnikov spregledala, da sta ubita partizana nedvoumno pripadala litvanski narodnosti skupini, s čimer sta bila tako objektivno kot subjektivno vključena v eno izmed štirih varovanih skupin. Sodniki Villiger, Power-Forde, Pinto de Albuquerque in Kuris tako v svojem ločenem mnenju prepričljivo utemeljujejo, da bi lahko pritožnik že leta 1953 predvidel, da bo za svoje dejanje kdaj kasneje lahko obsojen za genocid.

Preganjanje domnevnih storilcev za hudodelstva iz daljne preteklosti ni mačji kašelj, kot navsezadnje izhaja tudi iz slovenske zgodovinske izkušnje. V večini primerov primanjkuje dokazov, storilci so pri koncu življenja, priče enako. V pričujočem primeru pa bi se lahko zgodba že od začetka zasukala malce drugače. Litvanski tožilec bi se lahko denimo odločil, da bi Vasiliauskusa namesto za hudodelstvo genocida preganjal za eno izmed izvršitvenih dejanj hudodelstev zoper človečnost, ki jih je pravno zagotovo lažje dokazati, pri čemer pa se kazenske sankcije prav dosti ne razlikujejo.

Širša prepričevalna moč odločitve večine je šibka, saj v ničemer ne obrazloži, kako se sodba razlikuje od podobnih zadev kot so denimo Kononov v Latvija (št. 36376/04), Larionovs in Tess v Latvija (št. 45520/04 in 19363/05) in Kolk in Kislyiy v Estonija (št. 23052/04 in 24018/04), kjer pa sodišče spričo podobnih dejstev ni ugotovilo kršitve 7. člena Evropske konvencije. Ker Evropsko sodišče ni utemeljilo razlogov zakaj je odstopilo od svoje prejšnje prakse, pričujoča odločitev tudi ne podaja smernic za odločanje v prihodnjih primerih. Nasprotno, kaže predvsem na izrazito ideološko razdeljenost sodišča, saj se zdi, da odločitev ni sprejelo na podlagi prava, temveč nekaterih drugih razlogov. Odločitve Evropskega sodišča so tako pogosto pogojene s sestavo posameznih senatov in ideološko usmerjenostjo posameznih sodnikov. Sporočilna popotnica pričujoče zadeve zagotovo ni dobra, saj pritožniki od Evropskega sodišča pričakujejo, da bo enako odločalo v podobnih primerih, in da bo morebitne odstope od sodne prakse vsaj dobro utemeljilo. Zadeva Vasiliauskas tako priča, da na Evropskem sodišču ni ustaljene sodne prakse glede uporabe 7. člena Evropske konvencije. V prihodnje lahko samo ugibamo, kako bo sodišče odločilo, ko se bo znova soočilo s podobnim primerom.