c S
Vprašljiva praksa Ustavnega sodišča?
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
30.10.2014 Ustavna pritožba je temeljno sodno sredstvo za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v slovenskem ustavnem redu. Njen namen je učinkovito varovati človekove pravice pravnih subjektov. V zadnjih letih lahko opažamo, da postaja dostop posameznikov z ustavno pritožbo do vsebinske obravnave pred Ustavnim sodiščem vse bolj omejen, če že ne popolnoma onemogočen. Ali je takšna praksa Ustavnega sodišča v formalno svobodni in demokratični, vendar še vedno tranzicijski družbi, sprejemljiva, primerna in nujna?

Slovenska ustava v 6. alineji 160. odstavka določa, da Ustavno sodišče »odloča  o ustavnih pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti«. Zakon o ustavnem sodišču (ZUstS) pa v 1. odstavku 50. člena določa, da se ustavna pritožba »lahko vloži zaradi kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine zoper posamični akt, s katerim je državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe pod pogoji, ki jih določa ta zakon.«

Senat Ustavnega sodišča vse prepogosto s sklepom ne sprejema ustavnih pritožb v obravnavo z naslednjo pomanjkljivo obrazložitvijo: »Senat ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b. člena Zakona o ustavnem sodišču… Senat je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člen ZUstS ...«

55.b. člen v drugem odstavku določa, da se »ustavna pritožba sprejme v obravnavo: - če gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki je imela hujše posledice za pritožnika, ali če gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve.« Ustavno sodišče se v sklepih, s katerimi ne sprejme pritožbe v obravnavo, sklicuje na ta famozni drugi odstavek 55.b. člena. Druge obrazložitve ne podaja, kar je milo rečeno zaskrbljujoče. Tako Ustavno sodišče v sklepih, kjer se sklicuje na drugi odstavek 55. b. člena ne pove ali je šlo v konkretnem primeru za prvo ali drugo alternativo, torej ali pritožbo ni sprejelo v obravnavo, ker kršitev človekovih pravic ni imela hujših posledic za pritožnika, ali pa ni šlo za pomembno ustavnopravno vprašanje, katerega razrešitev bi lahko bila splošno koristna. Nič od tega. Pritožnik lahko ob prejemu sklepa le ugiba ali je šlo za prvo ali drugo možnost, ali pa kar obe.

Še bolj zaskrbljujoče je, da Ustavno sodišče ne vidi potrebe po obrazložitvi sklepov. V interesu pravne varnosti in predvidljivosti je, da bi bili pritožniki seznanjeni v katerih primerih bi bilo verjetneje, da bo Ustavno sodišče zadevo vzelo v obravnavo. Odvetniki bi tako znali bolje svetovati svojim strankam, kdaj naj oziroma kdaj naj ne vložijo pritožbi glede na prejšnjo prakso, ki bi izhajala iz obrazložitev sklepov. Tako danes ni jasno kakšni so pogoji za sprejem zadeve v obravnavo iz razloga razrešitve pomembnega pravnega vprašanja. Da ne omenjamo tega, da je pravica do obrazložitve pomembna sestavina vseh sodnih odločb. Nasprotno, drugi odstavek 55.a. člena jasno in taksativno našteva primere kršitev človekovih pravic, ki se štejejo, da ne povzročajo »hujših posledic za pritožnika«.

Takšna praksa slovenskega Ustavnega sodišča je ustavnopravno vprašljiva. V 22. in 23. členu slovenske Ustave sta vsakomur zagotovljeni pravica do enakega varstva pravic in do učinkovitega sodnega varstva. Iz takšne prakse izhaja, da si Ustavno sodišče 2. odstavek 55.b.člena razlaga tako, kot da bi najvišjega slovenskega ustavnega akta izhajala pravica do izbire katere zadeve bo Ustavno sodišče obravnavalo. Temu seveda ni tako. Če večina v dotičnem senatu Ustavnega sodišča meni, da ni vredno konkretne zadeve sprejeti v obravnavo, mora takšno odločitev tudi ustrezno obrazložiti. Pravica do poštenega sojenja, kot izhaja predvsem iz 1. odstavka 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zagotavlja tudi pravico do vsebinske obravnave pred domačim sodiščem (Suominen v Finska, št. 37801/97, 1. julij 2003).

Eden izmed razlogov za tako dosledno in konzervativno uporabo 55.b. člena naj bi bil tudi v prevelikem številu ustavnih pritožb. Slednje dandanes preprosto več ne drži. Statistika zadnjih let še bolj kot zgornja kritika postavlja pod vprašaj takšno prakso Ustavnega sodišča. Pa jo poglejmo. Ustavno sodišče je še leta 2010 prejelo 1582 ustavnih pritožb, tri leta kasneje pa le še 1031 (glej Letno poročilo Ustavnega sodišča RS za leto 2013, str. 78). V letu 2010 je Ustavno sodišče RS od 1582 sprejelo v obravnavo 74 ustavnih pritožb, kar predstavlja 4.7 odstotka od vseh prejetih pritožb (Prav tam, str. 79). V letu 2014 pa je od 1031 ustavnih pritožb sprejelo v obravnavo le še 23 pritožb, kar predstavlja presenetljivo nizek 2.2 odstotek od vseh prejetih pritožb (Prav tam, str. 79). V letu 2013 je Ustavno sodišče rešilo 1074 ustavnih pritožb, kar je več od 1031 zadev, ki jih je prejelo v istem letu. (Prav tam, str. 76). Statistka dovolj jasno in neposredno kaže na izpostavljeno težavo, da morda vsakršen komentar sploh ni potreben. Število ustavnih pritožb iz leta v leto upada, verjetno tudi iz razloga, da se je v slovenskem javnem prostoru razširil glas, da je skoraj nemogoče oziroma, da obstajajo samo nekaj odstotne možnosti, da ustavno pritožbo Ustavno sodišče sploh sprejeme v obravnavo.

Takšna praksa Ustavnega sodišča ni samo nesprejemljiva z vidika učinkovitega uresničevanja pravice do poštenega sojenja pritožnika, temveč nasprotuje temeljnim vrednotam slovenskega ustavnega reda. Enako je zaskrbljujoča tudi z vidika vsesplošnih razmer v slovenskem sodstvu, ki se sooča z izjemnimi preprekami pri zagotavljanju institucionalne stabilnosti, legitimnosti svojega delovanja in poštenega sojenja. Skoraj tristo sodb Evropskega sodišča za človekove pravice zoper Slovenijo nazorno priča o tem. Ustavno sodišče naj bi delovalo kot najvišji varuh človekovih pravic in temeljnih svoboščin v slovenskem pravnem redu, pri čemer so tudi redna sodišča zavezana varovati človekove pravice.

Seveda obstaja tudi drugo stališče, ki sporoča, da mora najvišje sodišče v domačih pravnih redih delovati predvsem kot precedenčno sodišče, vendar lahko takšen model deluje v zrelih liberalnih demokracijah, ne pa v takšnih kot je slovenska.  Če v obravnavo vsako leto sprejme le nekaj odstotkov prejetih ustavnih pritožb in ne obrazloži razlogov zakaj vseh ostalih ne sprejeme je najmanj, da se začnejo ustvarjati dvomi v pravilnost in poštenost njegovega delovanja, če pustimo ob strani legitimnost. Ustavno sodišče si mora zato večkrat prizadevati, da pogleda izven svojega slonokoščenega stolpa tako, da učinkovito zavaruje človekove pravice in temeljne svoboščine posameznikov. To pa je vendarle tudi smisel njegovega obstoja in delovanja v slovenskem ustavnem redu.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.