Delovanje Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) in udeležbo športnikov na olimpijskih igrah ureja Olimpijska listina. Četrto izmed njenih temeljnih načel olimpijzma določa, da je “udejstovanje s športom človekova pravica. Vsak posameznik mora imeti možnost, da se ukvarja s športom, brez kakršne koli diskriminacije in v olimpijskem duhu, ki zahteva medsebojno razumevanje v duhu prijateljstva, solidarnosti in poštene igre”. Pravico do sodelovanja na olimpijskih igrah opredeljuje 40. člen listine, ki določa, da “mora vsak športnik, trener … spoštovati Olimpijsko listino …” (str. 77). Športniki in ostali sodelujoči morajo tako pred udeležbo na olimpijskih igrah podpisati izjavo o izpolnjevanju pogojev (Eligibility Conditions Form).
Čeprav je športno udejstovanje človekova pravica, se vsak športnik s podpisom izjave odpove vrsti človekovih pravic. Obrazec izjave Nacionalnega olimpijskega komiteja Združenih držav denimo, v 4. točki določa, da “se vse moje fotografije posnete na Olimpijskih igrah … uporablja le za osebne in nekomericalne namene, razen če MOK predhodno poda soglasje”. Naslednje točke posegajo tudi v pravico do zasebnosti športnikov. Še bolj bode v oči zadnji stavek 8. točke izjave, ki sporoča naslednje “ne bom in se na tem mestu odrekam pravici sporožiti kakršen koli zahtevek, arbitražo ali sodni postopek, oziroma poiskati kakršno drugo sodno rešitev pred katerimkoli sodiščem.” Slednjo že tako močno določbo pogojuje še 9. točka : “potrjujem in soglašam, da je moja udeležba na olimpijskih igrah pogojena z mojim veljavnim sprejetjem … izjave o izpolnjevanju pogojev.” Športniki svojih pravic ne morejo uveljavljati pred rednimi sodišči, ampak le pred Mednarodnim arbitražnim sodiščem za šport v Lozani. Že drži, da so Mednarodni olimpijski komite in nacionali olimpijski komiteji avtonomne in sui generis organizacije, ki delujejo na podlagi svojih notranjih pravil. A vendarle morajo tudi njihova notranja pravila spoštovati vsakokratni domači pravni red.
Ali se lahko športniki odpovejo svojim pravicam? Evropsko sodišče za človekove pravice je denimo v zadevi Osmo Suovaniemi v. Finska, v eni izmed redkih odločitev o odpovedi pravicam, zapisalo, da mora biti “odpoved pravici, ki jo zagotavlja Konvencija, … podana na nedvoumen način” ter “da odpovedi postopkovnim pravicam ... zahtevajo minimalna jamstva sorazmerno z njihovo pomembnostjo” (št. 31737/96, 23.2.1999). Večina postopkovnih pravic ni absolutnih in se jim je mogoče odpovedati, če so zagotovljena primerljiva jamstva v drugih sorodnih postopkih.
Večina športnikov vsebine izjave o izpolnjevanju pogojev verjetno prav dobro ne prebere, saj jo dojema kot nujno zlo pri uresničenju njihovih življenjskih sanj. Le na tak način lahko sodelujejo na največjem in najpomembnejšem športnem tekmovanju. Športniki se s podpisom izjave delno odpovejo pravici do sodnega varstva, saj vse spore povezane s sodelovanjem na olimpijskih igrah rešuje le Mednarodno arbitražno sodišče za šport. Že večkrat smo opozorili, da njegovi postopki ne sledijo vsem sestavinam pravice do poštenega sojenja. Kljub temu se mora dotično sodišče v arbitražnih postopkih prizadevati, da v vsakem trenutku spoštuje pravico do poštenega sojenja, vključno s pravico do neodvisnega in nepristranskega, z zakonom ustanovljenega sodišča, saj so slednje zahteve del javnega reda (ordre public) v švicarskem ustavnem sistemu. Spoštovanje pravice do poštenega sojenja se zato sodno nadzira v pritožbenih postopkih pred švicarskim zveznim sodiščem. Odpoved kateremu koli delu pravice do poštenega sojenja zato ni nikoli prostovoljna in nedvoumna.
Mednarodno arbitražno sodišče za šport že dolgo ni več le arbitražno sodišče, ampak se tudi zaradi nadzorstvene funkcije švicarskega zveznega sodišča spreminja v polnokrvno športno sodišče, ki bo lahko postopoma učinkovito varovalo človekove pravice športnikov, podobno oziroma bolje kot domača sodišča. Le-tako bo to sodišče pridobilo na legitimnosti in prepričljivosti svojih odločitev. Zato je potrebno odpoved pravici do sodnega varstva športnikov v izjavi o izpolnjevanju pogojev presojati s ščepcem soli. Res, da Mednarodni olimpijski komite pogojuje udeležbo športnikov na olimpijskih igrah s podpisom te izjave, vendar le-tem vendarle ostane pravica do varstva pred sodiščem v Lozani, ki deluje popolnoma ločeno in neodvisno od Mednarodnega olimpijskega komiteja, četudi se nanj športniki le redkokdaj obrnejo, tudi zaradi visokih stroškov postopka.
Privilegij udeležbe na olimpijskih igrah od športnikov zahteva, da se odpovejo nekaterim človekovim pravicam. Ali je takšno žrtvovanje upravičuje čast, ki so jo deležni vsi udeleženci, od eksotičnih smučarjev do dobitnikov kolajn? Verjetno da, pri čemer lahko slednje natančno pojasnijo le športniki sami. Ali spoštovanje notranjih pravil Mednarodnega olimpijskega komiteja upravičuje poseg v pravice športnikov? Verjetno ne. Vprašanje je tudi ali se športniki sploh lahko popolnoma odpovejo svojim pravicam? Morda bilo potrebno, da se pravila o udeležbi športnikov na olimpijskih igrah ponovno premislijo na podlagi načela sorazmernosti in predvsem zdrave pameti. Pa še to. Glavna beseda naj gre trenutnim in nekdanjim uspešnim športnikom, ki dobro vedo, da bi morala biti večletna odrekanja, trud in vrhunski športni dosežki sama po sebi nagrajena z udeležbo na največjem športnem tekmovanju, pri čemer le-ta ne bi smela biti pogojevana s podpisom izjave o izpolnjevanju pogojev.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
