Tradicionalno razlagamo enakost bodisi kot enakost možnosti oziroma enakost kot rezultat. Obe razlagi imata takšne in drugačne pomanjkljivosti. Prva se nanaša na zagotavljanje enakih začetnih možnosti, pri čemer pa druga pomeni enakost na koncu. Države imajo tako negativno obveznost, da ne povzročajo neenakosti, kot tudi pozitivno obveznosti, da zagotavljajo enakost med zasebniki. Kljub temu opredelitev enakosti v praksi povzroča nemalo težav, saj je prevečkrat odvisna predvsem od ideološke oziroma svetovnonazorske usmerjenosti vsakokratne družbe. Kdaj so posamezniki v dovolj enaki situaciji, da jih lahko obravnavamo enako in kdaj jih moramo obravnavati različno?
Eno najbolj prepričljivih razlag v zadnjih desetletjih je ponudil indijski ekonomist Amartya Sen. Sen je že leta 1979 v svojem predavanju »Enakost česa (Equality of What)«, kjer kritizira obstoječe koncepte enakosti in ponuja svojo razlago enakosti. Sen je takrat zapisal, da človek mora biti zmožen početi določene osnovne stvari … kot so, da je posameznik »zmožen zadovoljiti svoje prehranske potrebe, da se obleče, da ima prebivališče, da ima moč sodelovati v družabnem življenju skupnosti« (str. 218). Sen je slednje osnove potrebe povzel v konceptu, ki ga je poimenoval »enakost osnovnih zmožnosti (basic capabilities equality)« (Prav tam). Zmožnosti se nanašajo primarno na posameznikove osnove potrebe in želje, ki jih posameznik ima v življenju in zmožnosti, da svoje želje v življenju uresniči. V tem smislu je Senov koncept blizu doktrini enakosti možnosti.
Da posameznik lahko uživa enakost na določenem področju, mora imeti zagotovljene vsaj osnovne potrebščine, kot so voda, hrana in dostojanstveno prebivališče. Brez teh osnovnih možnosti posameznik ne more enakopravno nastopati. Sen utemeljuje, da je »prikrajšanost zmožnosti … pomembnejša kot merilo zapostavljenosti, kot je nizek dohodek, saj je le-ta samo instrumentalno pomemben, pri čemer je njegova izvedbena vrednost pogojena s številnimi družbenimi in gospodarskimi okoliščinami« (A. Sen, Development as Freedom, OUP, 199, str. 131). Če niso zagotovljene primarne dobrine posameznika in njegovih otrok, bodo njegove zmožnosti za osnoven človeški razvoj omejene, če že ne popolnoma blokirane. Če petčlanska družina spi na cesti, se njeni otroci goli potepajo naokoli, pijejo umazano vodo in jedo ostanke iz smetišča, potem je jasno, da bo v človeku prevladoval le nagon za preživetje, vse ostalo bo ostalo nepotrebni luksuz. Šele ko se posameznik dvigne na višjo raven, ko so njegove osnovne dobrine zagotovljene, pridobi osebno svobodo, da sam odloča o tem, čemu se bo posvetil v življenju in da bo nekaj vlagal tudi v zvišanje življenjskega standarda sebe in svojih otrok.
Vprašanje je, kdo je zavezan zagotavljati »enakost osnovnih zmožnosti«? Država boste odgovorili. Kaj pa v tistih delih sveta, kjer je država zaradi finančne nezmožnosti in sistemske korupcije nezmožna zagotavljati vsem posameznikom te osnovne potrebščine, zaradi česar so v najrevnejših državah in drugod prisiljeni, da se zatekajo po pomoč k hudodelskim družbam, ki jih vpletejo v kriminal, prostitucijo, vključno z otroško, beračenjem in v razpečevanje mamil. V takšnih primerih vlogo države tako ali drugače nadomeščajo nevladne organizacije, mednarodna skupnost in dobrotniki.
Sen sporoča, da je pristop »enakosti osnovnih možnosti« morda res »splošen«, pri čemer je predvsem »kulturno pogojen« (A. Sen, Equality of What, str. 219). Svoje delo je Sen kasneje razvil v vrsti izvrstnih knjižnih del. Njegova dela pa nimajo samo teoretično-filozofske narave, temveč je Sen svoj koncept »zmožnosti« vključil v Indeks človekovega razvoja (Human Development Index), ki ga Organizacija Združenih narodov objavlja vsakoletno in temelji ne samo na primerjavi med državami po dohodkih, ampak vključuje interdisciplinarne kriterije in kazalnike, ki ocenjujejo različne stopnje zmožnosti posameznika vsakokratni državi.
Njegov koncept enakosti osnovnih zmožnosti je našel pot tudi v doktrino človekovih pravic, kjer je Odbor Združenih narodov za ekonomske, socialne in kulturne pravice izoblikoval »jedro« vsake ekonomske in socialne pravice, ki jih mora zagotavljati vsak država ne glede na njene finančne zmožnosti. Koncept »zmožnosti« se je kasneje preoblikoval v minimalne obveznosti vsake države, da zagotavlja minimalne ekonomske in socialne možnosti. Senov koncept enakosti, ki temelji na zmožnosti in ga je kasneje dopolnila Martha Nussbaum, temelji na tem, da morajo biti vsakemu posamezniku zagotovljene osnovne dobrine, da bo lahko kasneje uporabljal svojo svobodo pri samoudejanjenju.
Koncept enakosti zagotovo ni le formalen pojem, temveč ga je potrebno vsebinsko napolniti. Pri tem je potrebno izvesti primerjavo med tem kaj je in kaj ni enako šele potem, ko so zagotovljene posameznikove osnovne potrebe, saj šele takrat pride do izraza posameznikova svoboda. Družine, ki so v afriških vaseh odvisne od deževne dobe in izpostavljene revščini, ko ni dežja, in se morajo več mesecev preživljati z eno ali več kozami, je nesmiselno primerjati z družino, ki ima osnovne potrebščine zagotovljene. Enako ne gre primerjati družine, ki ne more plačevati položnic v srednjeevropski državi, z družino, ki otroke obdarja z najnovejšimi elektronskimi napravami in jih pošilja na različne tečaje tujih jezikov. Medtem, ko v obeh prvih primerih, družine ne razpolago s svobodo izpolnjevati svoje potrebe, pa imajo družine neko polje svobodne volje, kako izpolnjevati svoje želje.
Enakost ni pojem, ki bi ga bilo mogoče zožiti na izbiro med enakostjo možnosti in enakostjo kot rezultat, ampak ga je potrebno vsebinsko ovrednotiti z minimalni standardi o enakosti zmožnosti. Koncept, ki ga ponuja Sen je ena od možnosti, da jasneje in prepričljivo pojasnimo pojem enakosti. Srž enakosti je iskati v njeni vsebinski opredelitvi na temelju minimalnih zmožnosti posameznika v vsakokratni družbi.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
