Spomnimo. Dekleta feministične skupine Pussy Riot, natančneje Mariya Vladimirovna Alekhina, Nadezhda Andreyevna Tolokonnikova in Yekaterina Stanislavovna Samutsevich, so februarja 2012 v moskovski katedrali Jezusa Odrešenika zapele del kritične pesmi zoper vrhove ruske sekularne in ortodoksne oblasti, s katero so želele protestirati tako zoper zlorabo ruskih oblasti kot tudi zoper brezpogojno podporo primarne verske skupnosti. Varnostniki so zelo hitro, po dobri minuti, prekinili njihov nastop. Zadeva je zapletena, ker so dekleta pesem poskusile zapeti znotraj verskega objekta. Ruske oblasti so zato dekleta kazensko preganjale, pri čemer so bile tekom glavnih obravnav zaprta v stekleno kletko. Okrožno sodišče je dekleta obsodilo na dvoletno zaporno kazen zaradi storitve kaznivega huliganizma z razpihovanjem verskega sovraštva, pri čemer je bila kazen tretje pritožnice kasneje spremenjena v pogojno.
Zadevo smo v zadnjih letih na predavanjih večkrat natančno preučili z vidika obstoječe sodne prakse Evropskega sodišča. Študentje so odlično predvideli, da bo Evropsko sodišče v zadevi ugotovilo več kršitev, saj varstvo svobode vere ne more odtehtati tako drakonskega ravnanja in sankcij ruskih oblasti. Dekleta so se kritično izrazila zoper vrhove ruske oblasti in ortodoksne cerkve, za kar Evropsko sodišče že desetletja ugotavlja, da je kritično izražanje zoper vsakokratno oblast ena izmed temeljnih dobrin v demokratični družbi.
Evropsko sodišče je tako letošnjega 17. julija končno podalo svojo odločitev v zadevi Mariya Alekhina in ostali proti Rusiji (št. 38004/12). Ugotovilo je vrsto kršitev Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Prvič, sodniki so ugotovili kršitev prepovedi nečloveškega in ponižujočega se ravnanja, tako glede utesnjenih pogojev prevoza pritožnic na sodno obravnavo (138.-139. odstavek sodbe), kot tudi samih pogojev v sodni dvorani, kjer so dekleta morala v stekleni kletki spremljati sodno obravnavo (149.-150. odstavek sodbe). Drugič, Evropsko sodišče je ugotovilo kršitev pravice do svobode, zaradi čezmernega trajanja pridržanja (158.-159. odstavek). Tretjič, Evropsko sodišče je enako ugotovilo kršitev 6. člena EKČP glede 1. in 3 (c) odstavka, ker ruske oblasti niso spoštovale pravice pritožnic do obrambe, s tem da učinkovito branijo svoje pravice in predlagajo dokaze ter dostopajo do pravne pomoči (172. odstavek). Četrič, Evropsko sodišče je odločilo, da je podana kršitev pravice do svobode izražanja, saj je bila kazenska obsodba pritožnic čezmerna in ni bila nujna v demokratični družbi (230. in 269. odstavek). Okaralo je ruska sodišča, da niso izvedla in niti poskušala opraviti testa sorazmernosti, kjer bi lahko opravili analizo navzkrižja med svobodo izražanja in svobodo vere. Sodniki so natančneje zapisali, da »...bi lahko nekateri odzivi na ravnanje pritožnic terjali varstvo pravic drugih zaradi kršitve pravil ravnanja v verski ustanovi ... Vendar pa domača sodišča niso predložila »ustreznih in zadostnih« razlogov za utemeljitev kazenske obsodbe in zaporne kazni, ..., in sankcije niso bile sorazmerne z zasledovanim legitimnim ciljem (228. odstavek). Sodišče je podobno ugotovilo tudi prepovedi širjenja nastopa pritožnic na spletu, ko je zapisalo, da »domače sodišče nikoli ne bo moglo utemeljiti »ustreznih in zadostnih« razlogov za poseg v pravice, ki jih varuje 10. člen Konvencije, brez neke vrste sodne presoje, ki temelji na tehtanju argumentov, ki so jih navedle državne oblasti napram pritožnicam« (267. odstavek). Pritožnice tudi niso imele možnosti, da odgovorijo na argumente ruskih oblasti, zaradi česar jim je bila odvzeta pravica, da učinkovito branijo svoje pravice.
Kaj reči ob robu tako jasnega in arbitrarnega posega v človekove pravice in temeljnih svoboščine deklet? Iz celotne zadeve izhaja, da je šlo za kengurujski sodni proces in sodno farso z izključnim namenom ponižati tri dekleta, ki so si drznila kritizirati ruske oblasti. Te so zaobšle vladavino prava in so si podredile pravo za zavarovanje svoje arbitrarne moči. Kritika oblasti je osnovna dobrina v demokratični in pravni družbi, a je vseeno sprožila maščevanje oblasti, ki ji je mar za človekovo dostojanstvo kot tudi za človekove pravice in temeljne svoboščine. Istočasno ni bil njihov namen le kaznovati dekleta, temveč tudi ustrahovati drugače misleče in iz javnega prostora izključiti vsakršno kritiko oblasti. Naključje ali ne je hotelo, da je Evropsko sodišče na isti dan, 17. julija 2018, podalo tudi sodbo v zadevi Mazepa in ostali proti Rusiji (št. 15086/07), kjer je ugotovilo, da ruske oblasti niso opravile učinkovite preiskave pri kršitvi pravice do življenja umorjene novinarke Anne Politkovskaye. V srednje in vzhodni Evropi smo tako vse večkrat priča primerom uporabe oziroma zlorabe prava za varstvo zasebnih, pogosto finančnih interesov vladajočih elit, ki živijo v slonokoščenih stolpih, medtem ko se raja vsakodnevno neuspešno peha za preživetje.
Takšne institucionalne elite si pravo podredijo tako, da ga od zgoraj navzdol spreminjajo, in da njihovi služabniki zaradi strahu pred izgubo poklica in eksistence pravo uporabljajo v nasprotju s temeljnimi vrednotami, ustavnimi načeli in varstvom človekovih pravic, ter evropskimi in regionalnimi dokumenti. Le kako si lahko v tem primeru drugače kot z ustrahovanjem pojasnimo postopanje ruskih sodišč, ki pritožnicam niso namenila učinkovite pravice do obrambe in ki so dopustila, da so bile med sodno obravnavo zaprte v kletko kot živali? Ruske oblasti (glej tudi zanimivo zadnjo knjigo »Russia and the European Court of Human Rights: The Strasbourg Effect«, ki sta jo lansko leto uredila in s soavtorji objavila Lauri Mälksoo in Wolfgang Benedek) se zavedajo svojih obveznosti glede EKČP, a so za varovanje zatečenega stanja pripravljene arbitrarno posegati v človekove pravice in temeljne svoboščine ter tvegati številne obsodilne sodbe Evropskega sodišča.
Pričujoča zadeva kaže, da so državljanske in politične pravice, ki izhajajo iz Evropske konvencije v nekaterih državah le simbolično zavarovane, in da je preventivni učinek EKČP zelo omejen. V Orwellowih Oceanijah vzhodne in srednje Evrope je dovoljeno prav vse, da se zavaruje ena in edina Resnica, ki jo ustvarja arbitrarna moč, ki varuje zatečeno stanje »nouveau riche« kvazidržavnih elit in z njimi povezanih omrežij, medtem ko običajni ljudje vsakodnevno garajo, da lahko preživljajo svoje družine v kletkah postsocialističnih blokovskih naselij.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
