Ko sem jo imel priložnosti videti, me ni pustila ravnodušnega. Že njena širina, skoraj tri metre in pol, in dolžina, slabih osem metrov ustvarjata občutke mogočnosti in izjemnosti. Še intenzivnejše pa obiskovalca pretrese Picassova upodobitev zla, ki izhaja tako iz posameznih upodobitev kot tudi celotne slike. Na levem delu slike bik stoji nad materjo, ki objokuje mrtvega otroka. V spodnjem delu leži mrtvi moški z mečem v desni roki. Na desnem delu pa obupana ženska neuspešno kriči na pomoč. Poleg nje stojita še dve ženski, pri čemer glava višje postavljene stremi v bleščečo žarnico. Osrednji lik Picassove mojstrovine predstavlja upodobitev bika in konja, ki se odkrito in skrivno medsebojno prepletata, pri čemer naj bi bik prestavljal fašistično zlo, konj pa njegove žrtve. Prav omenjena lika predstavljata tisto dialektiko oziroma razdvojenost, ki jo nekje bolj, drugod manj izrazito najdemo v sodobnih evropskih družbah.
Picassova Gernika je likovna upodobitev vojnega hudodelstva, ki so ga italijanska in nemška letala storila v ponedeljek, 26. aprila 1937 v idiličnem baskovskem mestecu Gernika, nedaleč stran od Bilbaa. Gernika je bila takrat majhno mestece z nekaj tisoči prebivalci, ki je predstavljala središče širšega agrarnega območja. Napad se je zgodil pozno popoldne, ko so na mestno tržnico s svojim izdelki prišli kmetje iz okoliških vasic. Najprej so napadla italijanska letala, kasneje pa še lovci nemškega vojaškega letalstva pod poveljstvom polkovnika von Richthofna. Napad na Gerniko ni bil izbran naključno. Mestece predstavlja simbol baskovske avtonomije, ki se je pred napadom znašlo v osrčju boja med republikanskimi in nacionalističnimi silami v španski državljanski vojni. Nemočni prebivalci so se ob napadu poskrili v zaklonišča ali zbežali iz mesta na višje ležeča območja. Tistega aprilskega dne je bila uničena večina mestnega jedra Gernike. V napadu je umrlo nekaj sto domačinov, vendar nekateri zgodovinarji številko postavljajo na čez tisoč mrtvih in ranjenih.
Vendar je likovna upodobitev Gernike veliko več, kot le upodobitev hudodelstva tistega žalostnega aprilskega dne. Predstavlja opomin, simbolično obsodbo in kritiko takratnega fašističnega totalitarnega hudodelstva. Njeno sporočilo je zato več kot jasno, čeprav sam Picasso nikoli ni želel uslišati prošenj javnosti, da bi se jasno izrekel o sporočilu slike. Slika upodablja Picassov nezadovoljstvo, pravzaprav njegov krik, zaradi takratnega nevzdržnega stanja v španski državi, ki je iz demokratičnega sistema pred državljansko vojno prešla v skoraj štiridesetletno vladavino totalitarnega sistema. Čeprav je Picasso sliko dokončal proti koncu pomladi leta 1937, je slika potem več let potovala po svetu. Konec Francove diktature je dočakala v muzeju sodobne umetnosti v New Yorku, saj Picasso ni dovolil, da se jo v času totalitarnega režima pošlje v Španijo.
Njeno sporočilo ni izgubilo svoje prepričljivosti, niti v današnji popolnoma razdeljeni španski družbi, kjer vrednote, ki jih je Picasso upodobil v svoji sliki, ne igrajo preveč velike vloge. Podobno kot v razmajani slovenski družbi, tudi v španski družbi razdeljenost na dve prevladujoči svetovnonazorski skupini, zavira njeno dozorevanje in očiščenje. Vztrajanje na obstoječem stanju zato ni skupno samo španski in slovenski, ampak še marsikateri evropski družbi. Hkrati se v španski državi v ospredju znova pojavlja poglavitno nesoglasje o njeni prihodnji ustavnopravni ureditvi. Nesoglasje, ki izvira prav iz časov napada na Gerniko, in ki ga v zadnjem obdobju odpirajo baskovske in katalonske nacionalistične stranke.
Kljub temu, da je Španija še vedno enotno urejena država, pa je v praksi tako raznolika kot le malokatera evropska država. Vse več je tistih, ki pravijo, da takšna ureditev ni vodotesna, ter da lahko v prihodnjih desetletjih pride do velikih sprememb. Takšne težnje vehamentno in popolnoma brez posluha zavrača vladajoča španska ljudska stranka, ki slepo vztraja na spoštovanju vprašljivih ustavnih temeljev. Navzkrižjem se lahko španska države izogne le, če prizna raznolikost svojih konstitutivnih delov in jim omogoči, da bodo lahko svoje različne narodnostne identitete razvijali tudi v okviru španske države. Mnogi zato pravijo, da bo španska prihodnost pluralna ali pa je ne bo. Picassova prispodoba o konju in biku zato ne bi mogla bolj ustrezati trenutnem stanju duha v španskem javnem prostoru, pa tudi kje drugje. Tako kot za slovenski javni prostor, tudi za španskega velja, da je edini izhod iz nastalih razmer iskati v prekinitvi obstoječega nevzdržnega statusa quo tako, da se vse politične in civilnodružbene skupine združijo v pluralen, odprt, odgovoren in neizključujoč diskurz o zagotavljanju vrednot pravne države, enakega obravnavanja in varovanja temeljnih pravic.
V zgornjem delu Gernike ob stavbi starega baskijskega parlamenta, že nekaj stoletij stoji hrastovo drevo, Gernikako Arbola, ki že od štirinajstega stoletja naprej, veliko bolj kot pisni dokumenti, simbolizira narodno samobitnost in pravice baskovskega ljudstva. Domačini morajo drevo seveda vsakih nekaj stoletij zaradi naravnih razlogov na novo posaditi. Prav slednja praksa simbolizira, da prav nič ni za večno in da se je potrebno vsakodnevno prizadevati za pluralno in odgovorno družbo. Tematika Picassove Gernike zato ostaja še naprej aktualna, saj v ospredje postavlja »banalnost zla« (glej H. Arendt, Eichmann in Jerusalem : a report on the banality of evil, London, Faber and Faber, 1963), nesmiselnost človekovega trpljenja in razdeljenosti. Morda bo kmalu napočil čas, ko bodo poglavitne politične sile sprejele pluralno Španijo, ko bodo teroristične sile dokončno odložile orožje, ko bo večina političnih sil prenehala izkoriščati teroristično nasilje za nabiranje političnih točk, in ko se bo Gernika iz madridskega muzeja Reina Sofia vrnila v Baskijo. Vprašanje ali je dialektiko med Picassovim bikom in konjem mogoče kjerkoli in kadarkoli dokončno odpraviti, zagotovo pa ju je mogoče medsebojno zbližati na temelju najosnovnejših vrednot sodobnih evropskih družb kot so pravna država, enako obravnavanje in varstvo človekovih pravic.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
