Napredek je bistvena sestavina življenja. Tu smo zato, da se razvijamo, da napredujemo. Toda kaj sploh je napredek? Ali drugače: ali je vsak napredek smiseln? Vsi napredujemo v šoli, pri igrah, v službah, pri razumevanju medsebojnih odnosov in drugih aktivnostih. Toda ali je napredek v znanju zemljepisa, zgodovine ali matematike po vrednosti enak napredku v veščinah laganja ali prisvajanja tujih stvari? Ali sploh napredujemo v pravih smereh ali pa z marsičem, kar počnemo, zapravljamo dragoceni življenjski čas in dejansko celo nazadujemo?
Že slavni rimski filozof, politik in govornik Seneka je v svojem delu O kratkosti življenja modro zapisal, da ne drži, da bi imeli ljudje na voljo premalo časa oziroma let življenja, temveč veliko časa zapravimo. Po Seneki naše življenje ni kratko, temveč ga mi naredimo kratkega. K temu dodaja, da je življenje dovolj dolgo in nam radodarno nudi dovolj možnosti za velike dosežke, če le vanj dobro investiramo. Če pa z njim lahkomiselno razmetavamo ter ga ne uporabljamo za dobre namene, švigne čas zelo hitro mimo, ne da bi to sploh opazili.
Seveda te Senekove misli ne zajemajo primerov, ko nekdo zaradi bolezni ali nesreče res premine prezgodaj, da bi življenje sploh lahko polno izkoristil. Toda za večino ljudi so navedene filozofove misli še kako pomembno sporočilo oziroma opomin. Seveda vsakdo v življenju ne more ustvariti velikih dosežkov glede na širša družbena merila, vendar pa lahko vsakdo s prizadevnostjo doseže veliko ali največ glede na svoje lastne(!) sposobnosti in zmožnosti, kar je v resnici pravi življenjski uspeh.
Če zdaj ta časovni vidik povežemo z naslovno temo, se lahko vprašamo, ali ni prav napredek tisto, čemur moramo posvečati čas, da ga ne zapravimo vnemar. Ali je torej v pojmu napredek vsebovan že tudi smisel naših aktivnosti ter na najsplošnejši ravni celo smisel našega življenja?
Na to vprašanje je mogoče odgovoriti pritrdilno, če z napredkom mislimo na tisti vidik našega razvoja, ki je vrednotno pozitiven in nas vodi v samorealizacijo. Če pa z napredkom označujemo razvoj, ki je vrednotno negativen, pa seveda to ni pravi napredek oziroma nam takšen »napredek« škodi. Če npr. »napredujemo« v veščinah lenarjenja, prevarantstva ali izvajanja diskriminacije ali nasilja, je to v resnici nazadovanje na življenjski in civilizacijski lestvici. Če npr. napredujemo v veščinah izdelovanja orodij in strojev (računalnikov, letal, orožij, robotov itd.), pri čemer se ne sprašujemo o etičnosti ali pravni dopustnosti njihove možne uporabe, gre bodisi prav tako za navedeno civilizacijsko oziroma življenjsko nazadovanje ali pa za stagnacijo, saj ne razvijemo zavesti o tem, da lahko s takšno proizvodnjo dopuščamo ali celo spodbujamo tudi nezdrav način življenja (npr. pretirano psiho-fizično ugodje in posledično lenobo) ali nehumane prakse (npr. uporabo orodij in strojev za uničevalne namene). Celo naravoslovna in tehnološka znanost, ki v zahodnjaškem razsvetljenskem duhu (ne pa tudi skozi perspektive mnogih drugih filozofskih ali religioznih pogledov) že kar sama po sebi pomeni vrednoto, lahko brez spremljajoče etične ozaveščenosti vodi v nazadovanje človeka kot moralnega bitja. Pri tem so mnogi znanstveni in tehnološki pristopi in cilji že sami po sebi moralno vprašljivi, kot npr. znanstveni poskusi na živih bitjih, nebrzdano energetsko izčrpavanje planeta, nečlovečno delovno izkoriščanje šibkih in revnih, izdelava smrtonosnih orožij in substanc, spodbujanje nebrzdanega potrošništva ali poneumljanje prek medijskih (internetnih) vsebin.
Kaj je torej merilo napredka? Čeprav se sodobna civilizacija ponaša predvsem z napredkom na znanstvenem in tehnološkem področju, sta glede na zgoraj povedano merili znanstvenega in tehnološkega razvoja sami po sebi nezadostni. Če za merilo napredka vzamemo povečevanje materialnega in psihičnega udobja, ki ga pretežno prinašata prav omenjeni obliki razvoja, smo hitro v slepi ulici, kajti večje udobje vodi, kot rečeno, praviloma v nezdravo življenje (premalo gibanja na svežem zraku, prekomerno prehranjevanje, uživanje drog itd.) ter v poneumljanje človeka, ki zaradi pretiranega udobja izgublja voljo in sposobnost za intelektualno, emocionalno in drugačno širjenje znanja in delovanja.
Pravo merilo družbenega in individualnega človeškega napredka je zato lahko le napredek na moralno-etičnem področju. Samo kolikor razvoj na področjih filozofije, religije, znanosti in tehnike pripomore k bolj človečnemu in etičnemu sobivanju, oziroma ga vsaj ne ovira, lahko govorimo o pravem in smiselnem razvoju človeka in človeštva. To je pomembna ugotovitev tudi z duhovnega vidika, po katerem je – za vsakega, ki verjame ali veruje v duhovno razsežnost bivanja – najpomembnejši človekov cilj duhovna samorealizacija, ki seveda daleč presega zgolj razsežnosti materialnega življenja. Kot učijo avtentične religije, je namreč življenje v skladu z etičnimi principi nujni pogoj za prehod v pravo duhovno (samo)realizacijo.
Če povedano nekoliko poenostavim, je torej edino verodostojno merilo napredka stopnja napredovanja v naših moralno-etičnih mislih, besedah in dejanjih, ne glede na to, ali ta napredek dosegamo s pomočjo znanstvenih, tehnoloških ali filozofskih pristopov. V tem pogledu seveda še zdaleč nismo dovolj uspešni, saj se človeška družba že tisočletja ne uspe povzdigniti nad nasilje, posesivnost, maščevalnost, zavist in druge negativne lastnosti, ki vodijo v pohlep, netoleranco, vojne in druge oblike nasilja. Pa vendar nas prav te negativnosti ozaveščajo o tem, da je edini smiselni človeški napredek tisti na moralno-etičnem področju. V tem je tudi smisel nasilja, strahu, vojn in vsega hudega: da se vedno znova spomnimo, da moramo biti človečni in dobri.
Pri vsem tem seveda v razvoju sveta, ki ga s človeškimi vatli merimo v milijonih in celo milijardah let, nekaj deset ali sto tisoč let ne pomeni veliko. Zato smo po eni strani lahko optimisti, saj ima človeštvo na voljo še ogromno časa, da resnično napreduje. Seveda pa z vidika naših posamičnih življenj takšna časovna logika ni zelo prepričljiva in spodbudna. Zato priporočam, da se večkrat spomnimo na modro misel Seneke, ki nas spodbuja, da smotrno izkoriščamo čas, ki nam je dan na voljo v tem trenutnem zemeljskem življenju ter da se hkrati zavedamo, da je moralno-etično merilo odločilno za naš resnični napredek.
In kaj to pomeni za pravnike? Predvsem to, da si moramo prizadevati, da v pravo vnašamo čim več morale in (poklicne) etike, seveda le, kolikor to ustreza naravi prava v danem družbenem kontekstu. Hkrati to pomeni, da ne smemo dopustiti, da bi nas tehnologija, znanost in kaka konformistična pravna filozofija pripeljali do točke, ko bi pravo pretežno(!) prepustili umetni inteligenci in njeni »družbeni tehnologiji« ter ga tako pretirano prikrajšali za človeško moralno-etično dimenzijo. Takšno umetno-inteligenčno pravo, ki se v praksi že neustavljivo uveljavlja, je tehnicistično gledano v marsičem zelo prikladno in v pomoč, vendar pa lahko, kot sem že večkrat zapisal, v skrajni izpeljavi ogrozi tako človečno, kot celo človeško dimenzijo prava. Po kateri poti napredka bomo stopali v prihodnje, je odvisno od nas (ljudi) samih. Možnih je seveda več poti, pri čemer pa pravi napredek omogočajo le tiste, ki v vse svoje vzpone in padce v odločilni meri vključujejo človekove vrline ter moralno-etično prizadevnost.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
